Andrej Zaman je od leta 2009 prevozil že 20 dirk ali brevetov, daljših od 1.000 km. Najdaljšega do zdaj je prevozil v Italiji na relaciji Benetke–Genova–Pisa–Amalfi (pod Neapljem)–Benetke v dolžini 2200 km, za kar je leta 2014 potreboval 151 ur (6 dni in 9 ur) in medtem spal le 8 ur. Čeprav na brevetih ni pomembna uvrstitev, je med 47 udeleženci, ki so prišli v cilj, zasedel četrto mesto. Foto: Uroš Hočevar
Andrej Zaman je od leta 2009 prevozil že 20 dirk ali brevetov, daljših od 1.000 km. Najdaljšega do zdaj je prevozil v Italiji na relaciji Benetke–Genova–Pisa–Amalfi (pod Neapljem)–Benetke v dolžini 2200 km, za kar je leta 2014 potreboval 151 ur (6 dni in 9 ur) in medtem spal le 8 ur. Čeprav na brevetih ni pomembna uvrstitev, je med 47 udeleženci, ki so prišli v cilj, zasedel četrto mesto. Foto: Uroš Hočevar

Gre za solo vožnjo, brez ekipe in brez pomoči kogar koli. S sabo imaš vso opremo in sam moraš poskrbeti za oskrbo s hrano, pijačo, počitek, navigacijo, beg pred napadalnimi živalmi ... Vsega seveda ne voziš s seboj, ampak se oskrbiš na poti. Dobro moraš vedeti, kje so kraji, kjer se lahko oskrbiš. Veliko logistike je potrebne ...

O dirki Trans Am
Andrej Zaman
S prevoženo razdaljo 2.200 km je leta 2014 postavil tudi slovenski rekord, ki je še vedno v veljavi (skupaj z Borisom Pupičem iz Črnomlja). Poleg tega je Andrej Zaman lastnik slovenskega rekorda v največ prevoženih kilometrih na brevetih v koledarskem letu in solastnik slovenskega rekorda v opravljeni najdaljši dirki v solo vožnji, brez spremstva in tuje pomoči (Transcontinental race 2015, 4337 km). Foto: Edi Vovk

Terena ne poznam, a pričakujem slabše ceste. Če bo le mogoče, bom ponoči vsaj nekaj ur počival, saj nočem postaviti pod vprašaj tistega, za kar sem se pripravljal. Ko imaš počitek, greš v park pod kakšno streho, nekam v zavetje. Morda si bom kdaj privoščil tudi kakšen motel, čeprav zna biti drago, moj proračun pa bo zelo omejen.

Andrej Zaman
Trans Am je 7.200 kilometrov dolga dirka z enega na drugi konec ZDA. Trasa je znana, vmesnih kontrolnih točk ni. Tudi na tej dirki bo imel vsak udeleženec GPS-napravo, s pomočjo katere ga bo mogoče spremljati na spletu. Foto: Osebni arhiv

Koristno je, da imam že kar precej izkušenj z brevetov po vsej Evropi, lani je v Italiji celo nekdo streljal name.

Jure Robič
Medtem ko je šel Jure Robič na dirki Raam (tam je kar petkrat zmagal) vedno do roba svojih zmogljivosti in v cilj prišel povsem izmučen, se Andrej Zaman preizkušenj loteva z drugačno filozofijo. Cilj ni zmaga, v vožnji želi uživati. Foto: MMC RTV SLO/David Črmelj

S seboj imam solzivec proti psom, ki je učinkovit, a če se peljem hitro, je lahko nevarno, ko ga želim potegniti iz torbice na kolesu. Najbolje je pospešiti in psu uiti. Imam tudi zvonček, s katerim odganjam divjad.

Andrej Zaman
Lani je Andrej Zaman prekolesaril transkontinentalno dirko (Transcontinental race), 4.200 kilometrov dolgo preizkušnjo med Geraardsbergnom in Istanbulom. Zadnjih 400 ali 500 kilometrov ga je oviral močan veter. Foto: Uroš Hočevar

Gume imam tubeless (brez zračnice), tako da ni težav z morebitnim predrtjem. Sicer pa sem imel lani na Transkontinentalni dirki srečo in na 4.337 kilometrih nisem imel niti enega defekta, kolega, prav tako Slovenec, pa je nenehno menjaval zračnice.

Andrej Zaman
Z dolgih preizkušenj ima tudi nekaj neprijetnih izkušenj, predvsem z napadi psov. Na dirki Trans Am se bo moral paziti tudi grizlijev. Foto: Edi Vovk

Priti želim do konca in uživati v avanturi, ne pa, da pridem v cilj mrtev. Ne gre za to, da moram. To delajo profesionalci. Jaz izhajam iz 'želim si', 'rad bi'. To je bistvo rekreativnega športa.

Rekreativni kolesar iz Dobravelj rad išče nove izzive. Kolesarske in tekaške. Je lastnik slovenskega rekorda v največ prevoženih kilometrih na brevetih v koledarskem letu in solastnik slovenskega rekorda v opravljeni najdaljši dirki v solo vožnji, brez spremstva in tuje pomoči (Transcontinental race 2015; 4.337 km). Na začetku junija ga čaka najtežji izziv do zdaj. Dirka z enega na drugi konec ZDA. Ne, to ni Raam, na katerem je blestel Jure Robič. Trans Am je drugačen. Na 7.200 km tekmovalec nima nobenega spremstva. Odvisen je le od sebe. Gre tudi za drugačno filozofijo tekmovanja. Bolj kot dirkanje je to avantura, Andrej Zaman pa ne želi v nobenem trenutku postavljati življenja na kocko. Svoje poslanstvo najbolje opiše z besedami: "Nočem postati ujetnik ure in uvrstitve, saj bi tako gotovo šel prek svojih zmožnosti. Priti želim do konca in uživati v avanturi, ne pa, da pridem v cilj mrtev."


Kako ste prišli na idejo, da se udeležite dirke Trans Am?
2016 je zame leto za čisto petico. To pomeni, da bom dopolnil 50 let, zato sem si rekel: nekaj ubrisanega moraš narediti, da daš življenju dodano vrednost. In Trans Am s svojimi 7.200 kilometri predstavlja ravno pravi izziv za moje pojmovanje ubrisanosti.
Kako ste se pripravljali na Trans Am?
Od 1. januarja imam prevoženih 7.300 kilometrov, pozimi in zgodaj spomladi sem tudi veliko tekel v klanec. Tekaške treninge opravim med tednom, kolesarim pa le ob koncu tedna in med prazniki, večinoma na brevetih. Gre za netekmovalno preizkušnjo na ekstremne razdalje 200 do 1.000 in več km), ko je treba v vseh vremenskih pogojih in v omejenem času priti s pomočjo navigacije ali potne knjige do kontrolnih točk in potem do cilja. Živim na Primorskem, delam v Ljubljani, kamor si konec tedna pripeljem kolo, da grem lahko že ob petkih domov s kolesom. Tekaške trenige opravim pri Triatlon klubu Ajdovščina. V zadnjem času sem tekel na Malem kraškem maratonu in na Istrskem maratonu na 42 km, čas je bil 3:29, udeležil sem se tudi teka Zagreb-Čazma, ki je dolg 62 km, v vseh treh primerih pa sem imel dan prej od 200 do 360 km kolesarjenja.

Prejšnji teden bi morali narediti ekstremen trening od Pinerola do Barcelone in nazaj, to je okrog 1.900 km, pri čemer bi vsak dan prekolesarili okrog 350 km. Kaj vas je ustavilo?
Vremenska napoved je bila takšna, da bi me zadnjih 300 km dobil dež, sneg in temperature krepko pod ničlo. Trans Am je preblizu, da bi tvegal morebitno poškodbo zaradi padca ali bolezni. Žal, saj sem si to traso zelo želel prevoziti.
Trans Am je še daljša preizkušnja kot Raam. V čem se še razlikuje?
Pri Raamu imaš ekipo, ki te servisira, skrbi za hrano in pijačo, navigacijo, počitek ... Skratka skrbi za vse, kolesar misli le na vožnjo. Na Trans Am, ki je dolg 7.200 kilometrov, in podobnih dirkah (Trancontinental race, Irska, Japonska ...) pa sam skrbiš za vse. Gre za solo vožnjo, brez ekipe in brez pomoči kogar koli. S sabo imaš vso opremo in sam moraš poskrbeti za oskrbo s hrano, pijačo, počitek, navigacijo, beg pred napadalnimi živalmi ... Vsega seveda ne voziš s seboj, ampak se oskrbiš na poti. Dobro moraš vedeti, kje so kraji, kjer se lahko oskrbiš. Veliko logistike je potrebne ...

Kakšni bodo stroški poti v ZDA in udeležbe na Trans Amu?
S povratno letalsko vozovnico in vsemi prenočišči pred in po dirko med štiri in pet tisoč evrov.
Kako pa je s spanjem? Na Raamu najboljši spijo le po kakšno uro na dan.
Pustimo Raam, tisto je popolnoma drug svet. Tam gre kolesar vedno in kadar koli spat v spremljevalno vozilo. Jaz pa moram sam študirati, kdaj in predvsem kje bom imel počitek, kdaj in kje bom jedel, pil, moje kolo bo s prtljago vred težko več kot 30 kg. Terena ne poznam, a pričakujem slabše ceste. Če bo le mogoče, bom ponoči vsaj nekaj ur počival, saj nočem postaviti pod vprašaj tistega, za kar sem se pripravljal. Ko imaš počitek, greš v park pod kakšno streho, nekam v zavetje. Morda si bom kdaj privoščil tudi kakšen motel, čeprav zna biti drago, moj proračun pa bo zelo omejen.
Spalne vreče ali celo šotora verjetno ne boste vozili s seboj.
Ne. Ko si utrujen, lahko spiš tudi na tleh in je vsaka podlaga dobra. Glede tega ne kompliciram. Na ekstremno dolgih preizkušnjah po Evropi večkrat spim tudi na avtobusnih postajah ob cesti, ampak dvomim, da imajo v ZDA tudi take. Je pa res, da je menda tam strupeno vse, kar leze, in ni ravno priporočljivo spati na tleh.

Imate kakšen poseben cilj? Bi bili radi na koncu med najboljšimi?
Izziv je priti do cilja, ne pa iskati visoke uvrstitve. Na štartu nas bo več kot sto z vsega sveta. Da bi rekel, da moram biti med deset ali petnajst, bi bilo zelo neodgovorno. Predvsem do mene samega. Nočem postati ujetnik ure in uvrstitve, saj bi tako gotovo šel prek svojih zmožnosti. Priti želim do konca in uživati v avanturi, ne pa, da pridem v cilj mrtev. Ne gre za to, da moram. To delajo profesionalci. Jaz izhajam iz 'želim si', 'rad bi'. To je bistvo rekreativnega športa. Jasno pa je, da gre marsikdo na takšni preizkušnji tudi na zmago. Postavil sem si neki časovni okvir, če bo šlo, prav, če ne, tudi. Od enega do drugega konca ZDA bi rad prišel v 21 dneh. 29. junija bi šel rad na letalo, ker imam 4. julija že službo.

Organizatorji ponujajo dve možnosti: lahko štartaš na vzhodni ali na zahodni obali. Kje boste vi začeli?
Dirka Trans Am bo letos tretjič, vendar prvič ponujajo možnost, da izbiraš, kje štartaš, prvič so tudi ponudili možnost vožnje v dvojicah. Grem z zahoda na vzhod, tako da začnem v Astorii v Oregonu, to je 150 km od Portlanda, cilj pa bo v Yorktownu v Virginii. Pač, po občutku se mi zdi, da je to boljša izbira. Na Facebookovi strani Trans Ama sem zastavil vprašanje in velika večina gre v tej smeri. Gledal sem tudi vetrovne tokove in v tej smeri veter ne piha tako v prsi, kot je recimo lani na Transcontinentalni dirki med Geraardsbergnom in Carigradom, dolgi 4.337 km. Ko smo prišli ven iz Soluna, je zadnjih 450 km pihalo za znoreti.
Česa se predvsem bojite? Morda prometa?
V bistvu se bojim le kake težje okvare kolesa, bolezni in težjega padca. Prometa se ne bojim, saj ne verjamem, da bo tudi v ZDA tako obupen, kot sem ga lani doživel v Turčiji. Koristno je, da imam že kar precej izkušenj z brevetov po vsej Evropi, lani je v Italiji celo nekdo streljal name ...
Prosim?
Na 2.200 km dolgem brevetu (Benetke-Genova-Pisa-Amalfi (pod Neapljem)-Benetke) sem se drugo noč, malo pred polovico trase, nekje v bližini Rima, ponoči ustavil v nekem naselju, da bi zamenjal baterije na luči in je en tip začel kričati name. Po italijansko sem mu povedal, da mu nič nočem in kaj počnem, on pa je še bolj kričal. Potem sem ga imel dovolj in se odpeljal, on pa je še vedno kričal in začel teči. Malo za tem sem slišal šest strelov. Zadelo me ni nič, morda je bila le strašilna pištola. Zanimivo pa, da sem ostal hladen kot špricer in sem se popolnoma normalno odpeljal naprej.
Ali voznikom, ki peljejo preblizu vašega kolesa, z gestami kdaj nakažete, da ste jezni?
Ne, ker bi jim s takim dejanjem le polepšal dan in ponudil zadovoljstvo, da so me spravili na obrate. Sam pri sebi pa si mislim svoje in o inteligenci takih modelov, ki je na ravni sobne temperature. Ampak hitro pozabim vse skupaj. Nič ne dosežeš, če se vznemirjaš. Pomembno je le, da ne padeš.
Kakšne misli se vam podijo po glavi med urami in urami kolesarjenja? Premlevate tudi družbeno-politične dogodke?
Poročil na televiziji nisem gledal že več kot dve leti. Politika me ne zanima in ne gane. Pogosto se v glavi pojavi kakšna misel in tisto študiraš. Pogosto se tudi najde rešitev kakega problema, ki se je prej zdel težko rešljiv ali celo nerešljiv. Recimo, v našem društvu organiziramo brevete in razmišljam o novih trasah, načinih organizacije ...

Tudi živali so lahko nevarne. Kakšne izkušnje ste že imeli?
Lani sem imel na Transkontinentalni dirki vsaj deset napadov potepuških in pastirskih psov, nekateri so bili veliki kot teleta. Ko tak pes skoči nate, ni prijetno. S seboj imam solzivec proti psom, ki je učinkovit, a če se peljem hitro, je lahko nevarno, ko ga želim potegniti iz torbice na kolesu. Najbolje je pospešiti in psu uiti. Imam tudi zvonček, s katerim odganjam divjad. Precej namreč vozim in treniram ponoči, ko je edina nevarnost divjad.
Kakšno kolo imate?
Moje kolo je iz kroma in molibdena. Gre za kolo All City, model Macho King, ki so mi ga sestavili v Kolesarskem butiku Pici Bici v Ljubljani. Karbonska kolesa so resda lažja, a so trša in običajno ni mogoče dati nanje širših gum, jaz pa moram imeti tudi blatnike. Moje kolo dobro blaži vse udarce. Gume imam tubeless (brez zračnice), tako da ni težav z morebitnim predrtjem. Sicer pa sem imel lani na Transkontinentalni dirki srečo in na 4.337 kilometrih nisem imel niti enega defekta, kolega, prav tako Slovenec, pa je nenehno menjaval zračnice. Poleg tega imam na kolesu diskaste zavore, dinamo in USB-priključek za polnjenje telefona, navigacije, MP3 ...

V ZDA boste šli tudi čez območje, kjer živijo grizliji.
Drži, vozili bomo skozi Yellowstone, ki je znan po grizlijih. Ko sem bral bloge prejšnjih udeležencev Trans Ama, ni niti eden omenil, da bi imel slabo izkušnjo, bom pa tam malce previdnejši in tam gotovo ne bom ravno spal za cesto.
Precej večji izziv bodo najbrž dolga ravninska področja ...
Pravzaprav bo izziv vsak del te trase. Prvi del je zelo hribovit, kar mi veliko bolj ustreza, in se nekako na polovici prevesi v bolj ravninski del. Po vzponu na 3.518 m visok prelaz, to je najvišja točka dirke, sledi okrog tisoč kilometrov dolg predel, ki se spušča, kmalu po tistem pa je 500 kilometrov ravnine. To bo že v drugem delu dirke in utegne biti psihološko zelo neprijetno, še posebej, če bo tam nasprotni veter. Daleč pred sabo vidiš eno točko in se ti zdi, da je vedno dlje. Vsekakor imam raje hribe.

Ste kdaj resno trenirali kolesarstvo?
Ne, šele od leta 2008 se aktivneje ukvarjam s kolesarjenjem, takrat sem začel voziti brevete, ki sem jih do zdaj prevozil že zelo veliko, večinoma tudi vse najdaljše in najtežje v Evropi. Leta 2009 sem prvič šel na DOS in potem še dvakrat, vedno v posamični konkurenci, trikrat po tem pa sem bil na DOS-u še v mešanih dvojicah s Tanjo Kavčič in dvakrat sva zmagala. Sicer pa sem bil v mladih letih atlet, dolgoprogaš, v srednji šoli pa sem treniral maraton.

Gre za solo vožnjo, brez ekipe in brez pomoči kogar koli. S sabo imaš vso opremo in sam moraš poskrbeti za oskrbo s hrano, pijačo, počitek, navigacijo, beg pred napadalnimi živalmi ... Vsega seveda ne voziš s seboj, ampak se oskrbiš na poti. Dobro moraš vedeti, kje so kraji, kjer se lahko oskrbiš. Veliko logistike je potrebne ...

O dirki Trans Am

Terena ne poznam, a pričakujem slabše ceste. Če bo le mogoče, bom ponoči vsaj nekaj ur počival, saj nočem postaviti pod vprašaj tistega, za kar sem se pripravljal. Ko imaš počitek, greš v park pod kakšno streho, nekam v zavetje. Morda si bom kdaj privoščil tudi kakšen motel, čeprav zna biti drago, moj proračun pa bo zelo omejen.

Koristno je, da imam že kar precej izkušenj z brevetov po vsej Evropi, lani je v Italiji celo nekdo streljal name.

S seboj imam solzivec proti psom, ki je učinkovit, a če se peljem hitro, je lahko nevarno, ko ga želim potegniti iz torbice na kolesu. Najbolje je pospešiti in psu uiti. Imam tudi zvonček, s katerim odganjam divjad.

Gume imam tubeless (brez zračnice), tako da ni težav z morebitnim predrtjem. Sicer pa sem imel lani na Transkontinentalni dirki srečo in na 4.337 kilometrih nisem imel niti enega defekta, kolega, prav tako Slovenec, pa je nenehno menjaval zračnice.

Priti želim do konca in uživati v avanturi, ne pa, da pridem v cilj mrtev. Ne gre za to, da moram. To delajo profesionalci. Jaz izhajam iz 'želim si', 'rad bi'. To je bistvo rekreativnega športa.