MMC RTV Slovenija

Predhodnica ženske Lige prvakinj je bil Pokal državnih prvakinj, ki je bil prvič odigran že leta 1961, ko je slavila romunska Stiinta iz Bukarešte. Tekmovanje je od leta 1972 do 1993 vodila Mednarodna rokometna zveza, od leta 1993 naprej pa ga je prevzela Evropska rokometna zveza. Takrat je bila tudi ustanovljena Liga prvakinj.

V njej je bilo sprva 8 ekip, nato pa se je v sezoni 1996/1997 razširila na 16 ekip, ki do četrtfinala, kamor se uvrstita prvi dve ekipi, igrajo v štirih skupinah, nato pa do finala na izpadanje. Napreduje moštvo, ki je boljše na dveh tekmah.

Najuspešnejša Spartak iz Kijeva in dunajski Hypo
Zgodovinski pregled pokaže, da je daleč najuspešnejši klub ukrajinski Spartak iz Kijeva, ki se ponaša s 13 naslovi. Med leti 1970 in 1973 ter 1985 in 1988 je slavil štirikrat zapored. Z osmimi naslovi mu sledi avstrijski Hypo, ki je pod vodstvom Vinka Kandije kraljeval v prvi polovici devetdesetih. Trikrat je bil prvak beograjski Radnićki, po dva naslova pa imata nemški Leipzig in litovski Žalgiris.

Krimova zgodba o uspehu
Slovenski nastopi v najelitnejšem tekmovanju se začnejo v sezoni 1994/1995, ko je ljubljanska Belinka končala tekmovanje s šestimi porazi. V sezoni 1996/1997 v njej prvič nastopi Krim Electa Ljubljana in se pod vodstvom Vinka Kandije uvrsti v četrtfinale, kjer izpade proti Hypu. Kljub temu je bil to velik uspeh za klub z Galjevice, ki je bil še v začetku devetdesetih let popolnoma amaterski. Izjemno začne napredovati, ko njegov predsednik postane Zoran Jankovič (1992).

Kandija zasnoval šampionsko moštvo
Tudi v naslednji sezoni so krimovke igrale v četrtfinalu, kjer so nesrečno izgubile proti Podravki. V Ljubljani so zmagale z 28:23, v Koprivnici pa izgubile s 25:20. A že čez leto dni so varovanke Vinka Kandije močno izboljšale rezultat, saj so igrale v finalu, potem ko so v dramatičnem polfinalu izločile Budućnost (29:32 (tekma v Sarajevu), 29:26). Ovira do evropske krone je bil madžarski Dunaferr, ki je bil premočan (25:23, 26:26). Največjemu uspehu v zgodovini kluba je sledila črna sezona 1999/2000, v kateri so krimovke izpadle že v predtekmovanju. Legendarni hrvaški trener Kandija se je poslovil.

Tiselj popeljal Krim do dveh naslovov
Predsednik kluba Zoran Jankovič je pripeljal Toneta Tiseja in zadel v polno. Tiselj je Krim takoj popeljal do evropskega prestola. Na prvi finalni tekmi je Krim remiziral z danskim Viborgom (22:22), na Kodeljevem pa zanesljivo zmagal (25:19) in osvojil za Slovenijo prvi evropski klubski naslov v moštvenih športih. Po vrhuncu je v sezoni 2001/2002 znova sledil padec: Krim je izpadel že v predtekmovanju.

Zato pa je bila šampionsko leto 2003, ko so si Tisljeva dekleta znova pokorile Evropo. Zadnja ovira je bila španska Valencia, ki je dobila prvo tekmo (30:27), a nato na povratni visoko izgubila (36:28). Tudi v sezoni 2004 so krimovke prišle v finale, kjer so morale priznati premoč danskemu Slagelseju. Po minimalnem porazu na prvi tekmi (25:24), so bile Danke presenetljivo boljše tudi na Kodeljevem (36:32). Slagelse je ponovil uspeh tudi v letu 2005. V finalu je bil dvakrat boljši od Kometala iz Skopja. Prav Makedonke pa so v četrtfinalu zaustavile Krim. Skupno so bile boljše za gol (45:44).

V sezoni 2005/2006 so se krimovke znova prebile v finale, kjer jih je pričakal Viborg. Danke so v Tivoliju slavile s 24:22, doma pa izgubile za gol (20:21), a se kljub temu veselile prvega naslova.

Tudi leto kasneje je šel naslov na Dansko. Tretjič so se veselile rokometašice Slagelseja, ki so v finalu ugnale Lado iz Toljatija, že v četrtfinalu pa so bile usodne za krimovke.

Evropske klubske prvakinje v rokometu
1961: Stiinta Bukarešta (Romunija)
1962: Spartak Praga (Češka)
1963: Trud Moskva (Rusija)
1964: Rapid Bukarešta (Romunija)
1965: Köbenhaven (Danska)
1966: Leipzig (Nemčija)
1967: Žalgiris Kaunas (Litva)
1968: Žalgiris Kaunas (Litva)
1970: Spartak Kijev (Ukrajina)
1971: Spartak Kijev (Ukrajina)
1972: Spartak Kijev (Ukrajina)
1973: Spartak Kijev (Ukrajina)
1974: Leipzig (Nemčija)
1975: Spartak Kijev (Ukrajina)
1976: Radnički Beograd (SČG)
1977: Spartak Kijev (Ukrajina)
1978: Berlin (Nemčija)
1979: Spartak Kijev (Ukrajina)
1980: Radnički Beograd (SČG)
1981: Spartak Kijev (Ukrajina)
1982: Vasas Budimpešta (Madžarska)
1983: Spartak Kijev (Ukrajina)
1984: Radnički Beograd (SČG)
1985: Spartak Kijev (Ukrajina)
1987: Spartak Kijev (Ukrajina)
1988: Spartak Kijev (Ukrajina)
1989: Hypo Dunaj (Avstrija)
1990: Hypo Dunaj (Avstrija)
1991: Giessen-Lützellinden (Nemčija)
1992: Hypo Dunaj (Avstrija)
1993: Hypo Dunaj (Avstrija)
1994: Hypo Dunaj (Avstrija)
1995: Hypo Dunaj (Avstrija)
1996: Podravka Koprivnica (Hrvaška)
1997: Mar Valencia (Španija)
1998: Hypo Dunaj (Avstrija)
1999: Dunaferr (Madžarska)
2000: Hypo Dunaj (Avstrija)
2001: Krim Neutro Roberts (Slovenija)
2002: Kometal Skopje (Makedonija)
2003: Krim ETA Neutro Roberts (Slovenija)
2004: Slagelse (Danska)
2005: Slagelse (Danska)
2006: Viborg (Danska)
2007: Slagelse (Danska)
2008: Zvezda Zvenigorod (Rusija)