Član skakalnega kluba Sam Ihan, kjer nad njim bedi dolgoletni trener Simon Podreberšek, je v nedeljo v Hinzenbachu prevzel vodstvo v točkovanju poletne velike nagrade. Ker se je Norvežan Phillip Sjön odločil, da na zadnjih tekmah ne bo skakal, bi lahko Damjan že slavil skupno zmago, vendar je pred zadnjo tekmo, ki bo v soboto v Klingenthalu, raje previden, saj je spomin na lansko izkušnjo, ko ga je po malo verjetnem scenariju premagal Andreas Wellinger (Nemec je na zadnji tekmi zmagal, Damjan pa se ni prebil v finale), še preveč boleč.

Skupne zmage na poletni veliki nagradi še nočete proslavljati. Zakaj?
Lanska zgodba me je veliko naučila. Preveč sem bil že prepričan, da sem zmagal, in potem se je zgodilo, kar se je. Dokler ne bo stoodstotno, da sem zmagal, grem stoodstotno na vse.

V Hinzenbachu ste si z 18. mestom priskakali najslabšo uvrstitev v letošnjem poletju. Slabe razmere ali slabša forma?
V obeh serijah sem imel slabe razmere, v finalu daleč najslabše. Ni bilo možnosti za kaj več. Skoki sicer niso bili blesteči. Skakalnica mi ne diši, ampak, vseeno, skakal sem kar solidno.

Kaj pa v Klingenthalu, kjer bo v soboto zadnja tekma poletne velike nagrade? Vam skakalnica ustreza?
Vse mogoče se je že zgodilo. Po navadi je precej vetrovno. Dvakrat sem imel veliko smole, posebej lani, ko se je razpletlo katastrofalno. Sem pa tam tudi že dobro odskakal.

Zakaj se je Phillip Sjöen odločil, da ne bo nastopil na zadnjih tekmah?
Z Andreasom Stjernenom sem se pogovarjal o tem in pravi, da je bilo že prej dogovorjeno, da gre na zadnje tekme norveška A-reprezentanca, medtem ko je Sjöen še mladinec. Očitno se od tega načrta niso želeli odmakniti. Takšna je odločitev glavnega trenerja. Čudno.

Bo program priprav na zimsko sezono zdaj zelo prilagojen vašemu boju za to lovoriko?
Ne. Danes (ponedeljek) sem po skoraj mesecu dni prvič ves dan prost, kar bom izkoristil za družino, naslednji teden pa me čakajo priprave. S klubom gremo v Predazzo, da se malo umaknemo. Super je, da imamo Planico in nam ni treba daleč, je pa včasih treba tudi na kakšno drugo skakalnico. Že zaradi občutkov.

Koliko treningov opravite s klubom oz. s trenerjem Simonom Podrebrškom, koliko pa z reprezentanco?
Skorajda vse s Simonom, A-ekipi se morda priključim le na kakšnem treningu. Ko sem zamenjal klub, sva naredila sistem dela, ki vsem ugaja, in tudi Goran (Janus) to podpira. V tujini je podobno, Avstrijci in Norvežani vsi delujejo na tak način, torej prek svojih klubov.

Letos ste zadovoljni tudi z opremo. Menjava smuči Fischer - Sport 2000 se je izkazala za zadetek v polno!
Takoj po lanski sezoni sem se odločil, da zaradi slabih odnosov in slabega servisa zapustim Fischer. Prej nisem mogel, ker sem imel še pogodbo. Posebej servis je pri Sportu 2000 odličen, tudi odnos, komunikacija. Zdaj nimam nobenih skrbi, vse je dorečeno, neprestano se trudijo, da bi našli še boljšo smučko. Super je, razvijamo, delamo, prav uživam v tem odnosu.

In zdi se, da vam sledijo tudi kolegi ...
Drži. Matjaž Pungertar je že podpisal, verjetno bo tudi Jurij Tepeš, pa Anže Lanišek.

Kaj pa spremembe pri dresu. So velike?
Dres je večji in zato so občutki v zraku boljši. Ni se bilo težko navaditi. Na treningu še vedno skačem z lanskimi dresi, na tekmah pa z novimi. Saj ni velike razlike, gre za malenkosti. A če skačeš na treningu 130 metrov daleč, boš na tekmi z dresom skočil od tri do štiri metre dlje, tako da gre tudi za psihološki moment.

Veste, kaj storiti pred zimo, da se ne bo ponovila lanska sezona, ko ste slabo začeli in izpadli iz ekipe za svetovni pokal?
S Simonom (Podrebrškom) veva, kaj sva naredila narobe, in stvari bova izpeljala drugače. Vsekakor je bilo mučno tekmovati v celinskem pokalu. Potem je bilo vse v redu, mi je bilo pa res žal za prvi del sezone, saj bi z lahkoto sezono končal med najboljšo deseterico svetovnega pokala.

Skakalcem zdaj ni treba toliko paziti na težo kot nekoč. Kakšna je pri vas razlika v kilogramih v primerjavi s tistimi časi?
Dokler ni bilo omejitev, sem imel 53 kilogramov in je bilo kar mučno to ohranjati. Zdaj držim težo okrog 58 kilogramov. Z zdravim načinom prehranjevanja in življenja ni težav.

Stari ste 31 let, ko številni že končujejo kariero. Kako dolgo mislite, da boste še v karavani?
Cilj so naslednje olimpijske igre leta 2018, potem bomo pa videli. Vem, da nisem več najmlajši, načrte pa ti lahko prekrižajo tudi poškodbe. A dokler bom takole fit, ne bo težav.

Se leta že kaj poznajo? Je kakšna sprememba v primerjavi z desetletjem prej?
Telo se spreminja, zato je treba tudi trenirati drugače. Pri vzdržljivostni moči na primer ni treba več toliko delati, zato pa je treba več pozornosti namenjati razteznim vajam in regeneraciji. Tudi spati je treba več. Ko smo bili 'mulci', smo lahko kdaj tudi zažurali in je bilo zjutraj vseeno vse v redu, zdaj pa si dva dneva polomljen.

Julija ste dobili hčer Niki. Lahko ženi Tayi pomagate pri družinskih obveznostih?
Taya je zelo pridna mami, seveda pa ji pomagam po svojih močeh. Ko sem doma, pospravljam, kuham ... Razdeliva si delo. Kljub družinskim obveznostim pa trening ne trpi.

Koliko treningov ste izpustili zaradi Niki?
Samo enega. Tisti dan, ko se je rodila, sem bil seveda zraven.

Nekatere teorije pravijo, da športnik v trenutku, ko dobi otroka, ni več pripravljen toliko tvegati, kar na kariero vpliva negativno ...
Vsaka stvar lahko vpliva pozitivno ali negativno. Iz Niki črpam energijo za treninge. Nič bolj me ni strah kot prej. Sicer pa, če bom slabo skakal, ne bom zaslužil denarja, in to ne bo dobro za družino, zato se moram čim bolj potruditi.

Koliko so vam pri otroških pripomočkih pomagali pokrovitelji?
Nočem prosjačiti. Dobil sem otroški voziček in avtosedež, tukaj sem izkoristil zveze.

Matjaž Pungertar je v intervjuju povedal, da daljših tekov ne mara. Kaj pa vi?
Rad tečem in na pripravah sem že ogromno pretekel. Med drugim sem šel tudi na Ljubljanski maraton, vendar le na 10 kilometrov, saj na asfaltu kolena in kolki preveč trpijo. Sem pa včasih na treningu pretekel tudi do 30 kilometrov naenkrat. V zadnjem obdobju je teka manj, in sicer zaradi dveh vzrokov: ker trpijo kolki in ker dobiš trd gleženj, kar je pri skakalcih pomemben dejavnik. No, vsaj pri meni je tako, zato moram tudi veliko delati pri gibljivosti.