23-letni smučar invalid se je pogumno spoprijel z življenjskimi izzivi, potem ko se je pred desetimi leti nenadoma zbudil hrom. Pravi, da je še vedno zaljubljen v življenje. Večino prostega časa namenja smučanju. Trenira v ZDA, kjer so najboljše razmere. Hitrosti nad 100 km/h ga ni strah. Letos je v Planici z zastavo planiške kandidature za nordijski SP 2017 v roki drvel po hrbtišču velikanke. Dovolj razlogov, da ta pogumni fant dobi mesto tudi na MMC-jevem spletnem portalu.

S kakšnimi dosežki se lahko pohvalite v letošnji sezoni? Ali ste že začeli tekmovati v svetovnem pokalu?
Letošnja sezona je bila, realno gledano, slaba, saj nam ni uspelo nadgraditi dosežkov lanske. Dejavnikov za to je bilo več, predvsem zdravstveno stanje po poletnih operacijah in posledično pomanjkanje treninga. Kljub vsemu je lepih uvstitev nekaj - 2. mesto na Odprtem državnem prvenstvu Hrvaške v veleslalomu in 8. mesto na slalomu za pokal NORAM v Park Cityju. Svetovni pokal se nam je znova izmaknil, ponoven napad nanj prihaja naslednjo sezono.

Veliko trenirate v ZDA, saj ste pri ekipi National Sports Center for the Disabled (NSCD) Alpine Ski Team. Zakaj? Je to edini način za doseganje vrhunskih rezultatov?
NSCD je bil zame najboljša izbira, saj vključuje vrhunski način treninga, kjer kljub vsemu obstaja "domača baza" ekipe - športnik dejansko ima dom, namesto da bi se selil iz hotela v hotel. Ne smemo niti pozabiti, da gre za najbolj prestižno ekipo v alpskem smučanju za športnike invalide, kar je vsekakor bil dejavnik pri izbiri. Žal se je letos pokazalo, da je zame dolgotrajna odsotnost od doma postala veliko težja z mentalnega vidika, tako da domačo bazo znova selim v Evropo.

Ali v Sloveniji sploh obstaja kakšen klub ali pa se morajo športniki invalidi znajti po svoje?
V Sloveniji je bil v letu 2006 na mojo pobudo ustanovljen Smučarski klub športnikov - invalidov Albatros, ki je član Smučarske zveze Slovenije in deluje na področju alpskega smučanja za športnike invalide. Enkrat letno organiziramo tečaj sedečega smučanja v sodelovanju z Zvezo Paraplegikov Slovenije. Veliko delamo na promociji tega športa, žal pa trenutno ne moremo zagotavljati pomoči članom pri visokih stroških opreme. Je pa to želja za prihodnost.

Kolike vas stane ena sezona? So na tekmah kakšne nagrade?
Cena moje sezone se giblje okoli 20.000 - 30.000 evrov, zgornje meje pravzaprav ni. Nagrade se za zdaj pojavljajo bolj poredko, vendar to da športu poseben čar, ki ga med "zdravimi" ni mogoče opaziti. Vsi športniki smo dobri prijatelji in se na tekmovanjih spodbujamo med seboj. Zmaga pač najboljši, po tekmi pa gremo še zmeraj prijateljsko žurat.

Bili ste že na paraolimpijskih igrah. Je tudi pri športnikih invalidih udeležba na takšnem tekmovanju nekaj, o čemer sanjajo? Je vaš veliki cilj, medalja v Sočiju?
Paraolimpijske igre so v tem pogledu povsem enakovredne olimpijskim. So želja in cilj vsakega športnika. Glede medalje na igrah 2014 pa je tako - želja vsakega športnika invalida je paraolimpijska medalja, vendar je treba paziti, da ostanemo na realnih tleh. Konkurenca v Sočiju bo še večja kot v Vancouvru. Treba bo trdo delati, realno oceno pa lahko podamo šele pred igrami. Moj cilj bi bil uvrstitev v skupino ljudi, ki lahko s kančkom sreče pridejo zelo visoko.

Očitno ste bili eden tistih, ki se je z invalidnostjo hitro sprijaznil. Je prav šport tisti dejavnik, ki vam pomaga, da odženete črne misli, ki bi se vam lahko prikradle?
Vsako priložnost - ne glede na to, kako slaba je - je treba zagrabiti z obema rokama in iz nje narediti največ. Meni sta vsekakor v življenju v največjo oporo športno udejstvovanje ter družina (v katero štejem tudi nekatere sotekmovalce).

Ali trenirate tako pridno kot alpski smučarji?
Treniram po svojih najboljših močeh, tudi po osem ur na dan, šestkrat tedensko. Vse skupaj je odvisno od možnosti, ki nam jih narekujeta narava in proračun. Hkrati sem študent Fakultete za šport, kar mi je v veliko čast, zato ne smem zanemariti obveznosti študenta. Gre za neskončen tetris z urnikom, ampak za zdaj nam lepo uspeva usklajevati obveznosti.

Kakšno vlogo igrajo smuči oz. serviser? Je bila tudi pri vas takšna revolucija kot v alpskem smučanju s karving smučmi?
Karving je resno spremenil alpsko smučanje za sedeče smučarje. Šele s karvingom je pravzaprav iz neokretne naprave s štirimi vzporedno vezanimi smučmi nastal monoski kot "dirkalni stroj". Zahvala gre torej slovenskemu podjetju Elan, ki si je izmislilo obliko karving smuči. Smuči so naenkrat postale faktor tudi pri nas. Ko sem pred osmimi leti začel alpsko smučati, je prvega in drugega na tekmi ločilo tudi 10 sekund, na letošnjem državnem prvenstvu ZDA v smuku pa je bilo med prvim in tretjim samo še 11 stotink. Čedalje bolj to spominja na tekme najvišjega ranga v smučanju "zdravih".

Hitrosti pri vašem smučanju dosegajo tudi 100 km/h. Se strinjate, da mora športnik invalid pokazati celo več poguma kot smukač v Kitzbühelu?
Tega si ne bi upal trditi. Andrej Šporn je pred nekaj leti v Kitzbühelu dosegel hitrost 140 km/h, kar je za naše smuke še zmeraj nepojmljivo hitro. Je pa res, da se hitrosti do nekje 120 km/h pojavljajo na smukih svetovnega pokala. Pogum, oz. bolje rečeno, sposobnost funkcioniranja v visokostresni situaciji je potrebna pri obojih.

Kako dolgi so skoki na tekmah?
Skokov pri nas ni toliko, ker jih enostavno oprema ne prenese. Zato se držimo ženskih prog za svetovni pokal, kjer so skoki daljši, niso pa tako visoko nad tlemi. Skočiti čez prelomnico Adlerberg v Kitzbühelu na monoskiju je bolj ali manj samomor. Sicer pa najdaljše skoke dosegajo na Winter X Games, kjer je tudi kategorija Mono Skier X in tam fantje letijo tudi do 40 metrov daleč in 8 metrov visoko, vendar se večinoma vez odpne ob pristanku.

V Planici ste se z zastavo v roki spustili po doskočišču. Tu gre že za ekstremni šport ... Zakaj iščete tako nevarne izzive? Zgolj zato, da dobite svoje mesto v medijih?
Šport invalidov mnogi pojmujejo kot obliko rekreacije oz. celo druženja s elementi športa. Delno je za to krivo ime, delno pa percepcija, da invalidi potrebujemo pomoč 24 ur na dan pri povsem normalnih življenjskih stvareh. Vrhunski šport invalidov to demantira. Ekstremni šport je torej zgolj dodatna stopnička. To delam, ker želim širiti ozaveščenost o športu invalidov, po drugi strani pa da o možnostih in zmožnostih ozaveščam invalide same. Če se zaradi mojih dosežkov s športom začne ukvarjati vsaj en človek, je moje delo uspešno.

Želja vsakega smučarja je, da zapelje v nov sneg, da prvi zariše zavoje po pršiču. Je to tudi za vas užitek?
Pršič daje sedečemu smučanju poseben čar, ker poveča občutek lebdenja na snegu. Želel bi si, da bi tudi v Sloveniji imeli več pršiča in da javnost smučanja po pršiču ne bi dojemala kot izzivanja usode. Vsako skupino tečajnikov sedečega smučanja bi si želel peljati v pršič, saj ta upočasni gibanje monoskija (sedeče smučke) in jih prisili, da se manj zanašajo na palice in težo bolj prenesejo na smučko samo.

V enem od blogov ste zapisali: pogumni vozijo smuk, pametni slalom. Katera je vaša glavna disciplina in zakaj?
Glavna disciplina še zmeraj ostaja veleslalom. Nekaj uspehov smo imeli v slalomu, z zamenjavo monoskija pa malo težje lovim priključek z najboljšimi, saj je monoski zaradi svoje aerodinamične drže bolj usmerjen k hitrim disciplinam. Rad imam vse discipline, vendar mi je že kot otroku, ki je svetovni pokal gledal na televiziji, slalom pomenil največ. Je pa veleslalom osnovna disciplina alpskega smučanja in udeležba tekmovalcev v tej disciplini je največja. Lahko rečemo celo, da je osvojiti veleslalomsko krono največji izziv vsakega smučarja.

Rekreativni smučarji se bolje počutimo, ko sezujemo smučarske čevlje. Vi nog ne čutite, zato povejte, s čim bi lahko primerjali ta občutek?
Monoski je pravzaprav en velik smučarski čevelj. Občutek je pravzaprav enak, le da sem jaz v smučarskem čevlju do pasu (smeh).

Kako je s padci? Se morda bojite, da bi ob hudem padcu dobili nove trajne poškodbe, ali pa greste na progo z mislijo, da ste takointako imeli že veliko nesrečo v življenju?
Moj oče pravi, da se vozimo, kot da se nam zdaj, ko ima večina zlomljeno hrbtenico, itak nič več ne more zgoditi. Če na progi razmišljaš o padcu, boš najverjetneje res padel. Jaz imam s padci relativno srečo. Lani sem na Aljaski pri približno 80 km/h na smuku za DP ZDA dobil v glavo lastna kolena, ker sem zadel grbino na progi. Posledic ni bilo, vsaj vidnih ne, da je malo dodalo k mentalni "premaknjenosti", pa nič narobe (smeh). Sicer imam pa na seznamu poškodb še tri lažje pretrese možganov, to pa je to. Edina poškodba rame, ki se mi je pripetila, je bila ob sestopu s sedežnice. Tako to gre - po navadi se polomiš ob nečem butasto enostavnem.

Kako greste na smučišču na stranišče? Uporabljate plenice?
Stranišča so pogosto na smučiščih slabo dostopna že za zdravega smučarja v smučarskem čevlju, ker so pogosto v kletnih prostorih. Ker se na dostopnost ne gre zanašati, sam uporabljam t. i. urinal kondom - torej kondomu podobno stvar, katere vrh vodi v zbiralnik za seč pritrjen na nogi. Kadar je treba na veliko potrebo, je pa to začetek zanimive avanture z negotovim koncem (smeh).

So slovenska smučišča sicer prijazna do športnikov invalidov? Konkretno: mar ni zoprno, kadar pridete na Krvavec in morate že na začetku po vseh tistih stopnicah, da pridete do kabinske žičnice?
Slovenski žičničarji so po mojih izkušnjah ekstremno prijazni do športnikov invalidov. Morda bi si želeli zgolj implementacije sistema iz Avstrije, kjer športnik invalid in njegov spremljevalec oba kupita otroški smučarski vozovnici. Še bolj radikalen je italijanski model, kjer sta vozovnici za oba brezplačni. Žal pogosto za infrastrukturo ni mogoče trditi, da je do invalidov prijazna, zato v klubu pripravljamo projekt z Zavodom Premiki, ki bi smučiščem podeljeval certifikat o dostopnosti. Da ne naredimo komu krivice, na Krvavcu je po mojih podatkih dostopen obvoz okoli stopnic, je pa vsekakor dostopnost mogoče izboljšati na vseh slovenskih smučiščih.

Na vozičku ste pristali, ko ste leta 2002 ponoči doživeli hrbtenični infarkt. Zjutraj ste se zbudili hromi. Deset let bo kmalu minilo, odkar ste na vozičku. Načrtujete kaj posebnega ob tej žalostni obletnici?
Obletnica vsekakor ne bo žalostna. Z zaročenko Nino, ki je tetraplegik, načrtujeva zabavo "10 + 2" - mojih deset let v vozičku in njeno drugo. Življenje nama je dalo novo priložnost, zato nikakor ni razloga za žalost. Navsezadnje se ne bi poznala, če ne bi oba pristala na vozičku.

Pripravljate tudi dokumentarni film. Za kaj točno gre?
Zgodba o možnostih in zmožnostih se skozi predavanja širi dobro, a bolj počasi, zato je film naslednji logični medij. Prikazoval bo različne možnosti, ki jih omogoča monoski smučarju invalidu. Snemanje poteka, malo pa nam ga je zagodla zima, tako da bomo veliko večino najverjetneje lahko posneli na začetku naslednje zime. Upamo, da bo do sredine 2013 brezplačno dostopen na moji spletni strani Team Jakič, predvajali pa ga bomo tudi na nekaj premierah po Sloveniji. Več ljudi ga vidi, bolje je in manj prisoten bo kliše o športu invalidov.

S čim se boste ukvarjali zdaj, ko je zimske sezone konec?
Projektov je dosti. Fakulteta, ki je do zdaj trpela, mora prevzeti glavno vlogo. Po dvotedenskem premoru, začnemo pridobivati kondicijo v fitnesu. Ne smemo pozabiti, da me čaka veslaška sezona v parakajaku, kjer je letos cilj izpopolniti tehniko. Ob koncu aprila bomo napovedali nov ekstremni projekt za leto 2013, ki tokrat ne bo povezan z alpskim smučanjem. Vmes še čas za družino in prijatelje in pa seveda malo časa za dopust in mnoge obiske.