"Videl sem vse oznake do 140 metrov, in ko sem bil pri 140 še v zraku, sem si rekel, zdaj moram samo še pristati v telemark brez padca. Uspelo mi je," se rekordnega dosežka spominja zgovorni skakalec iz Kovorja pri Tržiču, ki je pri 76 letih še vedno zelo čil. V Oberstdorfu ga je neslo 141 metrov daleč, čeprav je v Nemčijo odpotoval poškodovan.

24. februarja 1961 ste se vpisali med legende. Toda pred svetovnim prvenstvom ni kazalo, da bi lahko skočili tako daleč. Zakaj?
Ker sem šel tja poškodovan, z zvitim gležnjem. Maser mi je zelo pomagal - tako mi je zmasiral nogo, da sem imel kar solze v očeh.

Ste imeli pri prvih skokih še težave ali pa vas je takoj neslo daleč?
Prvi dan, v četrtek, sem skočil 129 in 132 metrov, kar sta bila nova državna rekorda. Uvrstili so me med kandidate za nov svetovni rekord, s tem pa sem bil pod pritiskom in sem ponoči slabo spal. Znani napovedovalec Bruno Moravec je celo prišel do našega vodje Dečmana in rekel: povejte mi, kako se v slovenščini reče 140, 141 in 142, ker imate tekmovalca med kandidata za svetovni rekord in bi rad v vašem jeziku sporočil daljavo.

In potem - kljub noči brez pravega spanca - rekord. Se spominjate vseh podrobnosti nepozabnega dneva?
Vedno so mi govorili, da če bom skok ujel, me bo daleč neslo, a kaj, ko sem prvi skok spet zamudil, potem pa imel sam s seboj preveč opravka. Ko sem šel nato peš na vrh, sem si rekel: priložnosti ne bo več veliko, zberi se in bodi pravočasen na mizi. Zbral sem se, pognal v globino, nič me ni begalo, da je nalet v višavah nad smrekami. Skok sem ujel, nobenih popravkov ni bilo v zraku. Videl sem vse oznake do 140 metrov, in ko sem bil pri 140. še v zraku, sem rekel, zdaj moram samo še pristati v telemark brez padca. Uspelo mi je, nato pa hitro začel zavirati in sem prekrižal smuči. Znašel sem se v snegu, ko sem se pobral, pa sem videl, da so smrekovo vejico postavljali za oznako za 140 m. Rekel sem si: Zdaj sem pa dosegel tisto, kar sem si želel.

Je napovedovalec potem res rekord sporočil v slovenščini?
Kar pol ure sem čakal na smučeh, da je napovedovalec Moravec v slovenščini povedal: Jože Šlibar je postavil svetovni rekord, 141 metrov. Občinstvo je bila nemo, saj ni razumelo. Nekaj slovenskih navijačev je priteklo v areno in so mi čestitali. Ko je povedal v nemščini, je bilo pa konec. Gledalci in novinarji so me vzeli za svojega in tretje serije sploh nisem mogel skočiti. Na koncu je nekdo prišel k meni in rekel: Se lahko z vami slikam? Seveda, sem rekel. Zanimivo, ko sem šel zvečer na masažo, sem ugotovil, da je bil ta človek, ki se je želel slikati, moj maser. Očitno je bil rekord zame tak podvig, da sploh nisem vedel, kaj se dogaja okrog mene.

Ste prav na tekmi skočili rekord ali je šlo za trening?
To je bila pravzaprav trening tekma, ki so jo izpeljali, če morebiti v soboto in nedeljo razmere ne bi bile primerne za izvedbo tekmovanja. Petkovo skakanje potem ni štelo za tekmovanje, ker smo v soboto in nedeljo normalno skakali. V skupnem seštevku sobote in nedelje sem prvenstvo končal na 6. mestu.

V Sloveniji ste sprožili pravo evforijo. Kako so vas sprejeli?
Po prvenstvu smo šli še na skandinavsko turnejo in smo prišli domov šele slab mesec po svetovnem prvenstvu. Na Jesenicah so mi najprej rekli, da se moram oprhati in očistiti, da po dolgi poti ne bom umazan prišel domov. V Kranju se je vlak spet ustavil in so me sprejeli kranjski učenci in dijaki ter športna zveza. Ko smo prišli v Ljubljano, je bila pred postajo množica navijačev. V časopisih je pisalo, da jih je bilo okrog 5.000.