Muztagh Tower: Usodno križišče treh slovenskih alpinistov

Gregor Kresal, Dejan Miškovič in Pavle Kozjek Foto: Gregor Kresal, Dejan Miškovič in Pavle Kozjek v taboru ABC, tik pred vzponom na Muztagh Tower.

Slovenija je s številnimi drznimi in prvenstvenimi vzponi brez dvoma ena od alpinističnih velesil.

Knjiga zgodovine slovenskega alpinizma je polna dosežkov in priznanj, a vsebuje tudi nekaj žalostnih poglavij, v katerih so umrli številni vrhunski plezalci. (Laična) javnost se ravno v takih trenutkih sprašuje, zakaj je bilo alpinistom treba tvegati lastna življenja.

Brez dvoma gre v takih podvigih tudi za preplet želje in strahu, kar je rdeča nit četrte sezone podkasta Številke. V tokratni epizodi skušamo iskati odgovore ravno na ta vprašanja, v središče pa postavljamo zgodbo o osvajanju Muztagh Towra, kamor so se leta 2008 polni optimizma in dobre volje podali Pavle Kozjek, Gregor Kresal in Dejan Miškovič. A odprava se je končala nesrečno in pustila številne posledice.

ŽeljaStrahŠtevilke
plezati prvenstvene smeripred nevarnostjoSlovenci v Himalaji
osvojiti Muztagh Towerda bi se ponesrečil zlati cepini
spoprijeti se s svojimi strahovi da bi otroci plezali
snemati filme


Kako se želja, strah in številke v omenjeni zgodbi prepletajo, lahko preverite v avdiozgodbi (kliknite na spodnjo sliko).


Še več podrobnosti pa lahko preverite spodaj v številnih podrobnih člankih.

Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Na Številke se lahko naročite: RSS ali iTunes.

Vzhodna stena gore Chacraraju, kjer sta Pavle Kozjek in Gregor Kresal splezala prvenstveno smer. Foto: Gregor Kresal

Želja po vzponu na ledeni stolp tlela kar 15 let

Slavko Jerič

Pavle Kozjek, Gregor Kresal in Dejan Miškovič so se proti Muztagh Towru odpravili avgusta 2008, a prva ideja o slovenskem vzponu na to goro se je rodila precej prej.

Gregor Kresal med vzponom na goro Chachraraja. Foto: Pavle Kozjek

Gregor Kresal med vzponom na goro Chachraraja. Foto: Pavle Kozjek

Leta 1993 je minilo sto let od ustanovitve planinskega društva Ljubljana Matica. Ožje vodstvo društva se je odločilo, da bo alpinistični odsek ob jubileju odšel na mednarodno odpravo. Eden izmed osmih alpinistov je bil tudi Gregor Kresal, ki se spominja: "Pavle Kozjek je kot siva eminenca društva predlagal, da bi mlade nadobudneže odpeljali v Peru. Andi so v primerjavo s Himalajo lažje dostopni, vrhovi so malo nižji, kljub temu pa so stene zelo težke. Sestavili smo odpravo z nekaj navezami. Jaz sem imel čast, da me je Pavle povabil k sebi v navezo. Cilj je bil fantastičen, ena najlepših gora v Andih - Chacraraju, njegov vzhodni vrh meri 6001 meter, gre za čudovito špico."

Pogled na sliko vsadil željo
Kozjek in Kresal sta uspešno preplezala novo slovensko smer. Po nekaj dneh okrevanja sta v dolini obiskala knjigarno, kjer se je zgodilo usodno srečanje. "Zagledala sva čudovito sliko Muztagh Towra, ki je po svoji obliki malo spominjal na goro, s katere sva se ravno vrnila. Rekla sva si, da bi na tole poskušala splezati naslednjo leto. Takrat je bil to videti normalni preskok, Južno Ameriko bi zamenjala z Azijo, namesto na šesttisočaka pa bi se povzpela na sedemtisočak."

Gregor Kresal in Pavle Kozjek po sestopu s prvenstvene smeri v vzhodni steni Chachraraja. Kmalu zatem sta zagledala fotografijo Muztagh Towerja ... Foto: Marjan Kovač

Gregor Kresal in Pavle Kozjek po sestopu s prvenstvene smeri v vzhodni steni Chachraraja. Kmalu zatem sta zagledala fotografijo Muztagh Towerja ... Foto: Marjan Kovač

Vse se je sestavilo leta 2008
Mutzagh Tower v prevodu pomeni ledeni stolp, meri 7273 metrov in leži v gorovju Karakorum. Najvišji vrh je zloglasni K2 (8611 m). Karakorum se sicer razteza med Pakistanom, Indijo in Kitajsko, sam Muztagh Tower pa leži v Pakistanu. A alpinistoma načrta naslednje leto ni uspelo uresničiti. "Izkazalo se je, da sva o tej gori sanjala celih 15 let. Leta 2008 so se vse stvari sestavile skupaj, kot sva si že zdavnaj želela. Takrat sva dobila tudi ogromno sponzorjev in podpornikov, tako sva zadevo končno lahko začela načrtovati in potem žal samo na pol izpeljati," je Kresal opisal sosledje dogodkov.

Ideja: prvi pleza brez nahrbtnika
Sprva sta nameravala smer preplezati sama, v miniodpravo pa povabiti še eno navezo, ki bi se v bližnji okolici povzpela na kakšno drugo goro. "Vedno je bolje, če imaš v baznem taboru še koga za pogovor. Če se kdo slabo počuti, je vedno bolje, da je okoli njega več ljudi, ki so pozitivno nastrojeni in mu pomagajo," je prepričan Kresal. Na koncu sta se odločila, da namesto nove naveze v svojo odpravo povabita še tretjega člana. To je bil Dejan Miškovič, ki se je odpravi priključil šele sredi leta 2008, sredi priprav na podvig. Kresal je razložil: "Stena je sorazmerno visoka, mnogo lažje se je težkih plezalskih raztežajev lotiti brez nahrbtnika, zadaj pa dva tovorita opremo za njim. Hkrati je tudi boljše vzdušje v bazi, kjer moraš včasih čakati 7-10 dni."

K2 je druga najvišja gora na svetu. Foto: Reuters

K2 je druga najvišja gora na svetu. Foto: Reuters

Precej gora še neosvojenih
Miškovič je bil takrat na začetku kariere, zanj je bila to prva odprava v Azijo. Vseeno pa je Muztagh Tower dobro poznal: "Videl sem fotko, bral sem o tem hribu. Je res markanten, težko te ne impresionira. Ko hodiš po glavni treking progi proti K2-ju, se sprehodiš čez 140 km ledenika. Hribi, ki so malo plezalsko obdelani, so takoj levo in desno od tega ledenika. Čim zaviješ en dan hoje stran od tega ledenika, vidiš vse prazno - skoraj nihče ni bil na teh hribih. Enako je veljalo za Muztagh Tower, do našega vzpona je na vrhu gore stalo okrog deset ljudi."

Kot da te Senna povabi na vožnjo F-1
Kozjekovega vabila za sodelovanje v odpravi je bil izjemno vesel: "To je tako, kot bi te Ayrton Senna povabil, da greš z njim vozit rejli ali pa formulo ena. Zraven pa je šel še en prijatelj. Vse se nam je uskladilo tudi logistično, saj smo dobili finančna sredstva, da smo lahko izvedli projekt."

Dejan Miškovič je bil vabila v odpravo zelo vesel. Foto: Planinska zveza Slovenije

Dejan Miškovič je bil vabila v odpravo zelo vesel. Foto: Planinska zveza Slovenije

Namenoma vzeli toplejšo opremo
Priprave so potekale po načrtu, alpinisti so pazili na vsako najmanjšo pozornost, tako so se preventivno odločili, da s seboj raje vzamejo opremo, ki je primerna za vzpone na osemtisočake in ne 'samo' sedemtisočake. Miškovič je pojasnil: "Odločili smo se, da se bomo podviga lotili na hiter način, da bi s seboj nosili čim manj opreme, ker je bila stena strma in ni bilo polic za šotorenje. Z opremo za osemtisočake smo imeli nekaj več rezerve, vsaj kar se tiče toplotne izolacije." Odločitev, ki se je pozneje izkazala za zelo pravilno.

Dva tedna višinskih priprav
Gregor Kresal je bil znan kot alpinist, ki se je na vzpone vrhunsko telesno pripravil, pred odpravo na Muztagh Tower pa je bil najbolje pripravljen v svoji karieri: "Razlog je bil tudi, ker s Pavletom nisva imela nobenih težav z nabiranjem denarja, lahko sva se popolnoma posvetila treningom, ki so bili super, na neki način tudi rigorozni. Trajali so tako dolgo, da sva najino formo spravila v vrhunsko obliko. Jaz sem si privoščil še 14 dni višinske sobe na Rogli, tako da vsako noč prespal, kot da bi bil na višini 5000 m. Bil sem popolnoma pripravljen na višino baznega tabora."

Odprava je dobro mislila na vsak kos opreme. Foto: EPA

Odprava je dobro mislila na vsak kos opreme. Foto: EPA

Trojica je s tako dobro popotnico avgusta odpotovala v Pakistan. Odprava je na 4400 metrih višine postavila bazni tabor. A dobra volja, razpoloženje in želja po osvojitvi vrha so se kmalu umaknili popolnoma drugačnim željam. Stvari so se namreč kmalu začele zapletati ...

Pavle Kozjek in Gregor Kresal v taboru Muztagh Tower, tik preden se je moral Kresal obrniti in vrniti v domovino. Foto: Dejan Miškovič

Strah: bolezen, smrt in agonija dolgega reševanja

Slavko Jerič

Težave so najprej doletele Kresala. Pred odhodom v Azijo je bil v življenjski formi, a kmalu po prihodu v Pakistan je huje zbolel.

Dejan Miškovič se je leta 2008 prvič odpravil v najvišja gorovja na svetu. Foto: RTV SLO

Dejan Miškovič se je leta 2008 prvič odpravil v najvišja gorovja na svetu. Foto: RTV SLO

Čeprav je v domovini opravil popoln zdravniški pregled, so se kmalu pojavile številne težave. Dobil je ledvične kamne in kilo, v dimljah so se pojavile strgane vezi. "Bil sem poln protibolečinskih tablet, nisem vedel, kaj se dogaja. Od zdravnika neke druge odprave, ki je bila v bližini, sem dobil navodilo, naj se čim prej vrnem v dolino. Z znaki, ki sem jih imel, bi si kvečjemu naredil medvedjo uslugo, če bi še nekaj dni ostal v bazi, zato sem se nemudoma vrnil v dolino in v Slovenijo na preiskave."

V 25 letih izgubil 25 prijateljev
Ko je pozneje analiziral dogodke, je ugotovil, da so se težave začele v glavi: "Z alpinizmom sem se ukvarjal 25 let, v tem času je 25 mojih kolegov za vedno ostalo v gorah. Očitno sem na tej odpravi dobil ta bumerang - z nikoli pozabljenimi, ampak potisnjenimi nesrečami prijateljev - nazaj v glavo. Vse nesreče so me začele tako najedati, da mi je telo v baznem taboru popolnoma odpovedalo."

Trojica si je bazni tabor postavila na 4400 metrih višine. Foto: Dejan Miškovič

Trojica si je bazni tabor postavila na 4400 metrih višine. Foto: Dejan Miškovič

Prespala na vrhu grebena
Kresalu ni ostalo nič drugega, da se je vkrcal v helikopter in vrnil v domovino, preostala člana pa sta se 23. avgusta odpravila na povišani bazni tabor (t. i. ABC-tabor), ki je bil na skoraj 5000 metrih višine, tik pod mamutsko steno. Ob pol treh ponoči sta vstala in se lotila plezanja. Odločila sta se za vzpon v alpinističnem slogu, zato sta s seboj vzela čim manj opreme, ki sta si jo med seboj razdelila. Pavle je tako poleg osebne opreme med drugim nosil vrv in gorilnik, Dejan pa satelitski telefon in plinsko bombico. Skoraj dva kilometra visoko steno sta premagala brez velikih težav in se uspešno povzepla na vrh grebena (6900 metrov). Na njem sta izkopala snežno luknjo in bivakirala.

Zaradi vremena sta se odločila za sestop
Naslednje jutro (25. avgusta) sta se prebudila z željo, da osvojita 7273 metrov visok vrh, a sta se zaradi neugodnih vremenskih razmer (veter je pihal s hitrostjo med 50 in 60 kilometri na uro) odločila, da raje sestopita. "Pavle je bil bolj izkušen. Ko sva se zbudila, je bilo vreme podobno kot zadnjih 14 dni. Bilo je vetrovno, malo je snežilo. Pavle je predlagal, da greva dol, s čimer sem se kot manj izkušen strinjal," se spominja Miškovič.

Pogled na Muztagh Tower, 90. najvišjo goro na svetu. Foto: Gregor Kresal

Pogled na Muztagh Tower, 90. najvišjo goro na svetu. Foto: Gregor Kresal

Pavletove nesreče ni videl
Ravno, ko se sta začela sestop, se je zgodilo. Pavle Kozjek je stopil na opast, ta se je vdrla, legendarni alpinist pa je z nahrbtnikom vred padel v brezno. "Nesreče nisem videl, ker je bil Pavle za mojim hrbtom," se dogodka spominja Miškovič, ki je tako v hipu ostal brez soplezalca in dobrega prijatelja. Ker je imel pri sebi k sreči vsaj telefon, je podobno kot pri avtomobilskih nesrečah najprej poklical na pomoč.

Kresal ravno na poti v bolnišnico
Njegova prva izbira je bil seveda tretji partner odprave Kresal, ki je dobro poznal razmere, v katerih se je znašel ujeti alpinist. Kresal se je že vrnil v domovino. Ko mu je zazvonil telefon, se je z avtomobilom ravno peljal na operacijo ledvičnih kamnov: "Ko sem slišal novico, sem se skoraj zaletel. Ustavil sem se ob cesti in takoj sem vedel, da imamo veliko težavo. Zlasti, ker je Dejan rekel, da je vsa oprema padla s Pavletom v dolino. Kar je pomenilo, da je Dejan prvič v visokih gorah, praktično na vrhu sedemtisočaka ima s seboj satelitski telefon. Takrat so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo. Treba se je bilo hitro organizirati." Gregor je prestavil operacijo in takoj začel vleči prve organizacijske niti.

Miškovič je bil na gori ujet več dni. Foto: RTV SLO

Miškovič je bil na gori ujet več dni. Foto: RTV SLO

Dokaj hiter spust na 5500 metrov
Dejana je čakala odločitev, kako sestopiti: "Moja glavna odločitev, kar se težavnosti odločitve tiče, je bila, ali naj sestopim iz smeri pristopa ali pa na drugi strani, kjer so se francoski alpinisti povzpeli leta 1954. Glede na težavnost pristopa, ki sva ga opravila, sem se odločil, da ne grem dol po isti strani. Bil sem utrujen, nedohranjen in dehidriran, zato sem se odločil, da se lotim druge strani in lahko tam izgubim veliko višine brez prevelikih tehničnih težav." To mu je na srečo tudi uspelo, saj se mu je relativno hitro uspelo spustiti na 5500 metrov, a nižje ni mogel. Pod njim je bil namreč nevaren ledenik, ki je bil precej razpokan. Teren je bil izjemno nevaren, zato bi bil spust po njegovih besedah "čista loterija oziroma sprehod po minskem polju." Zaradi prevelikega tveganja se je zato naslednji dan (26. avgusta) odločil, da tam počaka na morebitni prihod reševalcev.

Obrnili so se na Tomaža Humarja
Na drugi strani sveta je Kresal začel komunicirati s pakistansko vlado, a na vidiku ni bilo preboja, ki bi omogočal hitro reševanje. Zato se je odločil, da se obrne na Tomaža Humarja, ki je imel tri leta prej podobno izkušnjo, saj je bil skoraj en teden ujet na Nanga Parbatu. Kresal se spominja: "Tomaž je zaradi svoje izkušnje poznal te pilote in generale pakistanske vojske. Stopili smo do Tomaža in mu še isti večer kupili letalsko vozovnico in ga brez potrebnih vizumov poslali v Pakistan, kar je bilo praktično zaletavanje z glavo skozi zid." Prva večja težava je nastala v Londonu, ker alpinist pri sebi ni imel vizuma. "Vendar mu je uspelo z noro iznajdljivostjo nekako prelisičiti carino. V Londonu je nastal mednarodni incident, ko mu je neki uradnik z veleposlaništva skozi skorajda zaklenjena vrata stisnil žig. Tomaž je zbežal na letalo."

Tomaž Humar je bil leta 2005 več dni ujet na Nanga Parbatu. Pri uspešno izpeljani reševalni akciji je obdržal stike s pilotoma, kar se je izkazalo kot velika pomoč pri reševanju Dejana Miškoviča. Foto: EPA

Tomaž Humar je bil leta 2005 več dni ujet na Nanga Parbatu. Pri uspešno izpeljani reševalni akciji je obdržal stike s pilotoma, kar se je izkazalo kot velika pomoč pri reševanju Dejana Miškoviča. Foto: EPA

Vreme onemogočalo reševanje
Humar je v Pakistanu hitro zbral pilote, ki jih je spoznal v misiji Nanga Parbat. "Dva sta se odločila, da bosta šla v reševanje. Ne glede na to, da vlada ni dala dovoljenja, so se odločili, da bodo odleteli gor in poskusili rešiti Dejana. Ko je bil Tomaž enkrat tam in je bila prisotna še vojska, mi je bilo jasno, da bo Dejan rešen," je kolo časa zavrtel Kresal. A še vedno je obstajala ena velika objektivna težava - vreme. Miškovič je pred odhodom natančno preštudiral vse mogoče scenarije, ki se mu lahko pripetijo v tako ekstremnih odpravah, tako je natančno poznal vse elemente helikopterskega reševanja: "Vedel sem, da helikopter do naše lokacije potrebuje uro in pol, za povratno pot skupaj tri ure. Helikopter leti po pravilih optičnega letenja, kar pomeni, da mora imeti čisto pot, pred seboj ne sme imeti oblakov. To pomeni, da je za reševanje treba vsaj pol dneva lepega vremena, v tistih hribih je zato potreben visok pritisk." A vreme ni bilo na njegovi strani, saj je kar 40 ur snežilo.

Komunicirali s svetlobnimi znaki
Miškovič je tako zaradi sneženja preostanek 26. avgusta ter celotni 27. avgust preživel na 5500 metrih. Ker je bil bazni tabor relativno blizu, ga je videl z lastnimi očmi, a kolegov ni mogel poklicati, ker mu je zmanjkalo baterije. Komunikacija je tako potekala prek svetlobnih znakov: "Ko se je znočilo, sem prižgal čelno svetilko. Dal sem na utripanje, da so videli, da sem živ in je z mano vse v redu. Nismo si z Morserjevo abecedo pisali romanov, svetlobo sem uporabljal le toliko, da so videli, na katerem delu hriba sem in da je z menoj v redu."

Pri reševanju z najvišjih gora piloti letijo ob dobrem vremenu, sicer tvegajo še več nevarnosti. Foto: EPA

Pri reševanju z najvišjih gora piloti letijo ob dobrem vremenu, sicer tvegajo še več nevarnosti. Foto: EPA

Ohraniti možnost proizvajanja toplote
Biti sam na 5500 metrov. Z zavedanjem, da lahko umreš. Kakšne stvari se ti pletejo v glavi? Miškovič je tudi v tistem trenutku ostal racionalen: "Kako sem se počutil? Najbrž podobno kot v drugih psiholoških položajih, ko smo negotovi. Če nimaš pogodbe za podaljšanje dela, si v negotovem položaju. Ne počutiš se najbolje, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Splošni problem v mrazu je, da izgubiš možnost proizvajanja toplote, kar pomeni, da moraš biti dovolj fit, da migaš. Mi nismo šli tja na počitnice na plažo, trenirali smo, da smo bili fit. Imaš opremo, ki je primerna. Na koncu telo postane utrujeno ali pa ti zmanjka energenta. Nekaj se zgodi. Ali se nisi sposoben več premikati ali pa si pokuril vso energijo."

Vsega je bilo konec v štirih minutah
Vreme je 28. avgusta začelo sodelovati, dopoldne se je prižgala zelena luč za reševanje, Miškoviča je helikopter pobral ob 11.18, samo štiri minute pozneje je bil že v baznem taboru. To je bilo praktično edino časovno okno, ki je omogočalo reševanje, saj se je spet bližalo slabo vreme. Miškovič se je tako že na začetku dneva odločil, da bo ob morebitnem neuspelem reševanju sam poskušal stopiti na "minsko polje". Na srečo mu tega ni bilo treba. Njegovo zdravje je bilo kljub dolgi kalvariji in slabi opremi pravzaprav odlično. Zdravniški pregledi so namreč pokazali, da je bil praktično nepoškodovan: "Imel sem blage omrzline v podplatih. En mesec in pol sem imel mravljince. Ampak to je glede na to, kar smo počeli, praktično nič."

Dejan Miškovič se je v domovino vrnil 4. septembra 2008. Foto: MMC RTV SLO

Dejan Miškovič se je v domovino vrnil 4. septembra 2008. Foto: MMC RTV SLO

Ambiciozna odprava se je tako končala s preplezano prvenstveno smerjo, a s hudim davkom - smrtjo najbolj izkušenega člana, hujšo boleznijo drugega in dolgim reševanjem najmlajšega. Telesne rane so se pozdravile, a življenja preživelih so se precej spremenila.

Gregor Kresal s slovitim filmskim ustvarjalcem Davidom Lynchem. Foto: Osebni arhiv Gregorja Kresala

Kresal bolečino tudi s pomočjo Davida Lyncha preusmeril v film

Slavko Jerič

Tako Dejan Miškovič kot Gregor Kresal sta potrebovala nekaj časa, da sta predelala dogodke tistega avgusta leta 2008.

Pavle Kozjek in Gregor Kresal na snemanju filma Steber. Foto: Marko Prezelj

Pavle Kozjek in Gregor Kresal na snemanju filma Steber. Foto: Marko Prezelj

Miškovič se je čez dve leti vrnil v Pakistan, saj je bil član odprave Gašebrum I (8080 metrov). Zdaj precej časa posveča športnemu plezanju, saj je inštruktor in mednarodni sodnik, deluje pa tudi kot osebni trener telesne vadbe.

V 25 letih izgubil 25 prijateljev
Kresal je bil po kalvariji skorajda odločen, da se preneha ukvarjati z alpinizmom: "Ostal sem brez Pavleta Kozjeka, svojega učitelja, enega najboljših plezalcev v Sloveniji vseh časov. Zame osebno je bila to kaplja čez rob. Skoraj sem se odločil, da se končam ukvarjati z alpinizmom." Dokončno odločitev pa je sprejel leto pozneje, ko je v Himalaji ostal še Tomaž Humar. Kresal je tako v 25 letih v gorah izgubil 25 prijateljev: "To so bili plezalci, s katerimi sem se pogosteje družil, z njimi sem plezal, smučal, bil na tečajih, potoval ali pa včasih tudi samo treniral ali hodil z njimi na razne zabave."

Na snemanju Sfinge. Foto: Rožle Bregar

Na snemanju Sfinge. Foto: Rožle Bregar

Slika ne prikaže vetra, bobnenja plazov ...
Svoje občutke je kanaliziral v film. Večji del kariere je na odprave s seboj vzel fotoaparat in kamero, saj je želel ovekovečiti dogodke. Motivi so bili sprva popolnoma pragmatični: "Narediš nekaj izjemnega, a tega ne moreš nikomur pokazati. Že zaradi tega si takoj malo žalosten, po drugi strani pa ti strokovna javnost enostavno ne verjame, če nimaš posnetka." Fotoaparat se je kmalu umaknil kameri, razlog pa prihaja zaradi učinka pri predstavitvi: "Fotografija nikoli ne pokaže, kako veter močno piha, kako bobni, ne sliši se plazov ... Vsakič, ko sem razkazoval diapozitive, se nikomur ni zdelo prav zelo nevarno. Ko je kamera naenkrat vskočila v to zgodbo, je bilo vse drugače. Čeprav to pomeni dodatne 2-4 kilograme, vse skupaj odtehta. Ob pogledu posnetkov vidiš, kaj si posnel v nekem komaj prištevnem stanju na veliki višini v hudem mrazu. To doma potem še enkrat podoživljaš, to se mi je zdelo res vrhunsko in odnos do kamere je potem pri meni samo še rasel. Ta medij se mi je zdel bistveno zanimivejši in me je čisto povlekel vase."

Sfingo preplezal in jo prenesel na filmski trak
Prvi večji filmski projekt je bil Sfinga. Film govori o legendarnem delu Severne triglavske stene, ki je bil prvič premagan leta 1966, Kresal pa jo je leta 1995 kot s soplezalcem Mihom Kajzljem kot prvi premagal v prostem slogu. Idejo za film je prvi podal Tine Marenče, ideja se je Kresalu vedno bolj ugnezdila v glavo: "Tinetu sem rekel, da se bom projekta lotil z vsemi štirimi, z vsem svojim prostim časom, a le če bo film nekaj posebnega, če ga bova naredila na način, kot ga ni nihče. Leto, dve sva tuhtala, kako sestaviti scenarij, pisanju tega sem se popolnoma posvetil. Seveda bi z drugačnimi sredstvi lahko film naredili bolj hollywoodsko, morda bi s tem dobili kakšen plus, morda minus." Gregor Kresal se je skupaj z Vojkom Anzeljcem (so)podpisal pod režijo in scenarij, v 71 minut dolgem filmu pa je tudi zaigral. Film je prejel prek 20 nagrad.

Celotna ekipa, ki je ustvarila Sfingo. Foto: Rožle Bregar

Celotna ekipa, ki je ustvarila Sfingo. Foto: Rožle Bregar

Zavrnjenih vseh 20 projektov
Dober odziv ga je gnal k nadaljnjim filmskih projektom, na filmski center je tako prijavil ogromno projektov, a vsi po vrsti so bili zavrnjeni: "Po tako uspešnem projektu, ki smo ga naredili z minimalnimi sredstvi, se mi niso odprla nobena vrata, prišlo je celo do nasprotnega. Praktično vse vrata pred tabo se zapahnejo in zaklenejo. Z glavo sem se zaletaval v vrata leta in leta, napisal sem zanimiv scenarij za Sfingo 2, ki bi se dotikala mitoloških bitij in zgodbic, v povezavi s Triglavom, pa je bila zavrnjena trikrat. Potem sem naredil še druge projekte. V petih letih je bilo po Sfingi na filmskem centru zavrnjenih 20 projektov, v katere sem vložil vsaj leto in pol pisanja, študiranja in načrtovanja."

Sprejet je bil na šolo Davida Lyncha
Ko je že mislil, da je z njim nekaj hudo narobe, je po spletu naključij naletel na oglas za filmsko umetnost na Maharishi University, ki deluje pod okriljem slovitega ustvarjalca Davida Lyncha (Twin Peaks, Mullholand Drive, Lost Highway ...). V elektronskem pismu je pisalo, da je treba poslati kratki predstavitveni film, ki ga je na hitro sestavil iz vseh prejšnjih snemanj: "Poslani film se jim je zdel tako čudovit, da so mi plačali polovico študija in me povabili gor, da sem eden od 14 študentov druge generacije. Bil sem sploh edini iz Evrope, izbran sem bil med več kot 100 prijavami. V poznejših mesecih sem delal s čudovitimi profesorji, ki so prihajali iz celotne Amerike, skupaj smo pregledovali moje zavrnjene scenarije, ki so bili v Sloveniji ocenjeni zanič, tam pa so se jim zdeli zanimivi. Ugotovil sem, da je bila prijava pametna odločitev. Če takrat ne bi spakiral kovčkov, bi verjetno vse življenje to obžaloval."

David Lynch je pred dnevi na festivalu v Rimu prejel nagrado za življenjsko delo. Foto: EPA

David Lynch je pred dnevi na festivalu v Rimu prejel nagrado za življenjsko delo. Foto: EPA

Obračun s seboj začel s knjigo, končal s filmom
V ZDA je eno leto intenzivno študiral in naredil magistrsko nalogo, naslednje leto pa so ga s šole povabili, da se jim spet pridruži: "Bil sem mentor novi generaciji študentov. Svojo izobrazbo sem nadgradil v najvišjo mogočo stopnjo filmske izobrazbe v ZDA." V svoji magistrski nalogi je napisal scenarij in režiral film Osem krogov in pol, ideja za film je nastala ravno zaradi odprave na Muztagh Tower. Kratki film govori o alpinizmu, v resnici pa gre za njegov lastni obračun s samim seboj: "Ta obračun sem od sebe zahteval že po koncu odprave. Začel sem pisati knjigo na to temo, ker je bilo ogromno misli in čustev. Dovolj za knjigo, ki bi bila neki način obračun s samim seboj, a ni šlo in sem zadevo zaklenil v predal in nanjo pozabil z grenkim priokusom. Ko sem bil sprejet v šolo, je zadeva spet postala aktualna."

Temu človeku je vse jasno
Univerza leži v Fairfiledu v zvezni državi Iowa, Lynch pa večji del preživi v Los Angelesu. Čeprav je med obema krajema več kot 2.000 kilometrov, so bili študentje med pisanjem lahko ves čas v stiku z režiserjem. "Kadar koli smo želeli, smo ga lahko dobili po Skypu. Dvakrat smo ga obiskali v Los Angelesu, obiskal nas je tudi v Iowi. Za vsako srečanje smo napisali celo stran različnih vprašanj. Njegovo sodelovanje kot mentorja je bilo fenomenalno. Redko kdaj srečaš človeka, ki mu je vse jasno in ti z rokava strese odgovor o stvari, o kateri se sam sploh ne spozna," pravi Kresal, ki se je spomnil primera: "V scenariju sem imel dve težavi, ki ju nisem znal razrešiti. David nikoli ni bil športnik, kaj šele plezalec, ampak me je samo pogledal, v petih minutah sva imela prečrtane tri stavke, dva dopisana, zadeva je bila rešena. V zgodbi, o kateri ni imel pojma, je takoj videl, kje sem se zataknil. Zgodbe zna tako čudovito razčleniti na zelo preproste faktorje in jim nato dodajati misterioznost. Vedno reče, da so njegovi filmi preprosti, saj samo slikajo življenje. Življenje je zapleteno, zato so tudi njegovi filmi zapleteni, ampak zgodba in njen razplet sta v samem bistvu preprosti. Samo pozorno in dovolj globoko moraš gledati."

Utrinek s snemanja filma Osem krogov in pol. Foto: Osebni arhiv Ane Cimperman

Utrinek s snemanja filma Osem krogov in pol. Foto: Osebni arhiv Ane Cimperman

Želja: celovečerni film, a ne pred letom 2020
Ena od Kresalovih večjih želja je, da bi zgodbo Osmih krogov in pol pretopil v celovečerni film. V tem trenutku je v fazi pisanja scenarija, celovečerec ne bo podaljšana verzija, ampak popolnoma nov film, v katerem bodo prepoznani zgolj motivi iz odprave na Muztagh Tower. Po njegovih predvidevanjih bosta do začetka snemanja minili še vsaj dve leti, začetka montaže pa še ne bo pred letom 2020.

Mount Everest je najvišja točka na našem planetu. Za zanimivost - najvišja gora v našem Osončju je Olympus Mons, ki se nad površjem Marsa pne približno 22 kilometrov visoko. Foto: Reuters

Zakaj laziti tja gor in tvegati svoje življenje?

Slavko Jerič

Gre najbrž za edino vprašanje, s katerim se sreča prav vsak alpinist, poleg seveda tistih, ki se dotikajo same varnosti pri vzponu.

Leta 1999 so našli Malloryjevo truplo in ostanke njegove opreme, tudi dodatni kisik. Foto: Reuters

Leta 1999 so našli Malloryjevo truplo in ostanke njegove opreme, tudi dodatni kisik. Foto: Reuters

Eden prvih pionirjev osvajanja najvišjih gora na svetu je bil Anglež George Mallory. Po nekaj smereh v Evropi si je kaj hitro vbil v glavo, da se želi povzpeti na najvišjo goro na svetu - Mount Everest (8848 m). Leta 1921 je bil član prve odprave, ki je preiskovala, po kakšni poti bi se bilo moč povzpeti na streho sveta.

Zakaj? Zato, ker so!
V domovini so ga spraševali, zakaj si tako strastno želi gor. Njegov odgovor "zato, ker so" še danes velja za najbolj znamenite besede, ki odgovarjajo na naslovno vprašanje. Njegov drugi znameniti odgovor o smislu plezanja pa je "Ne živimo, da bi jedli in služili denar, jemo in služimo denar, da bi lahko uživali življenje." Sam je užitek našel v gorah.

Edmund Hillary in Tenzing Norgay po zgodovinskem vzponu na streho sveta. Foto: Reuters

Edmund Hillary in Tenzing Norgay po zgodovinskem vzponu na streho sveta. Foto: Reuters

Na gori umrl leta 1924
Mallory je neuspešno poskušal še leta 1922, zadnjič pa se je pod to goro odpravil leta 1924. Skupaj s soplezalcem Andrewom Irvinom je bil zadnjič viden približno 250 (višinskih) metrov pod vrhom, a sta s soplezalcem padla in umrla. Preostali člani odprave ju niso našli. Leta 1999 se je na goro odpravila posebna odprava z misijo, da najde njune ostanke, kar jim je tudi uspelo.

Ne osvajamo gora, ampak sami sebe
Miniti je bilo treba skoraj tri desetletja, da je bila najvišja točka vendarle osvojena. To je 29. maja 1953 uspelo Novozelandcu Edmundu Hillaryju in šerpi Tenzingu Norgayu. Hillary je po vzponu postal mednarodna zvezda, v Himalajo se je vrnil štirikrat in osvojil še deset vrhov. Bil je znan raziskovalec, saj je med drugim postal prvi človek, ki je stal tako na najvišji točki sveta kot obeh polih. Pogosto je predaval, zato so znani njegovi številni citati o smiselnosti alpinizma. "Ne premagamo gora, ampak sami sebe," je bil eden pesniških, v kategorijo pragmatičnih pa spada: "Nihče ne pleza na gore zaradi znanstvenih razlogov. Znanost uporabljamo, da lahko financiramo odprave, ampak v resnici plezamo zaradi plezanja samega."

Nejc Zaplotnik je umrl pod goro Manaslu. Foto: Anže Čokl in Rok Vodišek

Nejc Zaplotnik je umrl pod goro Manaslu. Foto: Anže Čokl in Rok Vodišek

Nejc Zaplotnik in njegova Pot
Med slovenskimi pionirji v Himalaji je bil brez dvoma Nejc Zaplotnik. Bil je član prve slovenske odprave, ki je uspešno osvojila osemtisočaka. Bilo je oktobra 1975, ko se je sedmerici uspelo povzpeti na Makalu (8485 m). Šestega oktobra sta zgodovino pisala Stane Belak in Marjan Manfreda, dva dneva pozneje sta na vrhu stala Zaplotnik in Janko Ažman. Dve leti pozneje je z Andrejem Štremfljem osvojil Gašebrum I, leta 1979 je prav tako s Štremfljem postal prvi Slovenec, ki je osvojil Mount Everest. Umrl je leta 1983 pri osvajanju Manasluja. V zgodovini slovenskega alpinizma ni vpisan le zaradi svojih podvigov, ampak tudi zaradi knjige Pot, v kateri je mojstrsko prelil svoja občutja, tudi o smislu osvajanja gora.

"Kdor išče cilj, bo ostal prazen"
Že sam naslov namiguje, da je pot tista, ki je pomembnejša od samega cilja. "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi," so znamenite besede, ki jih je zapisal Nejc. Njegova misel ni ostala zgolj pri vprašanju gora, ampak se je dotikala vprašanja same vrednosti človeškega življenja. "Bistvena napaka človeka je vsijevanje svojega prepričanja drugim. Če bi vsak lahko sprejel vsakogar takega, kakršen je, in če bi se vsi trudili, da ne bi nikomur škodovali, če si že pomagati ne moremo, ne bi bilo treba nobenih pravil, zakonov, nobenih prepirov, kaj šele vojn in pokolov."

Tomaž Humar je eden od velikanov slovenskega alpinizma. Foto: www.humar.com

Tomaž Humar je eden od velikanov slovenskega alpinizma. Foto: www.humar.com

Tomaž Humar: Klic stene
V času samostojne Slovenije je v javnosti najbrž daleč največ pozornosti žel Tomaž Humar. Leta 1995 je bil član odprave, ki je dosegla vrh Anapurne, še zadnjega manjkajočega osemtisočaka v zgodovini slovenskega alpinizma. Leta 1999 je zaslovel z vzponom na Daulaghiri. Šest let pozneje je odmevalo njegovo reševanje iz Nanga Parbata. Umrl je leta 2009, ko je plezal na Langtang Lirung. Spadal je med tiste alpiniste, ki pravijo, da je gora tista, ki jih kliče: "Skupni imenovalec vseh mojih odprav, velikih zgodb in stremljenj je bil klic stene."

Vložiti si moral energijo
In junaka zgodbe, ki jo ravno prebirate? Gregor Kresal pravi, da je to večno vprašanje in se navezuje prav na Malloryja: "Enostavnega odgovora prav gotovo ni, to se ljudje sprašujejo že dolgo. Malo pretiravam, a če ljudi, ki jih zanima neznano, ne bi bilo, verjetno ne bi vedeli, kje sta južni in severni tečaj. Meni se je vedno zdelo fino, če ne drugega, videti čudoviti razgled z vrha. Nikjer ne vidiš svoje dežele ali neke pokrajine na tak način, kot ravno z vrha neke gore. V vzpon si moral vložiti kar nekaj energije, da si lahko dejansko začutil vso to lepoto, vso to razsežnost, ki ti jo da lahko samo pogled z neke visoke gore."

Gregor Kresal in Dejan Miškovič sta osrednja gosta tokratne epizode Številke. Foto: Gregor Kresal

Gregor Kresal in Dejan Miškovič sta osrednja gosta tokratne epizode Številke. Foto: Gregor Kresal

Prav vsak dan tvegamo
Dejan Miškovič pa je poudaril, da je treba pri 'rinjenju tja gor' dobro poznati tveganja: "Prav vsak dan sprejemamo tveganja. Vsak dan se usedemo na kolo, na cesti nas lahko avto povozi. Kadimo, jemo nezdravo, s tem povečujemo tveganje. Noben alpinist ne gre v gore s ciljem, da se mu bo nekaj zgodilo. Vsak gre gor z željo, da bo prišel dol. Mogoče so to za koga brezglava početja. Za ljudi, ki pa se pripravijo, to pomeni, da gredo po neko izkušnjo. Ogromno je primerov, ko so plezalci prišli pod steno, pa psihosomatsko niso zmogli gor. Tisti, ki to razumejo, kar jim glava in telo govorita, se bodo obrnili." Po premisleku pa je še dodal: "Plezanje je fantastično, zakaj tega potem ne bi počel? Če tebi daje zadoščenje, da imaš lep avto in se konec dneva usedeš na pivo in ti to izpolnjuje tvoje življenje? Potem ni lepšega. Meni se zdi fantastično, da si zadovoljen sam s seboj. Samo, da ti daje zadoščenje."

Do zdaj je vsega 39 ljudi osvojilo vseh 14 osemtisočakov, med njimi je tudi zamejski Slovenec Roman Benet, enak podvig je uspel tudi njegovi soprogi Nives Meroi. Omeniti velja še Vikija Grošlja, ki je stal na desetih osemtisočakih. Foto: gore-ljudje.net

V številkah: Štirje zlati cepini za Marka Prezlja

Slavko Jerič, Peter Mikša

Zgodbo smo začeli z besedami o bogati "knjigi zgodovine slovenskega alpinizma", zato vam ob koncu prinašamo zgolj nekaj njenih poglavij.

Marko Prezelj je prejel kar štiri zlate cepine. Foto: BoBo

Marko Prezelj je prejel kar štiri zlate cepine. Foto: BoBo

Leta 1921, ko je britanska ekspedicija pod vznožjem Mount Everesta iskala pot na vrh, je bil v Sloveniji ustanovljen prvi alpinistični (plezalni) klub - Turistovski klub Skala. Danes je v državi 48 tovrstnih alpinističnih klubov.

Seveda se je plezalo že pred ustanovitvijo prvih tovrstnih društev. Prvo alpinistično smer v najpomembnejši steni na Slovenskem - Triglavski severni steni - so preplezali leta 1906. Do danes se je število smeri v njej povzpelo že čez 120.

Slovenski alpinisti so se v okviru jugoslovanskih odprav v Himalajo prvič odpravili leta 1960, vrhove 14 osemtisočakov pa osvojili v razmiku 20 let. Podrobnosti so v spodnji infografiki.


Arhiv Številke Podrobno...