Avstralija
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 17 glasov Ocenite to novico!
Avstralski staroselec
Le četrtina aboridžinov danes še ohranja svoje stare običaje. Foto: EPA
Avstralski staroselci
Zanimanje Avstralije in sveta za aboridžinsko umetnost v zadnjem času raste. Foto: EPA
Uluru je za avstralske domačine sveti kraj. Foto: EPA

Dodaj v

Avstralski staroselci - aboridžini

Danes živijo predvsem na severu in v osrčju Avstralije
12. junij 2006 ob 22:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

Avstralski staroselci ali aboridžini so bili prvotno lovci in nabiralci, v načinu pridobivanja živeža pa med njimi ni bilo večjih razlik.

Zato so nekateri napačno sklepali, da gre za eno samo pleme z manjšimi razločki. Ko so se na avstralski obali proti koncu 18. stoletja izkrcali prvi Evropejci, je na celini živelo okrog 300.000 domačinov, ki so govorili vsaj 200 različnih jezikov.

Danes jih je po ne povsem zanesljivih podatkih še dobrih 200.000, a od tega jih je le četrtina ohranila svoj jezik in vsaj del običajev. Belci so jih sčasoma stisnili v rezervate, kjer jih prizadevajo bolezni sodobnega človeka, med njimi tudi alkoholizem.

Aboridžini poseljujejo predvsem sever in osrčje celine. Nekaj jih živi tudi v redko naseljenih območjih, kakršna je na primer Gibsonova puščava. Odnos do njih se izboljšuje šele v zadnjih letih, tako da njihovo število znova počasi narašča. Pričakovano trajanje njihovega življenja je 58 let, kar dve desetletji manj kot pri večinskem belem prebivalstvu.

Otroci so pogosto svetlolasi
V rasnem pogledu spadajo v posebno skupino avstralidov. So srednjevisoke do visoke vitke postave in imajo temno kožo in oči, temnorjave in valovite lase, ki so pri otrocih pogosto svetli. Nos je širok, izraženi so nadočesni oboki in poudarjena naprej štrleča čeljustnica. Njihova materialna kultura je bila skromna in na ravni kamene dobe.

Živeli so v maloštevilnih plemenskih skupnostih, ki so se v iskanju hrane redno selila. Začasna bivališča so v obliki vetrnih zaslonov pripravljali iz lubja in lesa. Glavna orožja so bila woomera ali posebna oblika kopja, kij in bumerang.

Verjamejo v "sanjski čas"
Verovanje aboridžinov je zaznamoval totemizem. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo njihovi predniki zapustili vsem. Ta dediščina je del tistega, kar poznajo pod imenom "sanjski čas". Na začetku naj bi bitja ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Tako moški, ženske kot otroci so s to preteklostjo povezani in se istovetijo z določenim delom te zemlje ali enim od njenih bitij. Ljudje zdrsnejo v sanjski čas, kadar spijo. V davni preteklosti naj bi bil samo sanjski čas in šele je nastala delitev, ko je nastala razlika med pojmoma tukaj in zdaj, to je časom v budnosti, in sanjskim časom, časom v spanju.

Izpodrinili so Tasmance
Na celino so pred okrog 40.000 leti verjetno prišli iz jugovzhodne Azije po nekdanji kopenski povezavi. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Proti jugu, na skrajni jugovzhod celine in Tasmanijo, ki je bila do pred 11.000 povezana z avstralskim kopnim, so izrinili še starejše staroselce Tasmance, ki so jih Evropejci popolnoma iztrebili že v 19. stoletju. Negroidni Tasmanci z volnatimi skodranimi lasmi so bili verjetno sorodniki prebivalcev Nove Kaledonije, o čemer pričajo izsledki antropoloških raziskav. Bili so edina veja človeštva, ki si jo spoznali za posebno raso in je izumrla.

Ko so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako nerazvita, da so jih brez oklevanja označili za predstavnike paleolitskih ljudi. Za razliko od aboridžinov niso obvladali tehnike oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja, postopkov, značilnih za mlajšo kameno dobo. Niso znali risati, ogenj pa so netili z drgnjenjem ene palice v žlebu druge in ne z vrtenjem palice med dlanmi, kar velja za naprednejšo tehniko.

Belci so vse Tasmance med letoma 1831 in 1836 preselili na Flindersov otok (Flinders Island) severovzhodno od Tasmanije, kjer so jim postavili hiše, jih prisilili, da so nosili obleko in jih pokristjanili. V novih okoliščinah so brezdelja nevajeni ljudje postopoma shirali. Od prvotnega števila okrog 2.000 je bilo leta 1847 živih le še 47 čistokrvnih Tasmancev, ki so jih takrat znova preselili na Tasmanijo. Vendar se je njihovo umiranje nadaljevalo. Zadnji moški je umrl leta 1865, zadnja čistokrvna ženska z imenom Truganini pa leta 1876.

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo