Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 56 glasov Ocenite to novico!
Jan
Iz Lime sva po uri in pol končno prispela na panamericano. Foto: Jan Konečnik
Oče s Kolumbijcema Julianom in Robertom, ki imata restavracijo ob avtocesti. Imeli smo kulinarične debate, pa o vinu ... Foto: Jan Konečnik
Za poobedek mešanica med kolumbijsko kuhinjo in perujsko. Julian je potrdil moje razmišljanje, da je kolumbijska kuhinja preprostejša od perujske. Foto: Jan Konečnik
Dobila naju je noč. Bil je lep sončni zahod. Foto: Jan Konečnik
Paracas, turistično obmorsko mestece. Foto: Jan Konečnik
Ribiška ladja, zasidrana v zalivu. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Čez skrivnostno puščavo in zelene planote do jezera Titikaka

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 33. del
5. februar 2018 ob 06:22
Nazca - MMC RTV SLO

Očetu je kar malo teklo po čelu, ko je manevriral izposojeno toyoto s slabo sklopko po zabasanih cestah perujske prestolnice Lime. "Glej to, kako vozijo! Saj se sploh ne morem vključiti. Zakaj vsi ves čas nekaj trobijo, kot da to v taki gneči kaj pomaga? Norišnica!" je bentil, jaz pa sem se zraven kar malo zabaval. Dobrodošel v Latinski Ameriki, ata!

Dobro uro sva potrebovala, da sva prišla iz mesta na panamericano v smeri Paracasa, najine prve postaje. Po kakšnih treh urah se naju je lotila lakota, tako da sva zavila k neki gostilni, ki je bila videti spodobno. Bila sva edina, a tudi prva gosta, saj so odprli komaj pred nekaj dnevi. Kolumbijska družina se je iz prevelike Bogote preselila sem, v perujsko puščavo, ob ocean.

"Ker sem Kolumbijec, težko rečem, da je perujska kuhinja boljša, a je. Čeprav je veliko sestavin popolnoma enakih, se v Peruju bolj posvečajo načinu priprave hrane," je dejal Julijan, lastnikov sin, ki kuha v restavraciji. Potrdil je moje mnenje, da je kolumbijska kuhinja hranilna, a preprosta.

"Ja, tudi v Peruju imajo vino, tukaj naprej, kakšne tri ali štiri ure vožnje, so vinogradi. A meni se ne zdi dobro," je na moje vprašanje o vinu odgovoril Roberto, šef gostilne, in vprašal, kako je kaj z vinom pri nas, ali je na ravni francoskih vin. "Dobro vino imamo v Sloveniji, je precej vinorodna država. Imamo tudi vina, ki so vrhunske kakovosti v svetovnem merilu, a teh je seveda malo. Večina vin je solidnih, povprečnih vin," sem razložil. V Južni Ameriki sta seveda Argentina in Čile glavna proizvajalca vina, na policah vseh držav Latinske Amerike je največ steklenic iz teh dveh držav.

Galapagos za reveže
Zvečer sva prispela v Paracas, vas ob morju, kjer je izhodiščna točka za otoke Ballestas. Šel sem povprašat okoli za prenočišče. V enem motelu so imeli sobo z dvema posteljama za 40 solov, to je približno 12 evrov. Za dva! Res je, da je bilo vse skupaj bolj zanikrno, za šest evrov po osebi pač ne moreš pričakovati veliko. Šla sva v drug motel, kjer je bila soba videti precej bolje. Ampak, če ti je vseeno in če si na tanko z denarjem, se da Peru potovati ugodno. Sploh zunaj večjih mest sta hrana in pijača poceni, kosilo lahko ješ tudi za dva evra, morda tri.

Otočje Ballestas je nacionalni park, vsekakor vreden ogleda, če se potikate tod okoli. Tisoče in tisoče ptic kroži nad pečinami, med njimi se tu in tam sprehajajo pingvini, na skalah ob vodi ležerno zehajo tjulnji in se nastavljajo morju. Res je, da vse skupaj precej smrdi po ptičjem dreku, a drugače ne gre, če je toliko živali na kupu. "Vsakih sedem let pridejo čistit drek, saj se ga nabere za dva metra. Pet mesecev živijo na otoku čistilci, da vse počistijo," je razlagal vodič. Tjulnjev ni bilo veliko, saj je sezona parjenja marca. Takrat so plaže polne tjulnjev, ki pridejo sem tudi iz nekaj tisoč kilometrov oddaljenega Galapaškega otočja v Ekvadorju. Sicer je park Ballestas znan tudi kot Galapagos za reveže, kjer si lahko za neprimerno manj denarja ogledaš majhen približek svetovno znanega otočja. Naslednji dan sva krenila proti Nazci.

Skrivnosti v puščavi
Že sedem mesecev nisem vozil avtomobila in prav super se mi je zdelo vijugati po v skalo vklesani cesti, speljani visoko nad morjem. Čez klife so res lepi pogledi, tudi očetu je bilo všeč. Vozijo sicer tukaj ljudje dobro, vendar pravil ne upoštevajo kaj preveč. Prehiteva se vsepovsod, polna črta ali dve polni črti, nima veze. Sicer pa je avtomobil super naprava za potovanje. Vse imaš s seboj, pod streho si, poslušaš lahko svojo glasbo in opazuješ okolico. Si v svoji mikroklimi. In vsepovsod se lahko ustaviš, če želiš. Pot je nato zavila v notranjost pustinje, kjer je bilo nekaj zelenih dolin. Očitno imajo urejeno namakanje, saj drugače verjetno ne bi nič raslo. Gre namreč za eno najbolj suhih območij na planetu.

"Pri nas dežuje dvajset dni na leto po dvajset minut. To je vsa voda, ki pride z neba. Vodo, ki pod zemljo s pomočjo starodavnih akveduktov priteče iz Andov, črpamo iz studencev," je razlagal šofer med vožnjo na letališče v Nazci, kjer sva zgodaj zjutraj šla na ogled figur, ki so jih pred dva tisoč leti pripadniki ljudstva Nazca vrisali v suho puščavo. Geoglifi upodabljajo živali, kot so pajek, riba, opica, kolibri, v eno izmed gora pa je vklesana tudi podoba človeka. "Zakaj so to risali, nihče ne ve. Prva razlaga je, da je šlo za verske vzgibe, druga, da so tako risali ozvezdja. Kaj je resnica, ni jasno," je razlagal kopilot v majhni cessni, ko smo vijugali nad figurami. Nekatere so izjemno velike, največja je dolga 370 metrov. Najbolje se jih vidi iz letala, da pa se tudi povzpeti na bližnje hribe in si jih ogledati od tam. Čez celotno puščavnato območje potekajo tudi ravne črte, ki tvorijo različne geometrijske oblike. "Te črte in podobe živali so se lahko ohranile le, ker gre za puščavo. Torej, ljudi tukaj ni bilo veliko in predvsem tukaj skorajda ni dežja in tudi vetra ne," je še povedal možakar, tik preden smo pristali. Res je bilo zanimivo gledati ogromne podobe, ki so jih pred toliko leti v tla vrisali ljudje, zavite v tančico skrivnosti.

Krompir
V Arequipo sva prispela pozno zvečer. Hitro sva našla hotelčič. "Parkirata lahko tukaj, nekaj metrov naprej je 'playa'". Playa tukaj rečejo parkiriščem, ki so na notranjih dvoriščih, saj so ceste in ulice precej ozke in večinoma ni parkirišč. Prva playa zaprta. Druga tudi. Tretja prav tako. Četrta tudi. Nato sva le našla neko parkirno mesto pred kazinojem. V Peruju res ne bi rad hodil iskat avtomobila nekam, kamor ga je odpeljal pajek. Nazaj grede proti hotelu sva se sprehodila po Plaza de Armas s katedralo, ki je bila v nočni tišini lepo osvetljena.

Drugi dan sva šla na tržnico San Camilo. Prebral sem, da je železno streho konstruiral sam Gustave Eiffel. Se mi je zdelo, da bi bilo očetu všeč, ker bo lahko na enem kupu videl vse različno sadje in zelenjavo, ki jo imajo v Južni Ameriki. "Koliko vrst krompirja imajo tukaj, 300 ali nekaj takega," je dejal, ko sva hodilo mimo gomoljev, ki so bili od zlate do rdeče barve. Modra koruza, značilna za tukajšnje kraje. Šla sva na sok. Guajaba, papaja, mango, maracuja, chirimoya, lucuma, guanabana ... "Dva soka iz guanabane," sem naročil za oba. Guanabana mi je dobra, ker je ravno prav sladka in ravno prav kisla, da se odžejaš. Tudi staremu je bil sok všeč.

Alpaka!
Pokrajina na poti do jezera Titikaka se je iz puščave spremenila v zelene planjave, nad katerimi se dvigajo zeleni hribi. Tudi gore z zasneženimi vrhovi je bilo videti. "Ata, ustavi! Alpaka!" sem se zadrl, skočil iz avtomobila in hitel snemati zanimive živali. Tudi lame imajo tukaj, na planjavah med Punom in Cuscom jih je ogromno. Tudi čred ovac je veliko. "120 solov je kapa, amigo. Ročno delo. Dobra cena," je govorila prodajalka ob cesti in nama kazala lepa in topla pokrivala iz alpakinega kožuha. En evro je skoraj štiri sole. Na koncu sem nekoliko zbarantal in kupil kapo za mrzle zimske dni. Ali pa za spomin. Vsega domov ne moreš prinesti v glavi in na fotografijah.

Hotel sem pokaditi cigareto in vžigalnik ni vžgal. Sem poskusil še drugega, prav tako ne. Nato se mi je posvetilo, da morda zaradi redkega zraka ne deluje več. Bila sva namreč že visoko, okoli 4500 metrov nad morjem je bilo na prelazu. Zvečer sva prispela v Puno, mesto ob najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu. Zaradi redkega zraka nisva spala dobro, težje se diha, malo boli glava, pa tudi nespečnost povzroča. V recepciji so imeli jeklenko s kisikom, kajti veliko turistov pade slabost v teh visokoležečih krajih. No, midva je nisva potrebovala, drugi dan je bilo bolje in zdaj sva se že navadila na višino.

Ljudstvi Aymara in Quechua
Ker sva imela ob Titikaki samo en dan, sva šla "lagano turistički" na vodeno turo. Titikaka je veliko jezero, meri skoraj za pol Slovenije. Razdeljeno je med Perujem in Bolivijo, nekaj več ga leži na perujski strani. Najprej so nas peljali na plavajoče otoke, kjer živi ljudstvo Uru oz. Aymara. Tja so se domačini pred stoletji zatekli pred Španci, ki so uničevali starodavna mesta in s silo pokristjanjevali staroselce. Plavajoči otoki so sestavljeni iz večjih kosov plavajoče zemlje, na katerih raste trstičje. V te kose zabijejo kole in jih povežejo med seboj. Nato nanje počez v slojih namečejo neko podolgovato rastlino, podobno trsti. Iz trstičja postavijo še hiške. Velik del prihodka skupnost danes dobi iz turizma.

"Poleg ljudstva Aymara na jezeru živijo tudi pripadniki ljudstva Quechua, ki pa so na otoku Taquile. Razen rib ne jejo mesa, zgolj zelenjavo. Imajo sicer ovce in koze, a njihovo meso prodajo v zameno za druge dobrine," je razlagal vodič, mešanec med obema narodoma.

Otočani so znani po pleteninah, pletejo moški. Imajo pa tudi prepoznavna oblačila. Moški se po pokrivalih ločijo med seboj - samski, poročeni in starešine. Ženske pa se delijo na neporočene in poročene. Par se mora po dveh letih prijateljevanja obvezno poročiti. Na obredu si ženin in nevesta izmenjata jopič in pas. Moški da ženski črn jopič, ona pa njemu širok pas, v katerega je vpletla tudi svoje lase, ki si jih je ostrigla. Dvomim sicer, da so vsi v zakonu srečni, a ločitve menda ne poznajo. "Na otoku se držijo starodavnih inkovskih načel - ne kradi, ne laži, ne bodi len. Zaenkrat deluje, policije in ničesar ne potrebujejo," je še razložil vodič. Morda bi se tudi mi lahko začeli držati teh starodavnih načel, pa bi bilo bolje tudi v dolini šentflorjanski.

P.S. Sem se spomnil, kot zanimivost: po jezeru Titikaka, na bolivijski strani, se je leta 2006 s čolnom vozil tudi nekdanji slovenski predsednik Janez Drnovšek, ki se je kot edini tuji državnik takrat udeležil inavguracije Eva Moralesa, prvega predsednika Bolivije indijanskega oz. staroselskega porekla.

Moja pot: Lima–Paracas–Nazca–Arequipa–Puno

Jan Konečnik
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Geoglifi Nazca
Geoglifi
Geoglifi
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Jan
Prijavi napako
Komentarji
tenstan-krumpir
# 05.02.2018 ob 07:33
Vedno so mi bili všeč prispevki s potovanj, tako, da bravo Jan Konečnik:)
yyyeb
# 05.02.2018 ob 10:44
moram na glas povedat. rtvslo je veliko bolj kvaliteten medij od 24ur. oni majo same neke kopije, reklame in twitter deljenja. tako dobrega članka kot ta tam nisem prebral še nikoli
rdečinavijač
# 05.02.2018 ob 10:15
Tokrat prvič komentiram Janov dnevnik.
In res čestitke z napredek v pisanju. Vidno si se izboljšal od tistih prvih poročanj. Z veseljem vsak ponedeljek preberem tvoje dogodivščine. Še posebej ker me spominjano tudi na moje popotniške dni pred 10 in več leto. Takrat še z Lonely Planetom v roki in precej bolj robinzonsko kot je to v teh časih. Po začetni Mehiki in Gvatemali si spet prišel v kraje kjer sem tudi jaz potoval (Peru). Ampak jaz nikoli nisem imel "jajc" da bi šel sam na pot. Vedno sem poiskal sopotnika ali več sopotnikov. Tako da vsa čast za tvoj pogum in tako potovanje "za nosom".
Srečno tudi za naprej!
henodarling
# 05.02.2018 ob 10:49
Bravo Jan, super prispevki...in srečno!

Za 24 ur pa ne gre izgubljati besed.
skobo
# 05.02.2018 ob 08:18
Nedavno je bila objavljena novica, kako je nekdo zapeljal in poškodoval geoglife. Jan, saj nisi bil ti...? :)
Zatarra
# 05.02.2018 ob 11:02
Jan, hodiš po Peruju, verjetno tudi po Boliviji in drugod, pa je vse, kar omeniš resnično pomembnega iz teh držav, zgolj geoglifi iz Nazce?!? Poleg ptičjih drekov in zanič vina??? :-) Prosim, poglej si kakšen video na YouTube kanalu Briena Foersterja! Obvezno, ko si že doli, ker zamujaš več, kot si kdo misli! (Samo topel nasvet, seveda, ker ne poznam tvojih časovnih in gmotnih možnosti.) Sicer bi tule lahko navedel še mnogo povezav in napisal marsikaj na to tematiko, ampak naj ostane le pri gornjem namigu, ki je že sam po sebi prvovrstno izhodišče kar zadeva tematiko izginule(?) globalne civilizacije in megalitske kulture ...
sss
# 05.02.2018 ob 12:10
Jan: a si že dobil nahrbtnik?
1a34
# 05.02.2018 ob 11:46
http://www.discover-peru.org/pre-inca-civilizations/
Znanstveniki s Filozofske fakultete vedo veliko o predinkovskih civilizacijah in seveda o Inkih samih, tako da bi bilo b'sno, ce bi se na podlagi kaksnih skupnih razislav razpisali o teh zanimivostih, ki bi bile magnet za javnost.
Zatarra
# 05.02.2018 ob 11:26
P.S.: Že v bližnji okolici jezera Titkaka je cel kup neverjetno fascinantnih megalitskih prizorišč, mnoga še izven utečenih ali znanih turističnih poti! Mimogrede, en namig glede jezera, ki ima mnogo presenetljivih posebnosti in neobičajnosti - to naj bi bilo pravzaprav ostanek starodavne (izpred več 100 tisočletij, ali morda milijonov let?) morske poti med oceanoma na obeh straneh kontinenta. Čisto možno bi lahko bilo, kolikor se za koga sliši neverjetno, da so tamkajšnje pred-inkovske (da, in to DALEČ pred-inkovske) megalitske strukture prav iz istega obdobja! Govorim o megalitskih strukturah, očitno zgrajenimi z enako in še danes nedosegljivo ali razložljivo(!!!) perfekcijo, tehniko (ali celo tehnologijo!), znanjem in celo kamninami iz podobnih, če že ne istih in pogosto najtrših naravnih mineralov, ki sicer nosijo še druge pogosto spregledane pomembne lastnosti, prevodnost in magnetnost, torej strukturah, ki jih najdemo na vseh koncih sveta!
babyboom1990
# 05.02.2018 ob 17:15
Odlično napisano! Takoj bi šla :)
bodirog
# 05.02.2018 ob 12:30
Da ne boš prišel "peš" domov s potovanja! :) (če ne veš, kaj pomeni ta metafora, vprašaj kakšnega maturanta... )
Bendit
# 07.02.2018 ob 20:54
Next stop Cuzcu, Machu Picchu...
por
# 05.02.2018 ob 11:54
Ja, Jan, poglej kako nadaljevanko o Ancient Aliensih, LOL :D
Hik
# 05.02.2018 ob 08:27
V enem motelu so imeli sobo z dvema posteljama za 40 tisoč solov, to je približno 12 evrov.

Hmm, a ima Paracas kakšne svoje sole? Perujski je namreč četrt evra.

En evro je skoraj štiri sole.

No, to je že bolje...
Cebaka
# 05.02.2018 ob 10:12
Jan bi komot pisal sedaj potopisne članke za kak BBC.
Verjetno so ga že tako kontaktirali z BBC in National Geographic. Takšna kvaliteta ne ostane dolgo neopažena!
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo