Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 30 glasov Ocenite to novico!
Fotografije so tokrat večinoma nastale med brezciljnim pohajkovanjem po mestu. Foto: Jan Konečnik
Ulica Pueyredon v predelu Recoleta. Foto: Jan Konečnik
Dekleti se sprehajata mimo obzidja pokopališča Recoleta. Foto: Jan Konečnik
Recoleta je umeščena med stolpnice sredi mesta. Foto: Jan Konečnik
Pokopališče je pravzaprav tudi sprehajališče. Foto: Jan Konečnik
Na grobnici družine Duarte so vedno rože. Foto: Jan Konečnik
Ljudje čakajo na avtobuse v dolgih vrstah. Foto: Jan Konečnik
Eva in Juan Peron sta se poročila leta 1945, ko je bila Eva stara 25 let. Juan Peron je bil takrat star že 50 let. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Mali svet

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 38. del
12. marec 2018 ob 06:29
Buenos Aires - MMC RTV SLO

"Taja, si to ti?" sem vprašal in ji pomolil rožo. "Jaz sem bolj stare šole, veš, tako da, vse lepo za dan žena!" Malo je bila presenečena, se mi zdi. "Uuu, hvala. To je pa lepo!"

Taja je sestra moje prijateljice Maše s Prve gimnazije. Ljubezen jo je pripeljala čez lužo, v Buenos Airesu živi tri leta. Nisva se poznala, a je Maša na Facebooku videla, da sem v mestu, in naju je povezala. "Če bi rad šel z Mariborčanko na pivo," je rekla. Sva jih kar nekaj spila. Taji je "sedlo" po napornem dnevu, jaz sem bil pa tudi žejen.

Praznik žensk
Osmi marec je vedno dobra priložnost za refleksijo družbene pogodbe med moškimi in ženskami. V mesecih potovanja po Latinski Ameriki sem se pogovarjal z veliko ženskami, ki so vse po vrsti izpostavile problem "mačizma" v svoji družbi.

Družbena omrežja mojih prijateljev iz Latinske Amerike, pa tudi iz Evrope, so namreč skoraj zagorela z objavami o spolni neenakosti. Spomnim se pogovora z odvetnico iz Nikaragve, ki je razložila, da je morala garati dvakrat bolj kot njeni kolegi moškega spola, da je dobila službo na ustavnem sodišču, in da se mora vsak dan znova dokazovati pred nadrejenimi, medtem ko se njenim moškim kolegom ni treba. Podobno je dejala prijateljica iz Belgije, potem ko je opravila pravosodni izpit in nastopila službo. Niso je jemali za enakovredno.

In v naši Sloveniji? Sam sicer nikoli nisem zaznal občutka svojih sodelavk, da bi imele takšne težave. Na RTV Slovenija tako ali tako niso delali razlike niti med tistimi, ki so delali, in tistimi, ki niso delali nič ali bore malo, tako da bi rekel, da tudi med moškimi in ženskami v finančnem smislu razlike ni bilo.

A vendar sem prebral veliko objav tudi iz Slovenije, da ženske še vedno čutijo neenakost na delovnem mestu in tudi v družbi, zgolj na podlagi tega, ker so ženske. Predvsem v zasebnem sektorju. Čeprav imamo v Sloveniji zakonsko seveda prepovedano kakršno koli razlikovanje na podlagi spola, se že vedno dogaja, da ženska pri na primer 27 letih ne dobi službe, ker je delodajalcu jasno, da bo šla v naslednjih recimo petih letih vsaj dvakrat na porodniško in bo moral za ta čas zaposliti nekoga drugega. To seveda ni prav. Da ženska na enakem delovnem mestu zasluži manj kot moški, prav tako ni dopustno. Da se mora za enak položaj truditi bolj zgolj zato, ker je ženska, prav tako ne. Nasilje nad ženskami je prav tako nekaj, proti čemur se moramo boriti. Latinskoameričanke se proti temu verjetno zdaj borijo bolj kot kadar koli prej. V Evropi je to bolje urejeno, a še vedno se najdejo primeri, ki potrjujejo, da imamo tudi mi še marsikaj postoriti.

Po drugi strani pa težko razumem tisto trdo, če hočete feministično linijo, ki teži k neki popolni enakosti med spoloma. To je nemogoče, ker sta spola dva, različna. Dokler bomo imeli fizično zahtevna dela, jih bodo v večini opravljali moški. Ker smo močnejši. Ženske so edine, ki lahko rodijo in so vsaj v prvem letu otroka zanj pomembnejše kot oče. Ker oče ne more dojiti. Pa pustimo "flaško" ob strani. Ko se potaplja ladja, gredo najprej v rešilne čolne ženske z otroki, nato moški. Ker so ženske v smislu evolucije pomembnejše kot moški. Ker je lepo, da moški ženski prinese rožo za dan žena. Težko verjamem, da se za tem skriva neka hipokrizija moškega lobija, da bi se želel odkupiti za vse druge dni, ko žensk bojda sploh ne opazi. Mislim, da to ne drži in da vsega v življenju kot družba pač ne moremo dati v okvirčke.

Življenje v Argentini
Malo sem se razpisal o tem, ker imam čas in sem razmišljal. Ta teden, potem ko sta odšla domov mati in oče, je bil precej manj naporen. Pravzaprav sploh ni bil naporen in nič kaj posebnega se ni zgodilo. Iz hotela v Montserratu, kjer sem bil s starši, sem se preselil v četrt Palermo soho, blizu Plaze de Italia. To je na pol bohemski, na pol hipsterski del Buenos Airesa z ogromno lokalčki, kjer strežejo pivo mikropivovarn in kar tekmujejo med seboj v pripravi najrazličnejših hamburgerjev. Tukaj se vozijo celo s kolesi, kar je v tem velikem mestu redko videti. Hostel ima natiščane sobe in kuhinjo tako zanič, da ne moreš nič skuhati, tudi če si sam. A ima prijeten vrt z velikim drevesom, kjer lahko posediš čez dan in zvečer, kar je pomembno v tej vročini in direndaju mesta. Pa saj za devet evrov na dan v Buenos Airesu težko pričakuješ kaj več.

En dan sem šel z dvema Argentinkama in tremi Italijani v kitajsko četrt jest, potem smo se sprehodili po široki aveniji kakšno uro nazaj do Palerma. S 27-letno Denise sva se pogovarjala o življenju v Argentini. "O prihodnosti ne razmišljam kaj dosti, ker tako ali tako z mojo plačo natakarice ne moreš ravno razmišljati o stanovanju. Mislim, lahko, ampak daješ na stran 30 let. Potem raje razmišljam do naslednjega poletja in grem kam poceni potovat, da vidim svet," je razmišljala in dodala, da gre sicer njeni družini dobro, da lačna nikoli ni bila in ne bo, v veliko primerih pa ni tako. "Moj nekdanji fant, on je bil iz revne družine. Je doštudiral in ves čas je razmišljal o prihodnosti, da si nekako zagotovi finančno varnost. Verjetno zato, ker je nikoli ni imel," je razglabljala.

Koliko denarja ima tvoja družina, te v Argentini močno zaznamuje. Če želiš otroke dobro izobraziti, jim moraš že osnovno šolo plačati, ker so v javnih šolah pogoste stavke. "Včasih učitelji stavkajo tri mesece in tri mesece ni pouka. Si predstavljaš?" je razlagala Taja, se ob tem zasmejala in razložila, da se je v zadnjem času veliko spremenilo. Še pred tremi leti je menjavala evre na črnem trgu: "Tam si šel na neki trg, počakal, da je nekdo rekel 'cambio', in si šel z njim v neki blok, kjer sta v nekem stanovanju menjala denar. Noro. Zdaj, ko je prišel na oblast Macri, je veliko bolje. Lahko vse dobiš. Prej je bilo uvoza tako malo, manjkalo je zdravil in vsega."

Evita
V Argentini sta bila od leta 2003 na oblasti zakonca Nestor in Christina Kirchner, ki sta nadaljevala zaščitniško gospodarsko politiko Argentine z visokimi davki na uvoz. Leta 2015 je prišel na oblast Mauricio Macri, ki je veliko teh ovir za blagovno menjavo odpravil. Ko se pogovarjam na cesti z ljudmi, jih veliko podpira njegovo politiko, ker imajo dostop do dobrin, ki jih prej ni bilo. A v isti sapi opozorijo, da so se zaradi tega precej dvignile cene pravzaprav vsega.

Kot politični osebnosti sta v Argentini in tudi zunaj nje najbolj znana zakonca Peron. General Juan Domingo Peron in Eva Duarte de Peron sta politično pot začela nekje v prvi polovici 20. stoletja, ko je Peron prevzel oblast s pučem. Igralka Eva Duarte je bila prva ženska, ki se je aktivno vključila v moževo politično kampanjo in si s humanitarnimi dejanji dokaj mlada, umrla je stara komaj 33 let, zgradila podobo matere naroda. "Evita" je pokopana na znanem in zelo lepem buenosaireškem pokopališču Recoleta, njen grob letno obišče tisoče in tisoče ljudi. Verjetno vas je veliko gledalo film Evita z znano pesmijo No llores por mi Argentina - Ne joči za menoj, Argentina. Še danes to pesem prepeva veliko pevk na ulicah argentinskih mest. Za železna vrata grobnice družine Duarte so vedno zataknjene rože.

Črni madež
A politično obdobje Juana in Eve Peron ima tudi velik črn madež. Predvsem Peron je bil odkrit simpatizer nacizma in fašizma, osebno naj bi gojil veliko spoštovanje do Benita Mussolinija. Tudi sicer je bilo takrat v Argentini, državi priseljencev, veliko Italijanov in Nemcev ter potomcev Špancev, ki so v drugi svetovni vojni, v času Francisca Franca, neuradno sodelovali s silami osi. Argentina se ni nikoli uradno pridružila agresorjem, a je med vojno s hrano in gorivom zalagala na primer nemške podmornice, ki so patruljirale po Atlantiku in podobno. Argentina je Nemčiji napovedala vojno šele kak mesec pred dejansko kapitulacijo, v kar so takratno vodstvo bolj ali manj prisili Američani.

Po porazu Nemčije je veliko nacistov svoje življenje nadaljevalo v tej veliki južnoameriški državi, med njimi tudi zloglasna Josef Mengele, ki je izvajal grozljive poskuse na ljudeh, ter Adolf Eichmann, ki je organiziral nacistična koncentracijska taborišča. Argentinska vlada je pri zagotovitvi dokumentov takšnim ljudem pomagala. Mengeleja lovci na naciste nikoli niso ujeli in se je skrival do smrti, Eichmanna pa je izraelska tajna služba Mosad ugrabila in odpeljala v Izrael, kjer so ga obsodili na smrt. O tem obstaja dobra knjiga Zvija Aharonija z naslovom Operacija Eichmann.

Štajerci
S Tajo sva na pivu ugotovila, da pride k njej na obisk znanka Sandra iz Maribora, ki potuje po Argentini in ki jo prek neke druge prijateljice tudi sam na videz poznam. Potem sem razložil, da pride čez dva dni na obisk moj prijatelj Marko. Tako smo se po čistem naključju nekega večera v Buenos Airesu dobili štirje Štajerci in Juan, Tajin fant. Mali svet, bi rekli po naše. Šli smo v eno bolj znanih restavracij, Don Julio. Na meso, seveda. Odlični steaki in tudi rdeče vino, ki je steklo zraven, ni bilo slabo. Nato smo šli še v neki drugi lokal nadaljevat veseljačenje pozno v noč.

Te dni, ko sem brezciljno hodil po ulicah Buenos Airesa, sem se odločil, da mi je mesto dejansko všeč. A čas je, da grem naprej. Z Markom bova po dveh dneh inšpekcijskega nadzora tukajšnjih mikropivovarn šla z ladjo čez reko Rio de la Plata v Montevideo, glavno mesto Urugvaja. Kakšen teden dni bova tam. Nato se bom odpravil v Azijo. Sem gledal letalske vozovnice ... Iz tega mesta priti kamor koli je res drago. No, očitno bom šel na Japonsko. Eden izmed prijateljev mi je enkrat dejal, da je desetmilijonski Tokio najbolj noro mesto na svetu.


P. S. Fotografije so tokrat večinoma nastale na brezciljnem pohajkovanju po mestu.


Moja pot: Buenos Aires (Argentina)–Montevideo (Urugvaj)

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
Hijena
# 12.03.2018 ob 07:57
" Na RTV Slovenija tako ali tako niso delali razlike niti med tistimi, ki so delali in med tistimi, ki niso delali nič ali bore malo"
Hahaha, insajderska informacija razkriva to, kar že dolgo vemo. Podobno imajo tudi v JU.
FrancL
# 12.03.2018 ob 10:12
@Ata
"Aha, žejen je bil! Za žejo je voda, alkohol pa slovenska usoda in folklora!"

Zakaj so ti vegani in 'nealkoholiki' vedno tako zateženi in ne pustijo drugih, da uživajo v svojih malih užitkih... predvsem če ne motijo drugih... in predvsem če ne motijo tebe osebno?
rdečinavijač
# 12.03.2018 ob 09:00
Nov ponedeljek, nov zapis.
Hvala Jan in srečno še naprej.
kalamaris
# 13.03.2018 ob 14:12
@spela55
#youtoo?
FrancL
# 12.03.2018 ob 10:13
In pa zopet: bravo Jan.

Še pod razmišljanje o feministkah in osmem marcu se podpišem. ;-)
Ata
# 13.03.2018 ob 23:25
spela55>
Morda link do kakšne znanstvene raziskave na to temo? Morda kakšen link do kake razsikave? Morda za primerjavo še kakšen link do kake razsikave, ki kaže razlike med posamezniki znotraj spola, pa potem primerjava teh podatkov s tem, koliko moških je dejansko močnejših od koliko žensk?

Si se pa razburila. Lahko pa se tudi na glavo postaviš, pa ti tista reč ne bo zrasla, pač, nismo enaki ;)
rdečinavijač
# 12.03.2018 ob 12:52
Me prav zanima kako se bo brala Azija. Bom kar malce pogrešal to srednji in južno Ameriko.
NoriGoban
# 13.03.2018 ob 21:09
"Rio de la Plata v Montevideo, glavno mesto Urugvaja. Kakšen teden dni bova tam. Nato se bom odpravil v Azijo."

Kaj ti je tega treba Jan! Vroce Brazilke bos pustil na cedilu! Brazilija je tako ogromna da bi tam z lahkoto prezivel se dva meseca!

"enkrat dejal, da je desetmilijonski Tokio najbolj noro mesto na svetu."

Tokyo ni nic v primerjavi z vrocim Rio De Janeirom!
Peacemaker
# 12.03.2018 ob 18:15
Res zanimivo branje. Z vsakim zapisom bolj.

Srecno pot se naprej!
FrancL
# 12.03.2018 ob 12:37
@Ata
"Nič ne rečem, a z užitkom popiti eno pivo ni isto, kot se ga nažgati :D"

Ja, glej, če ti ne preneseš več kot enega piva, še ne pomeni, da ga tudi drugi ne. Nekdo se spotika ali celo postane agresiven že, ko povoha kozarec, drugi pa lahko spije nekaj litrov pa bo morda zgolj malo bolj dobre volje. ;-)
Janez 456
# 12.03.2018 ob 23:18
Jan...super si! V vojme stili...
Ata
# 12.03.2018 ob 10:26
FrancL>
da uživajo v svojih malih užitkih.

"Če bi rad šel z Mariborčanko na pivo," je rekla. Sva jih kar nekaj spila. Taji je "sedlo" po napornem dnevu v arhitekturnem biroju, jaz sem bil pa tudi žejen."


Nič ne rečem, a z užitkom popiti eno pivo ni isto, kot se ga nažgati :D
Ata
# 12.03.2018 ob 09:43
Nisva se poznala, a je Maša na Facebooku videla, da sem v mestu, in naju je povezala. "Če bi rad šel z Mariborčanko na pivo," je rekla. Sva jih kar nekaj spila. Taji je "sedlo" po napornem dnevu v arhitekturnem biroju, jaz sem bil pa tudi žejen.

Aha, žejen je bil! Za žejo je voda, alkohol pa slovenska usoda in folklora!
spela55
# 13.03.2018 ob 13:09
Po drugi strani pa težko razumem tisto trdo, če hočete feministično linijo, ki teži k neki popolni enakosti med spoloma. To je nemogoče, ker sta spola dva, različna. Dokler bomo imeli fizično zahtevna dela, jih bodo v večini opravljali moški. Ker smo močnejši.

Uau! Moški ste sila! Vse železne drogove znosite na roke, dvigujete avtomobile kot Supermen, v rudnikih pa itak delate samo moški, ne zato, ker ste daljnega leta 1935 sprejeli zakon, ki ženskam prepoveduje delo v rudnikih, ampak zato, ker takega dela po 100 in še nekaj letih niso več zmogle. Da so jih množično zaposlovali tam skupaj z otroci zato, ker so bile cenejša delovna sila nima veze, ne? Sploh ste pa vsi moški 180 cm, 75 kg in vsi imate do pičice enako postavo. Prav želela bi si recimo videt Anžeta Logarja ali pa Franca Juršo, kako vihtita kramp in lopato.

Ko se potaplja ladja, gredo najprej v rešilne čolne ženske z otroki, nato moški. Ker so ženske v smislu evolucije pomembnejše kot moški.

Gospod Konečnik, morda kakšno bolj sodobno poročilo o potapljanju ladij kot je bil Titanik? Recimo: https://www.theguardian.com/politics/rea
lity-check-with-polly-curtis/2012/jan/16/costa-concordia-women

Ker je lepo, da moški ženski prinese rožo za dan žena. Težko verjamem, da se za tem skriva neka hipokrizija moškega lobija, da bi se želel odkupiti za vse druge dni, ko žensk bojda sploh ne opazi.

Ne, žal gre največkrat za skrajno ignoranco vseh ostalh dni v letu. Hipokrizija na en dan v letu je nadgradnja prvega.

To je nemogoče, ker sta spola dva, različna.

Zanimivo, ko jaz rečem, da ste "vsi desci glih", ponavadi naletim na neodobravanje. In kje se po vašem strokovnem mnenju odraža ta razlika in kakšna so odstopanja? Morda link do kakšne znanstvene raziskave na to temo? Morda kakšen link do kake razsikave? Morda za primerjavo še kakšen link do kake razsikave, ki kaže razlike med posamezniki znotraj spola, pa potem primerjava teh podatkov s tem, koliko moških je dejansko močnejših od koliko žensk? Ajaaaaaa povpreeečjeeeee! Izvolite potem tistemu povprečju nosit crknjene rože.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo