Jagodni sladoled italijanske kakovosti. Foto: Reuters
Jagodni sladoled italijanske kakovosti. Foto: Reuters
Sladoled
Starinski napis na avtomatu za sladoled, ki je na ogled v muzeju. Foto: Reuters
Sladoled
Sladoled, kot ga izdelujejo na univerzi sladoleda v bližini muzeja. Foto: Reuters
Sladoled
Ste ljubitelj sladoleda iz avtomata? Foto: Reuters

Carpigiani gelato museo, kot se uradno imenuje, stoji v majhnem mestu Anzola dell'Emilia v bližini Bologne, vrata je odprl oktobra. Na več kot tisoč kvadratnih metrih prikazuje zgodovino te sladice, ki so jo izumili v Italiji, kmalu pa je osvojila svet. Naložba v muzej - prvi na svetu, ki se posveča izključno sladoledu - je stala 1,5 milijona evrov, za njo pa stoji podjetje za proizvodnjo sladoledov iz avtomata, Carpigiani Group.

Recepture so se skozi stoletja spreminjale
Obiskovalci se lahko poučijo o predhodnikih sladoleda, ki izvirajo iz starega veka, pa tudi o ledenih in slanih sorbetih, ki so jih Kitajci izumili v začetku 20. stoletja. V muzeju je na ogled prvi napisan recept za "shrb" - arabska beseda za sladkorni sirup, videti je mogoče tudi dokument o zdravilni moči sladoleda, ki ga je spisal neapeljski zdravnik Filippo Baldini, ter 20 starinskih avtomatov za proizvodnjo sladoleda. Prvo takšno napravo so Italijani uporabili leta 1931.

Italijani so ga predstavili Francozom
Sladoled naj bi imel daljne korenine v Mezopotamiji, tako da se Italijani ne morejo tolči po prsih, da so izumitelji te priljubljene sladice, je pa res, da so na Apeninskem polotoku prvi izdelali sodobno, bolj kremasto različico sladoleda, kot ga poznamo danes. To se je zgodilo nekje po letu 1500 v Firencah. Alkimist na dvoru Medičejcev, Cosimo Ruggieri, je bil leta 1530 tisti, ki je izdelal sladoled, ki ga je Katarina Medičejska nato predstavila v Parizu, da bi z novostjo osupnila Francoze. To ji je tudi uspelo. Italijan Procopio Cuto je bil tisti, ki je, vsaj sodeč po podatkih v muzeju, sorbete začel množično ponujati ljudem. V Parizu je namreč leta 1686 odprl lokal Le Procope, ki dobrote streže še danes.

600 okusov
Od prvih začetkov, ko so si sladoled lahko privoščili le pripadniki najvišjih slojev, je njegovo uživanje postalo mnogo bolj "enakopravno". Po današnjih podatkih Italijani v enem letu za sladoled zapravijo kar 2,5 milijarde evrov. Njihove slaščičarne ponujajo res neverjetno pestrost okusov, menda se da na italijanskem "škornju" dobiti kar 600 različnih okusov. Brez okušanja seveda ne ostanejo niti obiskovalci muzeja v Anzoli, saj bližnja sladoledarna ponuja slaščice, izdelane po starodavnih receptih, kot so na primer figov sladoled z balzamičnim kisom, jagodni in malinov sorbet in kavni sorbet po receptu iz leta 1854.

Družba Carpigiani, ki stoji za prvim muzejem sladoleda, je sicer največji proizvajalec sladoledov iz avtomata na svetu. Vsak dan si po svetu kar 150 milijonov ljudi privošči njihovo sladico. V Bologni je proizvodnja sladoleda eden redkih poslov, ki se je v zadnjih letih še razširil.

Cilj: osvojiti Bližnji vzhod in Azijo
Toda domača Italija je z eno sladoledarno na 3.000 ljudi zdaj že osvojen trg, zato se italijanski sladoledarji ozirajo za novimi cilji. Kar 80 odstotkov poslov družbe se tako zdaj opravi v tujini, posebej hitro rastoča trga sta Bližnji vzhod in Azija, predvsem Kitajska.

Bi študirali ... sladoled?
"Sladoled ni sestavni del kitajske kulture. Bolj si želijo poskusiti pristno italijansko hrano, kot da bi bili resnični ljubitelji sladoleda. A vseeno si obetamo hitro rast prodaje," je dejal predsednik podjetja Andrea Cocchi. Da bi uresničili svoje načrte in pospešili širjenje v daljne dežele, so pri Carpigianiju leta 2003 celo ustanovili univerzo sladoleda. Stoji v neposredni bližini novega muzeja, v njej pa študira množica študentov, predvsem tujcev, ki v laboratorijih spoznavajo vse skrivnosti izdelave najbolj slastnega sladoleda, nato pa pridobljeno znanje dobro unovčijo doma.

Ena od njihovih taktik so tudi "pionirji sladoleda". Vsako leto vodstvo podjetja izbere skupino visoko motiviranih Italijanov, ki so pripravljeni doma pustiti vse, se preseliti na tuje in tam - seveda - odpreti sladoledarno. Carigiani jim priskrbi tudi letno štipendijo in kupi prvi avtomat za sladoled. A to še ni vse - če posel v enem letu ne zacveti, pokrijejo vso izgubo. 38-letni nekdanji bančni uslužbenec Andrea Morelli je dejal: "Lani sem se odpovedal staremu življenju in se preselil v Malezijo, kjer sem tamkajšnje prebivalce seznanjal s pristnim italijanskim sladoledom. Želel sem si sicer v ZDA, a pristal sem v Aziji. In ni mi žal."