Vaša ocena: 
Ocena 4,9 od 47 glasov
Ocenite to novico!
Poletje v gore tradicionalno zvabi trume planincev, ob vsej obljudenosti, ki jo je gora deležna, pa še obstaja pot na Triglav, ki vam vzame dih.
S približno tremi kilometri v širino in enim v višino, je Triglavska severna stena v Sloveniji po mogočnosti neprekosljiv »zid«, nedvomno vreden ogleda in občudovanja. Večinoma jo planinci, alpinisti in naključni turisti motrijo iz ledeniške doline Vrata, ki se razprostira jugozahodno od Mojstrane. Prav tako dolina, ujeta med dva najvišja slovenska vrhova, Triglavom in Škrlatico, ponuja izhodišče za naskok na številne okoliške vrhove.
Medtem ko so poti na Triglav z izhodišč južno od vrha, čez poletje in zgodaj v jeseni preplavljene s planinci, nam poti iz hladnega zavetja Vrat in od Aljaževega doma omogočajo uživati pristni gorski mir tudi v standardni planinski sezoni. Glavni razlog je nedvomno precej višja zahtevnost samih poti, ki vodijo na vrh. Znano je, da je bila gora prvič osvojena leta 1778, manj poznano pa je, da so s severne strani uspešno krenili proti vrhu šele konec 19. stoletja. Danes iz Vrat, poleg številnih alpinističnih smeri, ki so kot pajčevina razpredene po severni steni, vodijo na vrh tri standardne, zavarovane in označene planinske poti.
Od izhodišča v Vratih …
Večina planincev, ki jih premami veličastnost Triglavske severne stene, se proti vmesni postaji, Triglavskemu domu na Kredarici, odpravijo po Tominškovi poti ali poti čez Prag. Še manj obljudena, a zato nič manj atraktivna, je pot čez Plemenice oz. stara Bambergova pot, ki poteka skoraj neposredno po zahodnem grebenu stene. Od Aljaževega doma v Vratih (1015 m), blizu katerega lahko parkiramo, se usmerimo po poti, ki vodi proti zatrepu doline, mimo znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom in naprej po dobro shojeni, položni poti.
Vmesni cilj ob poti je Luknja (1758 m), majhno sedelce med grebenom severne triglavske stene in Bovškim Gamsovcem, ki se nam kmalu po začetku hoje prikaže na obzorju. Začetni del poti je precej enostaven, četudi se strmina s približevanjem Luknji stopnjuje, služi pa lahko kot dobro ogrevanje pred začetkom plezalnega dela, ki je na vrsti po prihodu na sedlo. Na Luknji, pod katero je tudi bivak, neuradno poteka meja med Primorsko in Gorenjsko, sedlo se namreč na drugi strani strmo spušča v dolino Zadnjice (od koder prav tako vodi pot do Luknje) in naprej proti Trenti.
… do razpotja na Luknji …
Na začetek plezalnega dela opozori tabla in nas dokončno spomni, zakaj velja za eno zahtevnejših, če ne kar najzahtevnejšo planinsko pot na Triglav. Ni odveč opozoriti, da je zaradi nevarnosti padajočega kamenja, poleg druge standardne planinske opreme, za to pot nujna tudi zaščitna čelada. Kamenje lahko sprožijo tako planinci nad nami kot tudi gamsi in kozorogi, ki so tod še bolj pogosta družba. Za manj gotove je priporočljiv tudi samovarovalni komplet, seveda ob predpostavki, da ga znajo pravilno uporabljati.
Plezalni del, ki je na določenih mestih precej izpostavljen, terja zanesljiv korak in čim manjšo obremenitev v nahrbtniku, zato razumljivo ni priporočljiv za planince s slabšo fizično pripravljenostjo ali z vrtoglavico. Če so našteti pogoji izpolnjeni, lahko planinec resnično uživa v poti, z vsakim korakom se presunljivost razgleda namreč stopnjuje, s kombinacijo hoje in enostavnega plezanja po feratah, pa hitro pridobivamo na višini. Še naprej dobro označena pot nas pripelje pred obličje Sfinge, najzahtevnejše alpinistične uganke v tej steni, ki je v preteklih tednih in mesecih s filmom postala znana širši slovenski javnosti.
… mimo Sfinge na vrh
Šele od blizu se lahko dodobra zavemo velikosti problema, ki ga je ta del stene predstavljal generacijam plezalcev. Pogled čez previs Sfinge, ko stojiš na vrhu le-te, pa po žilah pošlje zadostno količino adrenalina, da planinec pozabi na utrujenost po približno petih urah hoje in zbere energijo za sklepni del. Krivulja poti se položi ob vstopu na zahodno Triglavsko planoto, ki je še v poletju prekrita s snežišči, a zaradi razmeroma položnega terena cepin in dereze praviloma niso potrebne.
Planota je v nasprotju s Kredarico in domom na Planiki na vzhodni in južni strani očaka zelo samoten in miren kraj, brez možnosti, da bi se kje okrepčali, na kar moramo paziti z ustrezno zalogo v nahrbtniku. Odpre se nam pogled proti Morbegni, skrivnostni, propadajoči nekdanji kasarni, ki je nastala v medvojnem obdobju. Na tem mestu se poti čez Plemenice pridruži pot, ki vodi od Tržaške koče na Doliču. Zadnji del vzpona mine ob vnovičnem premagovanju večje strmine, mimo razcepa pri Triglavski škrbini (kjer se priključi še pot od doma na Planiki), po dodatni uri hoje in lažjega plezanja pa nas končno razveseli pogled na Aljažev stolp.
Slabih 1900 metrov vzpona, razporejenih na približno 6 ur hoje telo zelo izčrpa. Zaradi dolge in naporne ture je mogoče smiselno prespati v bližnjih planinskih kočah, bodisi na Kredarici, v Domu Planika, v Staničevi koči ali v Tržaški koči na Doliču. Ne glede na to, ali se odločimo za visokogorsko spanje ali ne, spust nazaj do izhodišča zaradi zahtevnega, izpostavljenega terena ni priporočljiv po trasi vzpona. Tehnično enostavnejši, hitrejši in varnejši je spust mimo Triglavskega doma na Kredarici, po Triglavskih podih in nato čez Prag ali po Tominškovi poti v dolino, kar nam turo lepo zaokroži.
Besedilo in fotografije: Urban Bera
Glede na to, da je tema naš Triglav se bom vzdržala vseh komentarjev, ki ne sodijo pod to temo.
Želala sem pa komentirati tvoj stavek, da je Triglav ob vikendih tako oblegan. Ja, veš, tudi to je čar te gore. Kdo vse vloži vse svoje sile in napore, da prileze vsaj do Krederice, če že ne more do samega vrha.
In tisti, ki so/smo bolj kondicijsko pripravljeni smo bolj zgodnji in nato lahko uživamo na pogled kolone vseh mogoči in, kakor si omenil, tudi nemogočih obiskovalcev. Mene osebno ne moti ta množica, za bolj mirne ture je toliko možnosti, da se trumam zlahka izognem/izogneš.
Želim ti bogato bero lepih planinskh tur.
top 5 na svetu!?! Niti med top 20 ni Hrvaške, sorry.
Me pa moti to, da gre milijon Slovencev na dopust na hrvaško obalo, v medijih pa nič o tem ne pišejo, ker čim omenijo Hrvaško, se najde par d*bilov, ki zaženejo paniko, zakaj se piše o Hr in in o Slo. Kaj pa tisti milijon ljudi??? Izgleda, da jih tista manjšina pač ne bo prepričala, naj gredo raje na slo.obalo ali v Bohinj. Tako da nehajte! Naj gre vsak tja, kamor mu paše. Pa če enim paše 40 stopinj, prav.
Drgač pa Triglav je super, je pa too much ljudi gor, preveč je oblegan, sploh s strani neopremljenih turistov. Za vikend nikoli več ne grem gor.
In vedno kadar zagledam ostanke italijanske kasarne Morbegne se sprašujem kakšne nesmisle je človek počel nekdaj in počne še danes, nič ga ne izuči.
Zato ker smo tu doma, da se ljudem prikaže da ni samo hrvaška obala...
Zjutraj v hribe, popoldne pa še na plažo ob Bohinjskem jezeru.
Drugače je pa tam dol vroče. Pri nas pa piha hladen alpski veter. Že pogled na snežišča te ohladi.
v to smer odsvetujem!
Gres na dopust v Stari Grad, si na morju, že čez 10 pa si v NP paklenica, kjer je čudovita narava,
zvečer se lahko odpelješ še na izvrstno morsko hrano v Zadar (npr. marina)
članek o Bledu, Lentu, sedaj Triglav..mislim o Hrvaški ki pa ima dejansko med top 5 fascinantno pokrajino na svetu pa komaj kaki članek!