Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 41 glasov
Ocenite to novico!
Gozd, ki daje hladno zavetje v še tako vročih dneh, šumenje in lepota brzic čistega potoka, sledi preteklih časov na vsakem koraku. Vse to je Bistriški vintgar.
Čeprav je pohodnikom in ljubiteljem narave morda bolj poznan mariborski del Pohorja, je vsekakor vredno kdaj z avtoceste zaviti pri odcepu Slovenska Bistrica in odkriti slikovito pot skozi Bistriški vintgar.
Potok Bistrica od svojega izvira do vodarne namreč ustvarja razgibano sotesko, polno brzic, slapov in bujnega gozdnega rastja. Znamenitosti in zanimivosti ob poti predstavljajo cilje pohodnikov, ki si tako lahko izberejo različno dolge in naporne ture - za nedeljske izlete, popoldanske sprehode, jutranji trening ali začetek večdnevnega odkrivanja Pohorja.
Pohorski čari le streljaj od mesta
Ker je Slovenska Bistrica umeščena ob vznožje Pohorja, je vhod v vintgar od središča mesta oddaljen le dobre štiri kilometre, do tja pa pelje asfaltirana in dobro označena cesta. Na začetku poti nas pričaka lesena tabla, ki pove, da je Bistriški vintgar zaščiten hidrološki, geomorfološki in botanični naravni spomenik.
Takoj nas objame hlad gostega gozda in šumečega potoka, ki nas spremlja skoraj ves čas. Večji del pohodniške poti je namreč speljan ob potoku, tako da nam pogled konstantno uhaja k peneči se vodi, ki se preliva prek izklesanih kamnin.
Kjer so hodili že Rimljani in Slovani
Ležerno hojo po položnem terenu kmalu zamenja strmejši del, a hitro sledi spust do odcepa za Rimski kamnolom. Čez brv se lahko povzpnete do tega ostanka iz rimskih časov, od koder so Rimljani nosili marmor za gradnjo nekropol po današnjem štajerskem delu slovenskega ozemlja.
Ko se vrnete na pot, vas pričakajo prve klopce za počitek, malico ali le uživanje sredi gozdne tišine. Takih kotičkov bo ob poti še več. Sledi kratek vzpon, ko se vzpnete nad potok, vse do odcepa za slap Šum. Tudi tam je vredno skreniti z glavne poti in si ogledati približno 15 metrov velik slap, ki pada čez stopničasto izklesane skale. Na koži začutite vodne kapljice in po kratkem postanku vas čaka odločitev.
Pot se namreč razcepi: strm vzpon vas pripelje do Ančnikovega gradišča, ostankov utrjene naselbine iz 4. stoletja, kjer so našli več bronastih in železnih predmetov ter sledove prvih slovanskih naseljencev na tem območju. Razgled, ki se vam odpre na jasi, vam ponudi odgovor, zakaj so si bivališča postavili na vrhu tega strmega pobočja.
Kraljica pohorskih gozdov
Druga pot, ki pelje čez krajšo brv, pa vas popelje ob potoku mimo ostankov starih mlinov in žag - virov zaslužka in preživetja marsikatere pohorske družine v prvi polovici prejšnjega stoletja - do gozdne jase. Tukaj boste naleteli na smerokaz, ki vas bo napotil na ogled znamenite Maroltove jelke. To mogočno drevo ima že desetletja naziv "najdebelejša jelka v tem delu Evrope", saj obseg njenega debla doseže kar 6 metrov. Nekoč je imela tri vrhove, ki so jih uničili udari strele, pozna pa se ji tudi starost: sušijo se veje in vidno hira.
Pri Močniku se Bistriški vintgar konča. Če ste se odločili za celodnevno pohajkovanje po Pohorju, lahko pot nadaljujete proti Trem kraljem. Pozimi je to majhno smučišče ob dovoljšnji odeji naravnega snega priljubljen kraj za nezahtevne smučarske navdušence, poleti pa zelene smučarske strmine privabijo nedeljske izletnike, nabiralce zelišč, borovnic in gob. Vredno si je ogledati tudi cerkvico, ki ohranja svoje prvotne značilnosti: majhen vhod in debele stene ohranjajo hladno notranjost, na tleh pa je še vedno le zbita zemlja.
Skrivnostna črnina jezera
Zadnje moči lahko porabite za sprehod po gozdni poti do Črnega jezera. Čeprav je umetnega nastanka, se je skozi desetletja tukaj razvil redek ekosistem z nekaterimi ogroženimi rastlinami in živalmi (šotni mah, okroglolistna rosika, redke vrste kačjih pastirjev). Na dnu jezera so se nabirali ostanki odmrlih rastlin in živali in tako je nastala debela plast mulja, ki daje jezeru njegovo značilno temno, skoraj črno barvo, pa čeprav je njegova voda kristalno čista.
Dan se že preveša krepko v drugo polovico, in če se boste odločili le za enodnevni izlet, je dobro, da se v Zgornjo Bistrico vrnete še pred mrakom.
Kar jutri bi se odpravila na to pot.....jutri ne,pomladi pa sigurno.
Sicer pa čestitke za večje število člankov o (manj) znanih predelih Slovenije...
Kar tako naprej!
Sicer pa pohvale za članek!