Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 24 glasov
Ocenite to novico!
"Naj vam na zemljevidu označim, kje trenutno sledimo ledenim goram," pohiti uslužbenka v turističnem uradu v Twillingateu. Kanadsko mestece z 2.500 prebivalci je obsedeno z ledenimi gorami.
In tega ne skrivajo. "Iceberg capital of the world", svetovna prestolnica ledenih gor, si pravijo in s tem sloganom vsako leto poleti uspešno privabijo male mase turistov v mestece, ki bi bilo brez te atrakcije le še en zaspan ribiški kraj na obali odročne Nove Fundlandije.
Že res, da je Twilingate slikovit s svojimi rdečimi in belimi lesenimi hiškami, z vrvmi, na katerih se suši perilo, po neverjetnem redu razobešeno po barvnih odtenkih in velikosti, z nabitimi rogovi losov na vrtnih utah in z bogato ponudbo losjih obar, jastogovih zavitkov in pit iz pritlikavih severnjaških brusnic.
"No vacancy"
A pravi denar leži v ledenih gorah. Turistične agencije ponujajo ogled z ladjami (dodajo še opazovanje kitov in delfinov), pristojne službe spremljajo premikanje gor z navigacijskimi napravami, lokalni penzjoni in hotelčki se napolnijo prav zahvaljujoč ledenim goram, malce bolj prefinjeni bari ledene okruške s plavajočih gor postrežejo v koktejlu, medtem ko manjša skupina lokalnih ribičev zbira ledeniško vodo za izdelavo "iceberg" vodke, piva in vina.
Ko nastopi sezona ledenih gor (vrhunec sezone je maja in junija, a prodorno modre gore labradorski tok prinese z Grenlandije v zalive okoli Twilingate še vse do avgusta), mestece pade v mini ledeno mrzlico - razumljivo, glede na to, da "ledeni" turizem predstavlja 50 odstotkov dobička.
Lov na led
Tistih 2.500 prebivalcev nenadoma poskoči za več tisoč, prostega prenočišča (razen v kampih, kar zna biti tudi julija, ko smo bili tam, precej hladna izkušnja) praktično ne morete več dobiti.
Ko stopite v turistični urad po vremensko napoved (ki vas navadno ne razveseli najbolj), vam tamkajšnji bradati uslužbenci ne da bi vprašali zdrdrajo še GPS-lokacije bližnjih in daljnih ledenih gor. "Ena večja se nam bliža. Dve sta okoli otoka Fogo. Tule gor pri St. Anthonyju pa jih je cel kup. Tja pojdite!" (da je St. Anthony oddaljen okoli 800 kilometrov, na novofundlandskih cestah pa za vsakim ovinkom preži nevarnost bližnjega srečanja z losi, ki bojda zakrivijo največ prometnih nesreč, očitno ne igra vloge)
Miti in legende
Ledene gore prebivalcem Twillingata predstavljajo preživetje - zlasti v zadnjih letih, potem ko je kanadska vlada uvedla moratorij na lov na polenovke, ki so poganjale celotno severno otoško provinco Nove Fundlandije in Labradorja.
Ironično, saj so prav ribiči na polenovke nekdaj iz dna srca sovražili ledene gore, v katere so se zapletle njihove mreže.
Lokalno prebivalstvo do ledenih gor še danes ohranja zdravo distanco (kljub vodenim turističnim ogledom gor od blizu) in rado turiste straši z ljudskimi miti in legendami o umorih na ledenih gorah, o smrtih lokalnih otrok, ki so se igrali preblizu gore, o tragični usodi ribičev ... ledene gore so namreč nepredvidljive in nikdar ne veš, kdaj se bo obrnila ali prelomila.
Nepričakovani potniki
Včasih tudi s seboj pripeljejo nepričakovane obiskovalce - pred leti je bil to severni medved, izjemno redek na tem območju. Nagačen medved je zdaj na ogled v mestnem muzeju. Nekoč je v zaliv priplula gora, v kateri je tičalo staro vojaško letalo iz druge svetovne vojne, ki naj bi strmoglavilo na Grenlandiji.
V te pravljice pa vse pogosteje posežejo razprave o globalnem segrevanju. Prav to naj bi bilo namreč krivo, da v zadnjih letih v Twillingate priplava manj gor in redkeje. Spet drugi menijo, da gre le za naravni cikel in da so bila vedno leta, ko jih je bilo manj, a se je to nato spremenilo.
Kakor koli že, prebivalci in turisti se zdijo skorajda v isti meri navdušeni kot mali otroci, pa če je zaliv poln belih gmot ali pa če pridrsi nekam pod pogozdeno pečino s samotnim svetilnikom le ena lesketajoča se lepotica. Navsezadnje so zato prišli sem in obisk Nove Fundlandije brez ene same ledene gore bi bil kot afriški safari brez leva.
V spodnji galeriji še nekaj utrinkov iz Twillingata.
