A kar nekaj kolesarskih navdušencev še isti dan, pred prenosom na kakšnem od tujih kanalov, odpelje slovensko različico ene od klasik. Jernej Stibilj in Marko Šajn, dva od pobudnikov The Classics Experience, vedno, ne glede na vreme, ki je v marcu in aprilu večkrat deževno kot brez oblakov.

Pet monumentov, pet kolesarskih spomenikov, pet klasičnih enodnevnih kolesarskih dirk je na koledarju profesionalnih kolesarjev. Štiri spomladanske, to so po koledarskem vrstnem redu Milano–San Remo, Dirka po Flandriji, najprestižnejša med njimi Pariz–Roubaix, najstarejša klasika Liège–Bastogne–Liège in zadnja, ta je jesenska, Dirka po Lombardiji.
Fantje iz pobude The Classics Experience so v svoj koledar dodali še najmlajšo (poteka šele od leta 2007), a čedalje bolj prestižno med klasikami, to je toskansko enodnevno dirko Strade Bianche, s katero začnejo sezono klasik in pri kateri so sploh dobili navdih.

Tlakovane odseke nadomestijo z makadamskimi
Namreč ... filozofija, kot pravita Jernej in Marko, je, da se izvirna dirka na terenu čim bolj doživi. Tako je bilo tudi pred dobrim letom, ko se je Jernej s prijateljem vozil iz Kresnic proti Ljubljani in opazil, da ga nekaj ovinkov tam okoli neverjetno spominja na ovinke na trasi dirke Strade Bianche, tam pri Sieni.

In tako se je začelo ... Trasa dirke se skuša vsaj v nekaterih delih čim bolj približati izvirniku. Slovenske različice so seveda krajše, za kakšno četrtino izvirne, ampak nič manj zanimive. Tako se, recimo, tista, ki je posvečena največji med njimi, to je dirki Pariz–Roubaix, ravno tako kot izvirna konča na velodromu, v Kranju.

Težje je s kockami, s tlakovanimi cestami. Jernej in Marko pravita, da je pri nas ceste s kockami, po katerih sta najbolj znani že omenjena dirka do Roubaixa kot tudi tista po Flandriji, težko najti, zato tlakovane odseke v slovenskih različicah večinoma nadomestijo z makadamskimi. No, v posvetitev tiste po Flandriji so nekaj kock našli in tako odpeljali tri kroge po kamniški Šutni, da so tlakovano cesto vsaj malo okusili.

Na kolo tako kot profesionalci, ne glede na vreme
Namen slovenskih različic pa ni samo kolesarjenje, ampak tudi druženje, izobraževanje, širjenje navdušenja nad zgodovino kolesarjenja in kolesarjenjem samim. Da bi dobili vse, se na slovensko klasično izkušnjo odpravijo zgodaj zjutraj, da lahko popoldne (razmišljajo, da bi po nogometnem zgledu v prostorih klubske kolesarske trgovine Pici Bici organizirali skupno spremljanje prenosa) na televiziji gledajo še tisto pravo različico.

In na sobotno in nedeljsko jutro gredo na klasiko ne glede na vremensko napoved, pomeni ... če se profesionalni kolesarji usedejo na kolo ne glede na vreme, se tudi tisti, ki se tisti dan pridružijo slovenski klasiki.
Kot pravi Jernej, se počasi oblikuje skupina navdušencev, vsaj med 5 in 10 jih je, ki pridejo, četudi je v napovedi dež. Stalnim se glede na traso in vreme v večjem ali manjšem številu pridružijo še drugi. Na zadnji, ki je bila to nedeljo, nas je bilo že rekordnih 18, četudi je bila vremenska napoved slaba, doda Marko.

Vožnja kot v pravem pelotonu
Če se boste pobudi The Classics Experience pridružili, prosijo, da upoštevate nekaj napotkov. Udeleženci lahko kolesarijo ali s specialkami (teh je največ) ali s kolesi ciklokros ali s kolesi fixed-gear, pri katerih pa zahtevajo vsaj eno zavoro, ker si brez nje vožnje v skupini in po težkih terenih ne smejo privoščiti.

Marko dodaja, da padcev sicer ni veliko, je pa glede na zahteven teren malo več preluknjanih zračnic, krpajo ali menjajo jih sproti. Kot se za pravo kolesarsko doživetje spodobi, vožnja poteka v skupini, v pelotonu, kjer se na čelu skupine kolesarji menjavajo. Izogibajo se nenadnim gibom in zaviranjem. V primeru okvare in drugih tehničnih napak prosijo, da se kolesar odmakne na levo stran kolone, pred tem pa, če je le mogoče, na to opozori z dvigom roke.

Naslednja priložnost za poklon kolesarski klasiki bo 27. aprila, ko se bodo spomnili najstarejše med klasikami Liège–Bastogne–Liège, startali bodo ob 9. uri zjutraj na Ljubljanskem gradu. In četudi med nalivom. Pa .... saj belgijske klasike brez dežja niso tiste prave ...
Uroš Bonšek