Čeprav je BMW najbolj poznan po dinamičnih limuzinah s pogonom na zadnjih kolesi, že nekaj časa nastopa v najrazličnejših razredih. V nekaterih primerih celo ustvarja nove, kot denimo s kupejevskim športnim terencem X6 ali s serijo 5 GT, nekakšnim kombilimuzinskim križancem, ki mu je sledila še manjša serija 3 GT.

Samo za vajo
Eksperimentiranje Bavarcem torej ni tuje. Lep dokaz je konceptni terenski roadster Z18 iz leta 1995, ki je temeljil na modelu Z3, a ni nikoli dočakal serijske proizvodnje. Da ta ni bil namenjen proizvodnji, je jasno po tem, da mu inženirji niso namenili strehe, ki bi kabino obvarovala pred vremenskimi vplivi. Zato pa je bil potniški prostor izdelan skoraj v celoti iz trde plastike, sedeži pa so bili odeti v zelo trpežen nepremočljiv material. Poleg tega je bila kabina tudi povsem prilagodljiva, tako da je se je lahko avtomobil iz dvoseda prelevil v štirisedežnik ali celo v poltovornjak.

V primerjavi z Z3 so Z18 označevale odločnejše poteze, nekoliko bolj zaobljen je bil le sprednji del s štirimi okroglimi žarometi. Bočna linija se je dvigovala proti ravno prisekanemu zadku, pnevmatike pa je krasil zanimiv profil z vzorcem odtisa šap divje mačke. Notranjost je bila oblikovana minimalistično, s sredinsko nameščenimi merilniki in avtoradiem pod zaščitnim pokrovom, pri čemer niti tu ni manjkal vzorec šape divje mačke, s katerim so popestrili videz sedežev.

V nosu bavarskega posebneža se je vrtel bencinski motor V8, katerega moč 261 kilovatov (355 KM) se je prenašala na vsa štiri kolesa prek ročnega petstopenjskega menjalnika. BMW ni razkril drugih tehničnih podrobnosti, a sklepamo, da je zaradi razmeroma visoke oddaljenosti karoserije od tal in majhne mase zaradi plastične karoserije ponujal kar zanimive vozne lastnosti tako na asfaltu kot na manj urejenih cestah.