Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 26 glasov
Ocenite to novico!
Nastopi Alye in 6 Pack Čukurja so davna preteklost, če gledamo iz oči Schengenfesta. Festival, ki je pred petimi leti naredil prve korake v festivalsko (pre)nasičeni Sloveniji, se z letošnjo izvedbo približuje evropskim standardom - na šengenski način.
Dobrodošli na Schengenfest: festival, kjer vas k spancu zazibajo okoli četrte ure zjutraj elektronsko-ubijalski ritmi in vas ob šestih pri zgodnjem vstajanju že spremlja kakšna posneta narodno-zabavna viža. Vmes pa ... Začnimo od začetka.
Lučaj stran od slovensko-hrvaške meje na Vinici ali drugače: na slovenskem bregu reke Kolpe so se že peto leto zapored zbrali ljubitelji rušenja mej in konkretne osvežitve v avgustovskih dneh. Vijugasta cesta po belokranjskih terasah od zavoja iz avtoceste pri Novem mestu pa vse do Vinice mnogemu vozniku ni prva izbira za poletni oddih.
Pa vendar je tu vsako leto nekaj, kar bližnjim festivalskim organizatorjem vedno bolj povzroča sive lase. Ta, pogostokrat (po krivici) prezrt košček Slovenije pa približa vsem, ki bi vam znali povedati, da so meje zarisane le v glavah tistih, ki jih postavljajo.
V času, ko se nekateri festivali razraščajo v nelogične petdnevne odisejade, so tudi letos organizatorji Schengenfesta festival postavili v časovni okvir treh dni. Glavni oder so primerno glasbenim gostom povečali (kot je mogoče videti iz fotografij) in razširili. Elektronski oder pa ... No, recimo temu, da se je ob pogledu nanj smešno spomniti na prizor izpred treh let, ko je na jasi ob reki Kolpi iz mešalne mize pod senčnikom odmevala elektronika. Zraslo je mesto v malem, ki pa ima še vedno prostor za izboljšave (na primer dostop do medmrežja ...).
Nedvomno večje, višje zastavljeno, a še vedno obvladljivo. Prav to se je pokazalo tudi sinoči, ko se je travnata površina ob Kolpi znova zagradila in vsem v bližnjem in malce bolj oddaljenem zračnem prostoru naznanila, da je tihožitja konec.
Obetavno na začetku
Potem ko so na velikem travniku na razbeljenem soncu postavili šotore (sence tudi letos ni pričakovati) in so pred vhodom popili še zadnje decilitre pijač, ki jih obiskovalci na prizorišče niso smeli prinesti, se je ob šesti uri zaslišal kitarski zvok Charlie Butter Fly na glavnem odru. Skupina, ki se je v zadnjih dveh letih poslovila od igranja priredb, je tudi na Schengenfestu prišla s svojim avtorskim repertoarjem.
Podobno z avtorskimi deli in "kilometrino" dveh let skupnega preigravanja je pospremila padec sence na travnik pod odrom zasedba ReLight. Klasično rokovsko postavo pa je pred rapersko osvežitvijo večera nadomestila mešanica punka, indieja, rocka in popa, ki sliši na ime Čao Portorož.
Trnow tudi ob meji
Po že omenjenem 6 Pack Šukurju, Trkaju, Ali Enu (alias Dalaj Eegol) in Edu Majki je letošnja raperska štafetna palica prišla v roke trnovskemu poetu - vstalemu znova iz pepela - Klemnu Klemnu. "Noben mi ne more rap muzke vzet'," je začel svoje lirično izpovedovanje raper, ki se je po poškodbi vrnil na domače prizorišče z odmevnim koncertom v Kinu Šiška pred malo več kot letom dni. Z belimi rokavičkami, novomeško zasedbo Dubzilla za sabo in ob pomoči raperja Ballau je za Schengenfest sklenil svoj opus največjih uspešnic, kjer so se roke dvignile visoko v zrak ob skladbah Baraba, Still love her (tj. izpoved o Nataši iz Depale vasi), 1600 in v stilu svojih rokavičk, ki jih je pozneje snel (vmes zamenjal še za plašč ob "temačnejših" izpovedovanjih), zaključil s Keš Pi*****.
Po uspešnem nadaljevanju raperske tradicije se je nadaljevala še ena zgodba, in sicer zgodba o vrnitvi. Tokrat brez odvečne pirotehnike, presnetih zvokov (četudi v manjšem delu so ostali), veliko bolj surovi - kot so bili na zadnjem nastopu na Schengenfestu pred tremi leti - so Siddharta znova dvignili roke množice, ki je napolnila prostor vse do tonskih mojstrov na sredini in še malo okoli. Hkrati pa je razpela njihova grla z uspešnicami, kot so B Mashina, Klinik, Domine, Thor, Rave, Napoj in klasično spevno Samo edini.
Brez pirotehnike, a z rokerskim šovom
Prišli niso sami, pripeljali so goste, med drugim na tolkalih Martina Janežiča - Buca in ob skladbi Hollywood na vokalu Laro B., toda želeli so še več, zato so za Schengenfest pripravili nekaj, kar so po besedah Tomija M. storili prvič, zamenjali vloge. Jani Hace je tako med skladbo Na soncu stopil za klaviature, na kitari se je preizkusil Tomaž O. R., na basu Primož Benko, na vokalu Boštjan Meglič in na bobnih je za konec svojo solažo pripravil nihče drug kot prvi glas zasedbe.
Močno nagrajeno potezo so člani z lahkoto sklenili z Ringom in se pomešali med obiskovalce. "Že takrat, ko se je festival postavljal, je bilo slutiti, da bo iz tega zraslo nekaj velikega, ker je zelo lepo in energija je bila dobra. Organizacija je bila fenomenalna, ker se je znova izkazalo zdaj, ko smo prišli nazaj po treh letih. Pohvale organizatorjem," je za MMC dejal Tomi M. "Res je, pohvale organizatorjem. Da si kdo upa iti pri nas festival s takšno ponudbo in zasedbo ter organizacijo s tako številnim obiskom. Vemo, da so časi malo valoviti - malo gredo gor in dol. Očitno delajo zelo dobro, ker je vedno bolje," ga je dopolnil Hace.
Že pred samim nastopom Siddharte se je dobro ogrela tudi že mešalna miza na eletroodru, kjer so se najprej zvrstili Spinriders, Aldomorro in Pookie, nato pa je okoli polnoči - potem ko se je glavni oder poslovil od etnozabavljaških Kalifornijcev, ki slišijo na ime Viza in veljajo za neke vrste hardrock fuzijo - Slovenija znova lahko pozdravila britanski duet The Shapeshifters. Bolje rečeno, Simona Marlina in Maxa Reicha. V dobrih dveh urah sta pod sabo zbrala zavidljivo množico.
Dobri stari jugorock
In ko sta Simon in Max preigravala svoj set, je Bora Đorđević začel z recitacijo svojih misli - tako v besedi kot v glasbi (omembe vredna pa je tudi preklajena kitarska zasedba za Boro). Popolnoma drugačna generacijska sestava kot na Siddharti - predvsem starejša - je tako okupirala prve vrste. Riblja čorba je ob Kolpi začela umirjeno, baladno, a začetni vtis je bil napačen. Bora se je znova vživel v svoje velike uspešnice in dal vedeti, da še ni za odpis. Avionu slomit ću ti krila, Amsterdam, Kad sam bio mlad, Ostani djubre do kraja so držale občinstvo pred odrom skoraj do druge ure zjutraj. O popularnosti rokerskih skupin, ki so se kalile v nekdanji skupni državi, pa smo povprašali tudi Boro: "Danes obstaja velika kriza v avtorstvu. Veliko je dobrih izvajalcev, ampak ni avtorjev, kot so bili včasih."
Jutra pa še zdaleč ni bilo konec, saj je glavna poslastica - pošiljka norije in parodije iz Finske, ki sliši na ime Leningrad Cowboys še čakala. "Sami ne delamo razlik med malimi in velikimi odri. Ko smo na odru se želimo predvsem zabavati – koliko ljudi pa je spodaj, pa ni pomembno," je dejal kitarist skupine, ki se je zadnjič v Sloveniji mudila pred petimi leti – v precej manjši Cvetličarni.
Divji Finci ali glasba nima meja
Z značilnimi pretiranimi rock'a'billy pričeskami (najhitrejše so narejene v petih minutah), podaljšanimi konicami čevljev, svetlikajočimi gumbi in seveda v uniformi so začeli svoj parodični napad. Fight for Your Right to Party, Enter Sandman, Gimme All You're Lovin', Gasolina, All We Need is Love, Ring of Fire, Delilah, Those Were the Days in še udarec z bisom, kjer ni manjkal Born To Be Wild so zbrane (sicer v manjšem številu, kot so jih njihovi predhodniki) pustili v noriji skoraj do četrte zjutraj. Prizorišče pa so zapustili le malo pred ugasnitvi elektroodra, kjer je zadno besedo imel Robert G Roy.
Festivalsko dogajanje se je tako preselilo že v drugi dan. Za začetek je za dobro jutro zbrane pričakala monokomedija Čefurji Raus! s Sašom Rajakovićem. Glasbeno dogajanje pa sledi po novih ohladitvah v Kolpi že zvečer. Današnji spored najdete tu.
Več fotoutrinkov in videoutrinke najdete spodaj.
* Ob tej priložnosti se zahvaljujemo Baru pri Pavliču za uporabo brezžičnega medmrežja.
Klavdija Kopina, spremeljate me lahko tudi na twitterju.
kako se je pa publika na to odzivala?
jaz bi na tak primitivizem ... žvižal do onemoglosti ... še gnile paradižnioke bi metal.
Skratka spravil bi jih z odra.
Ne razumem kako so lahk oti stari (Ribja čorba) še tako primitivni in da se ljudje "lovijo" na te njihove "neokusne fore".
Kaj sploh Vinica vabi take?
res ne vem kaj to programsko...
Lahko primitivizem in nacionalizem Ribje Čorbe v Vinici opišeš?
Lahko podeliš z nami?
Siddharta je zažigala, spet so pokazali, da gre za odlične glasbenike. Bilo je fajn, zateženci ne gnjavite.