"Šank ni idealen prostor za pripovedovanje šal. Primernejši je kakšen 'comedy' klub," pravi Jonas Žnidaršič, ki bo na praznik šaljivcev stopil na oder novega stand up kluba v prestolnici.

Naključje je hotelo, da bo novi klub deloval v prostorih nekdanje biljardne hiše, ki jo je imel v lasti vsestranski Jonas. Ime ostaja isto - 10ka. A Jonasova vloga je drugačna. Tam bo nadaljeval svoje stand up podvige.

"Prvi korak je bil nepredstavljivo težek. Teškyju sem rekel, da bi enostavno rad nastopil. Zastonj. In stopil sem na oder. Nikdar nisem nastopal zastonj. Izkazalo se je, da so mi vedno radi dali kakšen honorar. Ampak tako sva s Teškyjem prepotovala celo Slovenijo in se poleg tega naučila. Začel sem s kratkim programom, ki se je vedno bolj nadgrajeval," je pojasnil v pogovoru za MMC.

Komedijo razlaga na matematični način, v svojem repertoarju se izogiba teme čefurjev in priznava, da je najhujša nočna mora, če se nihče ne smeji tvojim šalam.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Igrali ste poker, igrate šah, bili ste novinar … Pri vseh teh dejavnostih moraš dobro spremljati odzive ljudi, s katerimi si v interakciji. Kako prepoznaš 'bleferja'?
Po občutku (smeh). Po navadi ga hitro prepoznaš. 'Blef' mi smrdi že na daleč. Mogoče, ko si starejši in postaneš bolj tečen, ga že kar vohaš, kje je.

Zakaj ljudje, ki igrajo šah, radi igrajo tudi poker oz. obratno?
Pri obeh gre za tekmovanje.

Koliko je tekmovalnega naboja v vas?
Nisem športnik, sem pa zelo tekmovalen tip človeka.

Bi šli na tekmovanje za najboljšega stand up komika?
To pa res ne bi šel. To je tako, kot če bi rekel slikarju, naj tekmuje s svojo umetnostjo. Že pri pevcih je to malo nenavadno in to, kar poskušajo z nekimi pevskimi tekmovanji. Težko je tekmovati v kreativnosti in malo je že neumno. Ali ni? Nekaj drugega je, če tečeš na sto metrov. Imaš štoparico in veš, kdo je prvi.

Zanimivo je to, da so zabavne oddaje na slovenskih televizijah postale platforma za različna tekmovanja.
Ne znam pojasniti tega pojava in mi tudi ni všeč. Ne razumem, zakaj je treba toliko tekmovati.

Ampak ta oblika vam ni tuja. Kot voditelj Milijonarja, Čiste resnice, Denar pada ste bili ves čas del sestavljanke, imenovane televizijska tekmovalnost. Koliko se kvizi razlikujejo od drugih tekmovanj?
Kvizi so nekaj drugega. Tam se ni tekmovalo v petju. Recimo, sodeloval sem pri Misiji Evrovizija, ampak sem se hkrati spraševal, zakaj tekmujejo. Ta moja skepsa me ni ovirala pri tem, da ne bi mogel nekomu pripisati ocene. Dal sem tisto desetko (smeh).

Koliko resno ste jemali to vlogo?
Manj kot drugi, ker sem se ves čas zavedal, da je vseeno, kdo zmaga. Zadnje štiri finalistke bi lahko vse preživele, če bi na koncu zmagale. Mogoče se moram posipati s pepelom in se opravičiti, ampak tega nisem jemal resno, ker se mi ni zdelo, da je potreba po tem. Navsezadnje je Evrovizija cirkus.

Se vam zdi, da se vas je preveč prijela vloga voditelja različnih kvizov? V tej vlogi smo vas na televiziji spremljali največkrat.
To ni moja težava, je pa zagotovo težava programskih direktorjev, da nimajo drugega dela zame (smeh). Te težave ne morem rešiti in zavrniti ponujenih priložnosti, ker ocenim, da to ni dobro za slovensko javnost.

Prednosti in slabosti, če si prepoznaven obraz v Sloveniji.
Prednost je, da se mi ni treba vsem predstavljati. Slabost pa izhaja prav iz tega, da ljudje mislijo, da te poznajo, saj si ustvarijo podobo v glavi, kakšen si. Včasih je zoprno, ko imajo ljudje občutek, da sem jim bližje, kot sem v resnici.

Zadnje čase je pri vas v ospredju stand up. Pred tem so bili računalniki, Videošpon, biljard, poker, blog … Se počutite kot 'trend setter'?
Ne. Mi pa velikokrat ljudje laskajo in govorijo, da sem baje vedno pred časom (smeh). Ne vem, koliko je to res. Ne morem se spomniti zadnjega trenda, ki sem ga zasejal v Sloveniji.

Izdelovanje šahovskih figuric?
Mislim, da se ni to razširilo v tako množičen pojavi, da bi lahko govorili o 'trend setterstvu'. Nekaj stvari se mi sicer podi po glavi, ampak jih ne želim izpostaviti, saj bi izpadel preveč važen.

Za vsemi podvigi in kilometrino, ki je za vami, ostajate skromni.
Verjetno je to privzgojena spodobnost. Težko mi gre iz ust (smeh).

Za človeka, ki pove veliko stvari z mimiko obraza, z grimasami in govorico telesa, kako se znajdete na stand up odru, kjer je potrebna vsebina?
Preprosto: strneš v svoj program nekaj, kar imaš povedati. Šarm in grimase niso dovolj.

Mnogi se ne upajo kar stopiti na stand up oder - kaj je bil tisti odločilni trenutek, ko ste se sami odločili za ta korak?
Začel sem počasi. Že pred kakšnimi tremi ali štirimi leti sem rekel Andreju Težkemu – Teškyju, ki zdaj na Miklošičevi odpira stand up klub 10ka -, da bi poskusil, ker sem videl, kako je to težko. V teatru smo navajeni, da so pred predstavo vaje, ki jih vodi režiser. Tam bereš besedilo, se premikaš po odru, poskušaš različne stvari … Ko si sam, je proces čisto drugačen – nenavaden. Ne moreš sam na neko vajo in sedeti v garderobi (smeh). Prvi korak je bil nepredstavljivo težek. Teškyju sem rekel, da bi enostavno rad nastopil. Zastonj. In stopil sem na oder. Na koncu nisem nikoli nastopal zastonj. Izkazalo se je, da so mi vedno radi dali kakšen honorar. Ampak tako sva s Teškyjem prepotovala celo Slovenijo in se poleg tega učila. Začel sem s kratkim programom, ki se je vedno bolj nadgrajeval.

Ko prideš do točke, ko postane gradivo za stand up že rutina, ker si ga tolikokrat ponovil, lahko rečeš, da je igra?
Nikoli ni igra. Občinstvo pri stand upu išče nekaj drugega kot v teatru. Išče pristnost. Izhajaš iz osebne izkušnje, tako da dober stand up ni nikoli igra.

Pogrešate teater?
Pogrešam. Družbo, zajeb***, vaje.

Kaj vas privablja pri stand upu? Ste eden tistih, ki hlepi po tistem zadovoljstvu, ki pride na koncu?
Zadovoljstvo je zagotovo, ko dobiš aplavz. Vsi ljudje rabimo pohvalo, da bi nas kdo opazil in malo prikimal in rekel: "To si pa res najboljše naredil." Najboljši občutek je, ko te pohvalijo in ko še sam veš, da je bilo dobro. Včasih pa dobiš pohvale tudi, če si jih nisi zaslužil.

Stand up, kot ste omenili že prej, potrebuje osebno izkušnjo. Koliko ste tip človeka, ki se je pripravljen razgaljati pred neznano skupino ljudi? Se kdaj lažete o svojih prigodah?
Velikokrat se lažem – v humorističnem smislu. Rad pretiravam. Ampak nekje zadaj mora obstajati resnica, če ne, je vse na trhlih nogah izmišljenosti. Občinstvo po navadi izgubi povezavo z materialom. Vsaka šala – če želiš, da je dobra – mora biti zakoreninjena v splošni resnici, ki jo občinstvo prepozna in se nasmeje, kako si to resnico popačil. Za komedijo je nujna skupna točka z občinstvom – ključ oz. "password". Humor je šifriranje. Šalo moraš "štekati".

Iz tega je sklepati, da gledate na stand up kot na matematični proces. Spet drugi ga primerjajo – zaradi toka, ki ga morajo držati skozi nastop – z rapom.
Tu pridemo do forme, ker - kot nam je že razložil Aristotel - je pomembno ravnovesje dveh elementov: Apolon in Dioniz. Vsebina in oblika. Misel in njena oblika. Če imaš dobro misel, ki je ne znaš razložiti ljudem, ni nobena umetnost. Moraš biti dovolj nor in spraviti v lepo obliko. Podobno je s slikarjem, mora imeti noro idejo, ampak tudi zrisati s prosto roko lep krog. To je Apolon. Ideja je Dioniz.

Se lahko naučiš obeh?
Načeloma se da naučiti Apolona. Treba je vaditi, da bo nekaj lepše in dobro izvedeno. Dioniza se ne da učiti, ker je nor, je bog pijanosti.

V zadnjih petih letih spremljamo povečanje priljubljenosti stand upa v Sloveniji. Količinsko se širi - kako pa je s kakovostjo?
Ni še približno dovolj dober. Nimamo še pravih, res dobrih, stand up komikov. Vsi smo še nekje na začetku, ker že dolgo nimamo te tradicije. Naš zadnji humoristični časopis je bil Pavliha. Niti na televiziji ga ni. Imamo samo neke zabavne oddaje, ni pa humorističnih. Naš zadnji veliki zadnji komik, na katerega smo lahko ponosni, je Ježek! Na njega smo res lahko ponosni. Potem je bil še Vinko Šimek, na katerega nismo tako ponosni, ampak je vseeno legenda – nismo ga pozabili. Za njim pa je dolga praznina. Začenjamo iz ničle.

Kdo vas je nazadnje nasmejal?
Dobro vprašanje. Nazadnje sem se režal Zrnecu na nekem zasebnem rojstnem dnevu. Za šankom jih je stresal.

So za šankom najboljše šale?
Ni nujno. Za šankom se pripoveduje veliko vicev, ampak pripovedovalec nima nikoli prave priložnosti, da nekaj pove do konca. Vedno ga nekaj zmoti. Vmes je pijača, vmes lahko pride nekdo, ki te vpraša, ali imaš cigareto. Šank ni idealen prostor za pripovedovanje šal. Primernejši je kakšen comedy klub. Za šankom težko pridobiš človekovo pozornost.

Koliko materiala v vašem primeru ostane prečrtanega?
Kakšnih 80 odstotkov. Zelo trpim, ko si kaj izmislim in mi potem ni všeč. Sam sem svoj največji kritik. In občinstvo.

Česa vas je strah, ko se postavite na oder?
Da se ljudje ne bi smejali mojim šalam.

Ampak smeh je refleks.
Ni res. Včasih ni kar refleks. To je velika skrivnost. Nikoli ne veš, čemu se bodo ljudje smejali. Lahko računaš in veš, da je smešno, ampak potem se lahko hitro zalomi v aktu dešifracije, da ljudem ni smešno. Strašen občutek je, da se mi ne bi nihče smejal. Nočem, da se mi to zgodi.

Pred dnevi ste tvitnili: "Ah, čefurstvo. Ta neskončni bazen komedije." Zakaj so šale o njih tako priljubljene zadnje čase in zakaj jih ni v vašem repertoarju?
Zdi se mi, da je to takšen pojav, kot se nam je zgodil na AGRFT-ju. Ivo Godnič je začel z oponašanjem Tita in takrat ga je oponašal še bolje, saj je bil bolj natančen. To je bilo fantastično spremljati. Toda v 14 dneh je pol akademije znalo oponašati Tita, Godnič nas je avtomatično to naučil, ko smo ga gledali. Podobno je s čefurji. Nekdo je začel in hitro je sprožil efekt: je hiter način, da dobiš smeh. Zdaj so "in", kot je videti. Jaz jih nimam, oponašam pa taksista, ki je južnjak, ampak nič na temo čefurjev.

Ta "taksist" … Ga uporabljate mogoče tudi na Twitterju?
(Smeh). Ammm (tišina) ... Ne. Nihče ne ve, kdo je to.

Pojavila so se ugibanja, da ste to vi.
Sem jih slišal, ampak ne vem, kdo je to.

Zakaj ste aktivnejši na Twitterju kot Facebooku?
Preprostejši je in sem tisti tip tviteraša, ki ima več povedati kot poslušati. Pri Facebooku pa si nenehno zasipan s prošnjami, da nekaj gledaš. Že od samega začetka se mi je zdel preveč vsiljiv.