Zaz se je znova vrnila v našo neposredno bližino po lanskem nastopu v ljubljanskih Križankah. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Zaz se je znova vrnila v našo neposredno bližino po lanskem nastopu v ljubljanskih Križankah. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Zaz
Zaz se je v Pulju ustavila v okviru svoje nove turneje, na kateri predstavlja predvsem skladbe iz svojega novega albuma Recto Verso. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Zaz
Tudi tokrat ni manjkalo njeno značilno oponašanje piščali. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
- On ira
- Joy
- Gamine
- Le long de la route
- Toujours
- Si je perds
- J'ai tant escamoté
- Je veux
---- akustika ----
- Les Passants
- La vie en rose (v izvirniku Édith Piaf)
- Comme ci, comme ça
- Oublie Loulou (v izvirniku Charles Aznavour)
- Laissez-moi
- La lune
--- cela skupina ----
- Nous debout
- Cette journée
- La fée
- T'attends quoi
- Déterre
--------------
- Dans ma rue (v izvirniku Édith Piaf)
- Le Retour du soleil
Zaz
Zaz še vedno ohranja energijo v svojih nastopih, a ne v tolikšni meri, kot jo je na primer prikazala lani v Križankah. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Med obiskovalci so bili sinoči tudi številni Slovenci. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

"Zazmanija" je v zadnjem obdobju malce popustila. Z njo so ostali privrženci, ki so jo vzljubili na podlagi posnetkov na YouTubu, debitantskem albumu Zaz ali na katerem izmed njenih nastopov. 33-letna Isabelle Geoffrey, kakor je pravo ime pevke, v novem krogu širjenja svojega glasbenega izročila deluje bolj umirjena. Skoraj bi lahko dejali, da se je malo izgubila njena spontanost, a otrok v njej še udarja iz nje ob vsaki priložnosti.

Element presenečenja je zato še močnejši, ko se zgodi (ko na primer nepričakovano skoči na svojega kitarista in ga skoraj spravi na tla). Še vedno v eni sekundi boječe šepeta, v drugi iztiska krike, dokler ne doseže svoje "počene" glasovne lege, in s svojim glasom postane sedmi člen instrumentalne spremljave, ko začne oponašati zanjo značilen zvok piščali. Vse to v manj kot pol minute.

Z albumom Recto Verso so jo nekateri kritiki že postavili v "čakalno vrsto" vseh smejočih se poppevk, ampak primerjava v praksi nima trdih temeljev, kaj šele argumentov. Med Zaz na posneti celoti - tj. albumu - in Zaz na odru so svetlobna leta razlike. Šele na odru dobi priložnost, da iz sebe spravi vse, kar v zapovedanih treh minutah - kolikor povprečno trajajo njene skladbe - ponudi za pokušnjo. Prav to so lahko sinoči v sosednjem Pulju, kjer je nastopila pred okoli 4.500-glavim občinstvom (kot so sporočili organizatorji), znova ali prvič spoznali njeni oboževalci.

Zaz in njeno znanje hrvaščine
Za večino pa je bila nova njena izboljšana komunikacijska interaktivnost. Francoščina sicer še vedno prevladuje med občasnimi premori med skladbami, a za občinstvo v Pulju je prišla oborožena s pomožnim listom, kjer je imela zapisanih nekaj najpomembnejših misli. "Ne vemo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo," je v hrvaščini dejala Zaz pred skladbo Si je perds. A izstopali so predvsem njeni pozivi v hrvaščini k večjemu sodelovanju občinstva. "Močneje," je kričala ob spodbudah za skupno prepevanje. "Pojte, pojte, after me please," je prosila med glasovno serijo medmetov. "Plešite," je vzkliknila ob španskih ritmov polni Laissez-moi. In se zahvaljevala s preprostim: "Hvala."

Čeprav ima v letu 2013 pod svojim okriljem dva studijska albuma, je njen repertoar še vedno omejen na dobro uro in pol. Prav tako jo še vedno spremlja duh Édith Piaf, saj v svojem nastopu postreže tako s priredbo La vie en rose kot Dans ma rue. A "izposojenki" interpretira oz. prilagodi svojemu glasbenemu izražanju. Konceptualno pa nadgrajuje zasnovo svojega repertoarja z delitvijo na del s šestčlansko instrumentalno zasedbo (na bobnih, dveh klaviaturah, baskitari, harmoniki, ukulelah in vedno izrazitejši psihedelični električni kitari) in akustično seanso, s katero šele v popolnosti pride do izraza njeno najmočnejše orožje - glas. Vse to s širokim nasmehom na obrazu.

Zaz - prvo ime arene
Sinoči ob 21.30 se je tako postavila sama pred polni amfiteater - obiskovalce ni ogrevala niti nobena predskupina -, ki že sam po sebi pripomore k dodatni vrednosti kakršne koli predstave - iz pravega kota in ob pogledu čez pravi obok je obiskovalcu ob pogledih na oder lahko pogled uhajal še proti močno kričeči luni.

Zbrane je pozdravila z ogrevanjem svojega glasu, še preden so na vrsto prišli kakršni koli instrumentalni vložki. Svoj "napad" na sprva zadržano občinstvo je začela s skladbo On Ira, sicer prvim singlom z njenega zadnjega albuma. Njeno oponašanje piščali je prišlo na vrsto šele pri tretji skladbi večera, Gamine. In prav skladbe z albuma Recto Verso so se izkazale za vezivno tkivo njenega repertoarja.

Preposlušane La long de la route, Je veux, Les Passants in La fée so še vedno ljubljenke občinstva in brez njih si njenih koncertov ni mogoče predstavljati. Pa vendar se ne ponavljajo kot stara lajna. V Je veux je tako s skupino vnesla vložke Locked Out of Heaven (Bruna Marsa), ki jih je mogoče slišati na začetku skladbe - predvsem vložki "ou je je". Les Passants je predstavila v akustični preobleki z vmesno solažo na klavirju, medtem ko je La fée predstavila kot subtilno različico njenega koketiranja z elektronsko glasbo, kar so poustvarjale predvsem klaviature, sama pa je skoraj negibna krmarila po vokalnih pokrajinah.

Lajna, piščali, perilnik ...
A novo razsežnost Zaz da šele nov material. Izstopajo psihedelični kitarski vložki z "noise" učinki (Si je perds, Déterre, tudi deloma La fée). V svoj nastop je vpeljala element lajne - za priklic nekajminutnega "sprehoda" sredi praznega zabaviščnega parka ob zvokih, ki spominjajo na tiste ob vožnji na staromodnem vrtiljaku z lesenimi konjički in ki skozi Zazin pripovedni glas raziskujejo grotesknost njenega sveta v skladbi J'ai tant escamoté. V slogu nekdanje ulične pevke v minimalni obliki vpeljuje v svoj nastop tudi element orglic in pravih piščali. Manjkal ni niti star perilnik ob Laissez-moi.

V glasu je moč
Zaz je subtilno še vedno v simbiozi z ulicami, ki jih je vzljubila na Montmartu. Svoje čustvene izlive ob krikih in agresivnejših odmikih mikrofona pa še vedno ohranja v ravnotežju s svojo razigrano stranjo, ki zasvoji občinstvo, pa čeprav še nikoli prej niso slišali za skladbi, kot sta na primer Comme ci, comme ça in Oublie Loulou. Takšne skladbe so samo dokaz, da občinstvo v njej ne potrebuje animatorja, ki se bo podil z ene strani odra do drugega in se metal po tleh (sicer tudi brez klečanja na tleh sinoči ni šlo), ampak da ima glas tolikšno moč, da lahko pevka dirigira intenziteto sodelovanja občinstva zgolj z njim. Pa vendar ... Nihče se ne bi branil ponovitve energije, kakršno je še lani izkazovala v Križankah.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate v spodnji galeriji in videu.

- On ira
- Joy
- Gamine
- Le long de la route
- Toujours
- Si je perds
- J'ai tant escamoté
- Je veux
---- akustika ----
- Les Passants
- La vie en rose (v izvirniku Édith Piaf)
- Comme ci, comme ça
- Oublie Loulou (v izvirniku Charles Aznavour)
- Laissez-moi
- La lune
--- cela skupina ----
- Nous debout
- Cette journée
- La fée
- T'attends quoi
- Déterre
--------------
- Dans ma rue (v izvirniku Édith Piaf)
- Le Retour du soleil