Zgodilo se je že ničkolikokrat. In predvideti, katero bo tisto ime, ki bo pritegnilo muhasto slovensko občinstvo, ki jo je strašno težko prebrati, je bolj ali manj ruleta. Prav zato so organizatorji tudi z One Republic precej tvegali, pa čeprav so komadi fantov iz Kolorada precej dobro zastopani na naših komercialnih radijskih postajah. Tveganje se je obrestovalo, ker One Republic so s sinočnjim koncertom postali prvi, ki so letos razprodali Stožice.

Kot se je izkazalo z naglim ošvrkom mojih sosedov, se skrivnost za uspeh skriva v - najstnikih. Celo osnovnošolcih, od katerih so bili nekateri še tako smrkavi, da so prišli v spremstvu staršev. In mladim oboževalcem je treba priznati nekaj - so zagreti in so disciplinirani. Ne le, da so napolnili dvorano, bili so tam že za predskupino - v ZDA uvožene južnoafriške brate Kongos -, ob tem pa pridno opravili svojo domačo nalogo, tako da so prav dobro poznali besedila alter rockskupine, ki spremlja One Republic že vse od začetka turneje Native.

In čeprav so se One Republic v svoji desetletje (in tri albume) dolgi karieri resnično že pozicionirali kot ena večjih poprockovskih skupin, se je še vedno dalo pred njihovim nastopom, takoj potem, ko so Kongosi napovedali svoje kolege, slišati takšne izmenjave: "Stari, kaj?! One Republic? A niso One Direction?" Sledi kratko zmedeno pogledovanje na karto, nato pa flegmatičen zaključek: "Ma, dobr." Tudi iz tega bi se upala sklepati, da oboževalci One Republic niso ravno najzahtevnejše občinstvo.

Pa pri tem ne zanikam, da fantje znajo narediti spektakel in pripraviti poslušalce, da jim jedo iz roke. Pametni telefoni so bili prižgani na "vžigalniški način", še preden se je dramatično spustil beli zastor, ki je med prvimi takti uvodne Light it Up zakrival band, da je ta spominjal na gledališče senčnih lutk. Vizualno učinkovito, zvokovno pa izbor uvodnega komada ni prepričal.

Hitmojster
A ni bilo treba dolgo čakati na rafal najudarnejših uspešnic - Secrets, All The Right Moves in Stop and Stare. Frontman Ryan Tedder nedvomno zna pisati hite, kar je dokazal tudi kot tekstopisec za glasbene kolege Adele (Rumour Has It), Kelly Clarkson (Already Gone), Beyoncé (Halo) in Leono Lewis (Bleeding Love), ima pa večjo težavo s svojim nastopom prepričati, da je kaj več kot še en generični popzvezdnik. Bodimo iskreni: One Republic niso mojstri eksperimentiranja in improviziranja - svoj utečen in dodobra zvaden nastop gradijo na Tedderjevem marširanju po odru, menjavi inštrumentov in hvaležnem srkanju energije iz občinstva, katerega kričanje preide v višje oktave že, ko se Tedder usede za klavir ali zabrenka par akordov na kitaro.

"Do you think I'm special? Do you think I'm nice? Am I bright enough to shine in your spaces?" sprašuje frontman, za katerega se zdi, da upa, da mu bo črna usnjena jakna dala tisto ostrino, ki jo precej saharinska besedila pač ne morejo. "Prvič smo v Sloveniji - in da nas pride prvič poslušat toliko ljudi, že to pomeni, da je to naš najboljši večer na tej turneji," popiha na dušo Tedder, ki pa bodisi on bodisi tehnika (beri: zloglasno stožiško ozvočenje) potrebuje kar nekaj časa, da se ujame, se otrese rahle razglašenosti in resnično izkoristi vse danosti obožujočega občinstva.

To mu uspe s Something I Need, za katero angažira občinstvo, da mu pritegne, podobno kot na studijski različici. Od tu naprej je koncert počasi prešel v prepričljivejšo polovico, čeprav so fantje po drugi strani začeli tako skokovito preskakovati med kulisami, bližino s občinstvom, baladami, poskočnejšimi komadi in predelavami, da so si sproti rušili tempo.

Poklon Sloveniji
Tedderjeva intimna klavirska solaža je bila uvod v eno njihovih prvih uspešnic, Apologize, ki se je organsko prelila v Stay with Me, predelavo letošnje uspešnice Sama Smitha, nadaljuje pa v podobnem tonu z I Lived in prav v tem baladnem delu je Tedder najmočnejši in deluje precej bolj iskreno. Mogoče k temu prispeva tudi opustitev megalomanskih vizualij, repozicioniranje odra bližje k občinstvu in tesnejši stik z njim. No, morda pretesen na tisti točki, ko pri komadu Come Home razvije slovensko zastavo, ki se je nato oklepa še kar nekaj časa. Za množico všečen, sicer pa povsem nepotreben populizem, ki zbanalizira ljubezensko pesem, ki je s svojim besedilom že tako na trhlih tleh.

A Slovenija je Ryanu in druščini očitno všeč, kar poudari večkrat, pri tem potegne iz rokava še en adut - omembo slovenske predelave pesmi Good Life, ki jo je lani 42 slovenskih mladih glasbenikov pod imenom SUPERHEARO orchestra priredilo v dobrodelne namene za sklad Botrstva Vala 202. V poklon One Republic izvede njihovo različico uspešnice.

Counting Stars
Kitarska solaža Zacha Filkinsa uvede Counting Stars, ki se izkaže za vrhunec koncerta, temu pa sledita še zelo korektno izvedeni Can't Stop in Au Revoir. Vokalno opazno močnejši kot v prvem delu nastopa Tedder nadaljuje z napihovanjem ega s Feel Again, katere vrstice "I was a lonely soul" odpoje med mimohodom prvih vrst, pri čemer resnično ne daje misliti, da bi bil kakor koli osamljen.

V bisu postrežejo še z udarno Love Runs Out in z obveznim kičastim prispevkom Armstrongove predelave What a Wonderful World se nato sveto zaobljubijo občinstvu, da bodo "nedvomno nazaj" ("Z novim albumom, novo glasbo, novimi cunjami"), končako pa z resnično udarno izvedbo If I Lose Myself, pri kateri ne varčujejo z vizualnimi posebnimi učinki, svetlobnimi bobni in bogato mero konfetov. Dobro porabljenih 50 evrov za karto? O tem bi se dalo razpravljati, a vsaj tisti fant iz uvoda verjetno zdaj ne bo več zamenjeval One Republic z One Direction.