"Smo skupina, družba. Imamo se bolje, kot smo se imeli kdaj koli. Zgodilo se je veliko sprememb, ampak mislim, da so nas naredile močnejše kot skupino - utrdile so naše prijateljstvo in glasbo. Smo boljša skupnost, kot smo kdaj koli bili," je v intervjuju za MMC in oddajo Aritmija potrdil nekdanji ritemkitarist, od leta 2011 naprej prva kitara skupine Paramore, Taylor York.

Delovanje in pojava skupine po odmevnem odhodu bratov Farro (Zaca in Josha) iz skupine, ki je s svojo glasbo in besedili napajala celotno generacijo t. i. "emokulture", še zdaleč nista več ista. Inštrumentalni motor skupine, ki je ostal ob Williamsovi, tako poleg Yorka dopolnjuje le še basist Jeremy Davis. A množice najstnikov, kjer prevladuje nežnejši spol najrazličnejših odtenkov las in "odštekanih" oblačil, med njihovimi nastopi dobijo še vedno isto mero inštrumentalno-vokalnih emocij, za katere so se pripravljeni stiskati ob ograjo do te mere, da omedlijo (kakor se je zgodilo sinoči), in za katere vsak heavymetalec še slišati ne more. To je dokazal njihov nastop v Bologni.

22. postaja v okviru njihove turneje, ki so jo naslovili po njih samih, po Evropi (vmes so skočili še v Južno Ameriko) jih je vodila na skrajni rob Bologne - v klub Estragon za približno 4.000 obiskovalcev. Klub je podoben Gospodarskemu razstavišču tudi akustično, le da je malo bolj prijazen do ušes. "Všeč nam je tu, ker me kraj spominja na naše začetke," je v pogovoru za MMC dejala Williamsova.

Da, to je prišlo iz ust osebe, ki je še pred tremi leti imela svet na svoji dlani, ko je nekdo omenil besedo Paramore. Leta 2010 so namreč prešli svoje obdobje najstniških 'emopankerjev' in se izoblikovali v skupino, ki je s svojim tretjim albumom Brand New Eyes napadala velike stadione. Igrali so na festivalih, kot sta Reading in Leeds ... Leta 2013 so nazaj v klubih, še vedno navzoči na festivalih, kot je bil letos na primer letos Rock am Ring, in še vedno na odrih podelitev medijsko odmevnih nagrad, kot je bil na primer poleti Teen Choice Award.

Trojica, ki se imenuje Paramore
Pa vseeno je drugače, čeprav njihova armada oboževalcev še vedno tabori pred vhodom na prizorišče vsaj pet ur pred začetkom koncerta, kakor se je izkazalo včeraj - za trojico na odru stojijo "najeti" glasbeniki in tega ni mogoče prezreti. Multiinštrumentalist Jon Howard na klaviaturah, ritemkitari in kot spremljevalni vokal brezhibno opravlja svojo nalogo v nadomeščanju Yorkove vloge. Brat prvega kitarista v novi dobi Paramore Justin York dopolnjuje njun zvok s še tretjo kitaro in spremljevalnimi vokali.

Zacovo bobnanje pa po novem - kot zadnji pridruženi član - na turneji zapolnjuje Aaron Gillespie. Nekdanji bobnar skupine Underoath in frontman skupine The Almost je vskočil zadnji hip kot nadomestilo za Milesa McPhersona, ki se je skupini pridružil po igranju z izvajalci, kot sta Kelly Clarkson (Williamsova v intervjujih rada deli navdušenje nad priredbo The Only Exception v izvedbi Clarksonove) in skupina What I Did, po resni poškodbi v nesreči z vozilom za golf.

Stari oboževalci bodo še vedno z malce grenkim priokusom pospremili preval Davisa čez hrbet Yorka pri skladbi Pressure, saj je to včasih počel čez Josha Farrota. In ob kitari Yorka in baskitari Davisa se obiskovalec kaj hitro izgubi v spremljanju kitarskega zvoka, saj v enem trenutku vse strune prve kitare v svojih rokah drži York (na primer pri uvodu v eno izmed himn filmskega magneta za najstnike Somrak - Decode). Zgodi pa se tudi, da so vse oči uprte vanj, a glavno kitarsko "besedo" ima Howard (pri na primer zadnji solaži The Only Exception).

Stalnica v njihovem nastopu, ki se ne spreminja, je tako Williamsova. V klub, ki je vztrajno vzklikal besedo Paramore oz. v naslednjem trenutku Hayley še med postavljanjem glasbil za njihov nastop, je rdečelaska pritekla po podaljšanem uvodu s skladbo Grow Up, ko sta svoj aplavz že požela York in Davis. Potreben je le dvig njene desne roke in klub so preplavili vriski tisočih grl.

Hayley Williams, oprostite - Paramore
Pravzaprav se ob njeni pojavi na odru, kjer se neprestano giba in "meče" na vse strani, zdi, da je samo v trenutkih, ko se zaustavi in postavi mikrofon pred grla množice, čas, ko pride do nekaj vdihov zraka. "Smrdi. Smrdi po znoju. Všeč mi je," je v enem izmed nagovorov izpostavila Williamsova. Čeprav šele 24-letna tudi sama že toži, da je že stara in da po nastopih še kako bolijo mišice. Tudi zato energične bombe, kakršne so skladbe, umirja s svojim odhodom za klavir (When It Rains, Last Hope), kjer pride do izraza tista bolj čustvena stran skupine.

Jeza, ki jo kanalizira Williamsova v svojih besedilih, sploh v njeni doživeti interpretaciji - ki se iz pripovednega tona spreminja v višje ležeče tone -, je sprožilec, da popustijo še zadnje zavore med občinstvom in da z njo pade v poseben trans.

Med skladbami se tako igra s pozivi, naj jo preglasijo v prepevanju "vouo", spet v nadaljevanju spremeni dvorano iz gospelzbora (pri na primer skladbi Ain't It Fun) v plesno zabavo pri udarni uspešnici Crushcrushcrush. "Poslušajte. Za naslednje tri minute hočem, da vsi plešete. Hočem, da prostor postane paramorska plesna zabava. Nočem, da bi kdor koli stal," je tako med omenjeno skladbo nagovorila svoje oboževalce sinoči v Bologni. In niso stali na mestu.

Občinstvo - sedmi član skupine
Njihov bolonjski koncert je tako znova pokazal, kako Paramore s svojim občinstvom ne le sobivajo, dihajo. In tega se Williamsova dobro zaveda. "Danes je bil dober nastop, začutila sem vas," je poudarila po eni izmed najbolj opevanih skladb večera The Only Exception, kjer jo je poleg množice LED-zaslonov in nekaj vžigalnikov ob prvih kiticah spremljal le York na akustični kitari, in na koncu zaploskala dvorani ter se jim poklonila.

"Dobrodošli v naši srečni družini. Vsi mi in vi smo bili v zadnjih letih na norem vlakcu smrti. Včasih je dobro, včasih je zelo 'bedno'. Ampak včasih pomaga, če opustiš stvari," je v spokojnem tonu še enkrat več želela dokazati, da je obdobje zamer (o katerih ironično z dobro mero sarkazma obračunava prav v skladbah na zadnjem albumu) za njimi, in se ob akustiki v bolj umirjenem tonu predstavila s skladbo In the Morning. Po zvrhani meri pozivov k sodelovanju občinstva - težko je spregledati, da včasih višje tone prepusti kar občinstvu - pa je na svoj oder povabila tudi eno izmed oboževalk, ki ji je pomagala pri prepevanju Misery Business.

Jezni, a pomirjeni
Rdeča nit njihovega koncerta je tako neke vrste pomirjenost s stanjem, v katerem so trenutno, a hkrati se še precej močno oklepajo preteklosti - predvsem z največjimi uspešnicami, kot so Ignorance, Decode, Brick by Boring Brick, ampak jih nimajo izpostavljenih na mestih, kjer so po navadi na vrsti vrhunci repertoarja.

Ukulele kot "izpušni ventil"
Povezovalec med njihovimi "vzponi in padci" so vmesni deli z ukulelami, ki so jim - kot so poudarili v pogovoru za MMC in Aritmijo - pomagali prebroditi ustvarjalno blokado. Vsi kričeči odmevi so se tako ob Yorku na ukulelah in Williamsovi na vokalu umirili ob njunem poigravanju s tišino in minimalizmom ob prepevanju I'm Not Angry Anymore, Holiday in Moving On.

"Je bilo zabavno? Bi lahko rekli, da je bilo zabavno? Si boste zapomnili ta nastop za vedno? Če je bilo, potem smo ustvarili zgodovino," je večer zaokrožila Williamsova in se vmes tudi zahvalila vsem, ki še obiskujejo koncerte in tako podpirajo glasbo, ter sklenila: "In nikoli ne pozabite: MI SMO PARAMORE!"

Nosilci "emobakle"
Paramore 2.0 je tako postal zmes za obujanje nostalgije in za pogled v prihodnost vseh v "pank-popu" plavajočih rib, ko ob Paramore spoznavajo, da za napredek ni treba vedno zaiti v elektroniko, ampak je dovolj že nekaj učinkov "distorzije" na kitari (katerega York ponudi v precejšnji meri na nastopih in na zadnjem albumu) in inovativnejši pristopi na precej utečeni poti, na kateri si označen (vsaj mediji si to privoščijo) za zadnjo stoječo "emoskupino".

"Mislim, da je ta označba 'kul'. Odrasli smo ob poslušanju različne glasbe, za katero so ljudje takrat govorili, da je 'emo'. Ampak mislim, da je 'emo' prišel iz pristnega in čustvenega prostora. Odlična glasba je. Označuje pank-rock, ampak je tako čustvena, da te gane. In to pronica v to, kar zdaj počnemo mi," je pojasnila Williamsova za MMC in Aritmijo ter v smehu sklenila: "Ne vem, očitno bomo še naprej nosili 'emobaklo"."

Več utrinkov s sinočnjega koncerta v Bologni si lahko ogledate v spodnji galeriji.