Projekt Starfucker, ki bi ga morda lahko stlačili v predal elektropopa, se je v Portlandu v Oregonu na ameriški zahodni obali leta 2007 rodil v glavi vsestranskega glasbenika Josha Hodgesa (prej je samostojno deloval pod imenom Sexton Blake), ki slog svoje zasedbe opiše kot "plesno glasbo, ki jo dejansko lahko poslušate, torej dobre popesmi, na katere lahko tudi plešete".

Leta 2009 so na zahtevo založnikov spremenili ime v Pyramid, nato v Pyramiddd, nato pa si, kot je Hodges povedal v nekem intervjuju, v skladu z miselnostjo "tako ali tako bomo vsi umrli, zato se sprostimo in uživajmo v tem, kar se dogaja ta trenutek", rekli "je*eš to", odpustili vse svetovalce in lani spet postali Starfucker (stilizirano zapisano STRFKR).

Kmalu zatem so podpisali pogodbo z založbo Polyvinyl Records, pri kateri je izšel njihov drugi album Reptilians (prvega, naslovljenega preprosto Starfucker, so leta 2008 izdali pri Badman Recording Co.), na katerem se vesele popmelodije zlivajo s temačnimi in poglobljenimi besedili o smrtnosti. V številnih njihovih pesmih so se znašli odlomki iz predavanj Alana Wattsa, filozofa, ki je Zahodnjakom približal vzhodnjaško miselnost, na katero prisega tudi Hodges.

Starfucker vas bodo pripravili do tega, da boste poplesovali na pesmi o smrti in hkrati uživali kot še nikoli, obljubljajo v Kinu Šiška, kjer bo v Komuni zasedba na oder stopila 24. novembra. Ob tej priložnosti je njihov osrednji avtor Josh Hodges spregovoril za MMC.

Nekoč ste izjavili, da ste izbrali ime Starfucker "samo zato, da bi videli, kako daleč lahko pridemo s tako neumnim imenom". Gotovo pa je to tudi ime, ki pritegne pozornost? Pa tudi težave pri založnikih?

Seveda smo imeli zaradi imena tudi težave (beri uvod, op. a.), hkrati pa je mali čudež, da smo sploh na turneji po Evropi. Nikoli nisem pričakoval, da bomo vzšli nad podtalno sceno v Portlandu ali da bo projekt trajal več kot nekaj mesecev ... Ampak tukaj smo. Noro.

Včasih vas v glasbenem smislu primerjajo z MGMT, ki so imeli precej komercialnega uspeha (in celo nastopili na festivalu mobilnega operaterja v Sloveniji). Bi si želeli takšno prepoznavnost "mainstream" občinstva ali vam manjša dopušča večjo umetniško svobodo?

Hahaha, moj EDINI sen v življenju je, da bi se moje pesmi znašle na usranem soundtracku najstniškega filma. Morda nekega dne (zavzdihne).

Niti predstavljati si ne morem, kako je ne imeti umetniške svobode, saj sem doslej sodeloval le z neodvisnimi ("indie") založbami, ki nam pustijo početi, kar koli že želimo. In tako mi je všeč.

Naslednje vprašanje, pri katerem omenimo, da Starfucker primerjajo z resnično širokim naborom glasbenikov, od Davida Bryna in Talking Heads do Roxy Music (in celo Cyndi Lauper, saj so priredili njeno Girls Just Wanna Have Fun), in vprašamo, s kom bi se najraje primerjali sami, kot pri številnih drugih glasbenikih naletimo na mino. Hodges našteje nekaj nenavadnih imen zasedb, za katere sumimo, da so izmišljene. Zanje nista "slišala" niti Google niti YouTube ...

Pojdimo raje k vašemu zadnjemu albumu Reptilians. Na njem se ukvarjate s smrtjo in koncem sveta, precej "morečimi" temami, a plošča nikakor ni "moreča". Ima ta vaš pogled na smrt kaj povezave z vašo naklonjenostjo vzhodnjaški, še posebej budistični filozofiji?

Da. Zame je razmišljanje o smrti nekaj, kar lahko vodi k bolj pomembnemu in zanimivemu življenju, zato niti ni zares "moreče". Oba stara starša sta mi umrla, ko sem pisal ploščo Reptilians, kar je album vsekakor zaznamovalo. Na njem je celo pesem, neposredno naslovljena na dedka. Zame je dobro razmišljati o teh stvareh.

V promocijskem materialu za koncert vas opisujejo kot "ameriški indie-hipsterski popband". Se strinjate s to oznako ali se besede "hipster" otepate kot hudič križa kot številni vaši stanovski kolegi?

Ha, res nisem prepričan, kaj pomeni, ja. Mislim, da ima vsaj svojo razlago tega izraza. Po navadi se mu raje izogibam. Vedno se mi sliši čudno, ko ga ljudje uporabljajo ...

Zanima me zato, ker med vaš domači kraj Portland in tamkajšnje glasbeno prizorišče (od tam prihajajo The Decemberists, Modest Mouse, The Shins, The Dandy Warhols, op. a.) opisujejo kot "hipstersko meko". Kako sceno vidite vi? Kako se vklapljate vanjo? S kom na njej se družite?

Tale opis se sliši kar v redu, ampak sploh ne vem več, kaj bi rekel o tem. Mislim, da smo bili res del "hišne" scene, ko sem začel ta projekt, a zdaj ko smo toliko na poti, res ne vem, kam bi se vklopili. Ko sem doma, se pa največ družim s svojo mamo.

Vaša zasedba je znana tudi po pisanih odrskih nastopih, včasih v ženskih oblačilih (nosijo jih tudi v videospotu za pesem German Love, op. a.). Boste kaj takega pripravili tudi v Ljubljani in kaj želite sporočiti s tem?

Ja, Shawn se oblači v ženska oblačila, že odkar je bil mlad, moj stric pa je v Portlandu oponaševalec Lize Minnelli, tako da sem s tem že odraščal. To najbrž počnemo za zabavo in mislim, da je dobro početi, kar ti pač ustreza. Če se ob tem počutiš dobro ... Nismo pa se tega šli že nekaj časa.

Alenka Klun