Če bi ji kdo pred štirimi leti rekel, da bo razprodala ljubljanske Križanke, obnorela Balkan in s svojim glasom segla vse do Rusije, ki jo je vzela za svojo, mu ne bi verjela. Prav v omenjenih predelih Evrope (prištejte še Švico, Nemčijo in seveda Francijo) je njena priljubljenost večja od marsikaterega francoskega glasbenika (če izpustimo celo vejo francoskih elektronskih izvajalcev). Nekateri bi celo rekli, da dosega neprekosljivo Edith Piaf.

Razlog za njeno priljubljenost zagotovo leži v njenem prepoznavnem, šarmantnem in na trenutke počenem glasu ter všečni kombinaciji uličnega in kabaretnega džeza, gypsy-svinga in bluza.

Dodajte temu še socialno angažirana besedila, geslo "dober glas seže v deveto vas, preko YouTuba pa še dlje" in dobite neobičajni recept za uspeh "običajne" francoske pevke, katere uspeh je mnoge glasbene kritike spomnil na zlate dni francoskih šansonov, ki so minili malo po vzponu Beatlov in Stonesov.

Resnejše spogledovanje s popom
A Zaz gre svojo pot. Njen zadnji album je na svetovni lestvici debitiral 1. junija na osmem mestu, ko so prvo mesto zavzeli Vampire Weekend z albumom Modern Vampires Of The City. Naslednji teden, ko je prvo mesto zavzel trenutno najbolj poželjiv francoski glasbeni "artikel" Daft Punk z albumom Random Acess Memories, je spolzela na 14. mesto. Tako kot na svojem prvencu nadaljuje spogledovanje z 'mainstream' popom, kar je na Recto Verso še bolj očitno. Po pozornem poslušanju se zazdi, da je Recto Verso bolj na tirnicah tipičnega francoskega popa kot gypsy-sving cesti z nagibi proti džezu in folku ter bluzu in soulu.

S tem ji novo poslušalstvo ne uide, a tisti, ki so se "zatrapali" v njene retroskladbe, polne nostalgije, za časi, ki jih več ni. A okus je stvar posameznika. Dejstvo je, da se na Recto Verso Zaz predstavi v bolj sofisticirani luči. Vpliv ulice, kabareta, šansona in akustičnih hibridi džeza in bluza so še kako prisotni. Z Recto Verso se hkrati spogleduje tudi s francoskim novim valom, a marsikdo se bo strinjal, da Zaz še vedno najbolje pride do izraza v akustični postavitvi - takšni, kot je začela na ulicah Montmartra.

Mojstrica obeh skrajnosti
Naj vas prvi singel z albuma ne zavede. On Iro, ki jo je "zakrivil" skladatelj in producent - mož, ki je precej odgovoren za preboj Zaz na glasbeni zemljevid - Kerredine Soltani, služi zgolj kot povabilo k potovanju, ki gre v smer "zazrealizma". Če se boste še na začetku počutili, da ste z njo sredi razigranega petkovega večera (Comme ci, comme ça), boste čez nekaj minut sredi praznega zabaviščnega parka ob zvokih, ki spominjajo na tiste ob vožnji na staromodnem vrtiljaku z lesenimi konjički, skozi njen pripovedni glas raziskovali grotesknost njenega sveta (J'ai tant escamoté). Še bolj se posveti raziskovanju moči tišine in šepetajočim vokalom (T'Attends Quoi in La Lessive). In seže vse do elementov psihedeličnega rocka (Déterre)

Druga polovica Recto Verso vam postreže z Zaz, ki se spogleduje že s skoraj kičastim francoskim popom in dokazuje, da ni vse v počenem glasu, žvižgih in oponašanju najrazličnejših piščali (Si, Cette journée). A brez skrbi, nagajivosti ne manjka - medmeti, samo njen razumljivi elementi španskih besed in hitrostna francoščina - še je tu (Oublie Loulou). Melanholija in flegmatičnost – obe strani – Recto Verso.