"Še dobro, da se ustvarjalci filma Katy Perry: Part of Me ne ukvarjajo s politiko, ker bi najverjetneje ukradli volitve," ugotavlja filmski kritik in novinar AP-ja Jake Coyle in pojasnjuje, da gre za tako dober primer poppropagande, da je vse skupaj že fascinantno.

Nič nenavadnega ni, da je film v določenih točkah precej podoben tistemu o kanadski najstniški senzaciji (Justin Bieber: Never Say Never), saj za obema stojijo isti ljudje, piše Coyle - oba filma sta namreč režirala Dan Cutforth in Jane Lipsitz, sicer avtorja resničnostnih oddaj, kot sta Modni oblikovalci Heidi Klum (Project Runway) in Top Chef.

Pa tudi drugače imata filma precej stičnih točk, še ugotavlja avtor - v obeh filmih gre za sestavljanko 3D-posnetkov s koncertov, v obeh sta glavna akterja mlada zvezdnika, nedolžna in nasploh čista kot solza, ki množice osrečujeta s svojimi nastopi pred polnimi arenami, potujeta po svetu, vedno najdeta čas za druženje s svojimi oboževalci, ko je težko, stisneta zobe in se v dobro oboževalcev marsičemu odpovesta. Popolna ljubljenca občinstva.

3D-izseki koncertov (in le malo drugega)
Film Katy Perry: Part of Me sicer v ospredje postavlja izseke s koncertov glasbeničine svetovne turneje California Dreams. V filmu tako ne manjka glasbenih vložkov, podob popolne, vedno prijazne in dobrovoljne zvezdnice in seveda dolgoveznih (samo)hval njenega osebja - od menedžerja, ki si čestita, ker ni spregledal njenega talenta, do jezikave babice, prijateljev, znancev in sorodnikov. Coyle ob tem ugotavlja, da zagotovo obstaja še kakšna druga plat Katy Perry od tiste površinske (in preveč popolne, da bi bila resnična), ki jo je mogoče videti na platnu.

Razpad zakona - edini trenutek, ko je mogoče videti globlje
Edini vpogled v njeno intimo gledalec dobi v trenutku, ko jo kamera opazi, kako le nekaj minut pred koncertom v Sau Paulu joče v svoji garderobi zradi razpada svojega zakona z Russllom Brandom, nato pa si nadene svoj profesionalni obraz in z nasmeškom stopi na oder. Pa še tukaj, meni Coyle, bi vse skupaj delovalo drugače, če ne bi gledalec dobil občutka, da je še trenutek pristne žalosti izkoriščen za to, da bi pokazal neko globino.

Podobno ugotavlja tudi Melissa Ruggieri v prispevku za Atlanta Access, ki piše, da ne bomo nikoli vedeli, ali je prikazana dejansko celotna zgodba ali le njen delček "Seveda kamera vedno vidi le tisto, kar Perryjeva dovoli, da vidi. In medtem ko je trenutkov, ko jo je mogoče videti brez ličil in ko se za svoje telo trudi s precej neglamuroznimi vajami, precej - ti zvezdniki, takšni so kot mi! -, jo je le redko mogoče videti samo."

Le redki trenutki, ko je sama, ko kaže tudi manj lepa čustva
Ruggierijeva ob tem meni, da bo film predvsem tistim oboževalkam in oboževalcem, ki želijo podoživeti njen koncert ali uživati ob površinskih prizorih iz njenega življenja, prinesel precejšnje zadovoljstvo. Drugi pa se bodo morali, če bodo želeli videti globlje, kar precej potruditi: "Part of Me je darilo vsem najstnikom in mladim odraslim, ki jim je Perryjeva idol, a tudi tistim, ki jih njeno življenje ne zanima preveč, bo film zanimiv. Le vedno opazujte izraz na njenem obrazu v tistih trenutkih, ko pred začetkom vsakega nastopa stoji na klopi, ki jo bo dvignila na oder. Edino takrat vidiš Perryjevo samo in lahko opazuješ vrtiljak čustev, ki spremljajo popslavo, na njenem obrazu."