Veščina angampora izvira še iz starega veka. Gre za način bojevanja z meči in lesenim orožjem, a glavno vlogo igra človeško telo, ki orožje uporablja le kot podaljšek.

Mojster Ginihuluge Karunapala, čigar družina se s to borilno veščino ukvarja že tri generacije, pa je potožil, da se boji, da ne bi postala stvar preteklosti, saj zanimanje zanjo upada. Pravi, da se mladim preprosto ne ljubi vlagati energije v to, da bi izurili svoje telo in um, za to pa krivi pomanjkanje discipline pri novih generacijah.

Kaj je angampora?
Pri veščini angampora naj bi v preteklosti uporabljali kar 32 različnih vrst orožja, med njimi predvsem meče, loke in puščice, bodala, sulice ter palice. Železo za meče bojevniki pazljivo izbirajo, prav posebno pozornost pa namenijo izboru lesa za orožje in palice.

Po natančnem opazovanju določenih vrst lesa veje dreves odrežejo, in to ob točno določenem času po astroloških izračunih. Sledi blagoslov božanstev, nato pa dajo veje sušit v senco in iz njih izdelajo orožje. Tako naj bi orožju dodali dodatno moč in avro misticizma.

Ena izmed zanimivih vaj angampore poteka takole: učenec lupi kokos z golimi rokami, tovariši, ki bodo na vrsti za njim, pa ga opazujejo. Zmaga tisti, ki lupi najhitreje. To ni le preizkus moči, ampak tudi sposobnosti zaznavanja šibkih točk oreha - da bi nato bojevniki laže našli tudi šibke točke nasprotnikovega telesa pri boju.