Veliki zid, ki stereotipno velja za edino delo človeških rok, ki je vidno iz vesolja (čeprav to ne drži), ni neprekinjena struktura, pač pa se razteza po posameznih predelih več tisoč kilometrov daleč, od Šanhajgvana na vzhodni obali do Džjajugvana v puščavi Gobi. Na nekaterih predelih je tako uničen in poškodovan, da se ocene njegove skupne dolžine močno razlikujejo in variirajo od 9.000 do 21.000 kilometrov, odvisno od tega, ali so merilci upoštevali tudi dele zidu, ki manjkajo.

Kje je "Mingov" zid?
Gradnja zidu se je začela že v tretjem stoletju pred našim štetjem, najintenzivnejša pa je bila v času dinastije Ming med letoma 1369 in 1644. Takrat so zgradili tudi še danes najbolj obiskane in turistično zanimive predele, ki ležijo severno od prestolnice Peking. In prav mnogo kilometrov zidu iz obdobja dinastije Ming je danes izginilo. Natančneje, v stoletjih se je dan za dnem uničilo kar 1.962 kilometrov zidu, poroča časopis Beijing Times, ki se sklicuje na lansko raziskavo, ki jo je objavilo društvo Velikega kitajskega zidu.

Nekaj zidu so uničile vremenske okoliščine, razpadanje pa so še pospešile rastline, ki so se razrasle ob opekah in zidovih. "Čeprav so nekateri zidovi narejeni iz zidakov in kamnov, so podlegli stalni izpostavljenosti vetru in dežju. Mnogi stolpi so zato postali zelo majavi in nestabilni, morda bo nekatere uničila že prva poletna nevihta," je dejala Dong Jaohuj, podpredsednik omenjenega društva.

Najdaljši človeški konstrukciji na svetu pa seveda ne koristijo niti milijoni turistov, ki se dan za dnem sprehajajo po zidu, in krajevni prebivalci. Revni vaščani iz okrožja Lulong v provinci Hebej so dolga leta debele sive zidake iz zidu uporabljali za gradnjo svojih hiš, nekateri pa so na opeke vklesali kitajsko pismenko in jo nato tujim obiskovalcem prodajali za pet dolarjev.

Zdaj je takšno početje seveda prepovedano, vsak, ki skuša Kitajsko zapustiti s tovrstnim "spominkom", je kaznovan s 720 evri kazni.