Bolezni-zdravila

Poudarki

  • Zgodnja diagnoza je zelo pomembna
  • Preusmeritev pozornosti namesto prepira
  • Na novo zdravilo se čaka že 15 let
  • Veliko finančno breme za družino in družbo
  • Psihično in fizično izgorevanje svojcev
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 40 glasov Ocenite to novico!
false
Oseba z demenco ima hude težave tako s krajevno kot s časovno orientacijo. Foto: Pixabay
       Ključno je ozaveščanje po Evropi in celem svetu, da je demenca bolezen, torej ne gre za to, da si malo star in pozabljiv, pač pa je to bolezen možganskih celic. Boris Pahor ima 104 leta in nima nikakršne demence, njemu glava dela.       
 O demenci, ki uničuje možganske celice
false
Štefanija Lukič Zlobec je prepričana, da se demence še vedno ne jemlje dovolj resno, kar nakazuje majhna količina denarja za raziskave v primerjavi z drugimi boleznimi. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Bolezen je na začetku neprepoznavna, zato večina bolnikov k zdravniku pride pozno, ko je bolezen že v napredujoči fazi. Prav zato je potrebno ozaveščanje javnosti, da bi šli bolniki s prvimi znaki bolezni čim prej k zdravniku, dobili zgodnjo diagnozo in ustrezna zdravila, ki v zgodnji fazi pozdravijo ali pa upočasnijo bolezen.       
 O pomenu zgodnje diagnoze
false
Demenca je ena redkih bolezni, za katero na tržišču ni bilo nobenega novega zdravila že 15 let. Foto: Pixabay
false
Demenca je ena najdražjih bolezni na svetu in pri mnogih družinah predstavlja velik finančni problem ter povzroča psihično in fizično izgorelost svojcev. Foto: Pixabay
       Nikoli jih ne smemo prepričevati, da so bolni ali da je z njimi kaj narobe – to je nesmiselno! Nikoli se ne smemo prepirati, pač pa se prijazno in potrpežljivo pogovarjati. Nekako moramo preusmeriti pozornost, tudi ko hočejo kaj nemogočega, se ne smemo jeziti. Pritrdiš in omeniš nekaj tretjega, recimo kavo ali sprehod. Mu pokažeš nekaj, kar ima rad, mogoče kakšne fotografije. Čez dve minuti pa tako pozabi na nemogočo zahtevo od prej.       
 O pravilni komunikaciji
false
Ne gre zgolj za normalno starostno pozabljivost, pač pa za bolezen možganov, pri kateri začnejo odmirati možganske celice. Foto: Pixabay
       Večina bolnikov z demenco ne zna več delati z denarjem, nehajo plačevati položnice, denar izgineva neznano kam in kasneje svojci ugotovijo, da manjka 100 tisoč evrov. Dobro bi bilo, da bi bile na nenavadno obnašanje pozorne tudi banke in bi diskretno opozorile sorodnike. Nekateri bolniki trmasto nočejo pustiti, da bi finance urejala hči ali sin in to je velik problem.       
 O težavah pri upravljanju z denarjem
false
Bolniki z demenco so izredno občutljivi ter se hitro vznemirijo. Prepir z njimi lahko brez kakršnega koli učinka traja v neskončnost. Foto: Pixabay
       Oče je poklical sina, naj ga pride iskat, ker se mu je pokvaril avto in ko ga je ta vprašal, kje naj ga pobere, je ta odvrnil, da ne ve, ker se je izgubil. Ko ga je sin vprašal, kaj vidi, kjerkoli že je, pa mu je oče odvrnil, da vidi sonce. Sin ga je potem iskal po celi ljubljanski obvoznici, ker je bilo vse, kar je oče znal povedati, da je na avtocesti in da so tam neki kozolci. Našli so ga na budimpeški obvoznici, bil je dehidriran in čisto prestrašen, avto pa sploh ni bil pokvarjen, saj mu je zgolj zmanjkalo goriva.       
 O nevarnosti demence za volanom
false
Zgodnja diagnoza je ključna, ker zdravila najbolj pomagajo v začetnih fazah bolezni. Foto: Pixabay
false
Oseba z demenco čuti do konca, tudi ko ne zna nič več povedati. Zato je treba biti še toliko bolj previden, pozoren in ljubeč. Foto: Pixabay

Dodaj v

"Bolnika z demenco ne smemo prepričevati, da je z njim kaj narobe - to je nesmiselno!"

Število bolnikov z demenco naj bi se do leta 2050 podvojilo
12. junij 2017 ob 06:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Na koncu pogosto vprašajo: 'Kdaj bo prišla mama?'. Ne smemo se odzvati s pojasnilom, da je že 30 let mrtva, ker jih bo to zelo prizadelo. Boljša je pritrditev, da bo že prišla," svetuje Štefanija L. Zlobec.

Večina dementnih bolnikov z boleznijo živi zelo dolgo, od 10 do 20 let, kar posledično pomeni, da gre za eno najdražjih bolezni, ki močno obremeni tako socialo, zdravstvo kot svojce. V vedno bolj starajoči se družbi 21. stoletja bo prav demenca predstavljala enega večjih zdravstvenih izzivov, česar se že zavedata tako Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kot politika. V Sloveniji je bilo po oceni strokovnjakov leta 2016 približno 32 tisoč oseb z demenco, do leta 2050 pa pričakujejo, da se bo številka podvojila.

Predsednica Združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija Štefanija Lukič Zlobec je v pogovoru za MMC dejala, da se je z alzheimerjevo boleznijo, gre za najbolj razširjeno obliko demence, spoznala, ko je zbolel njen soprog, pokojni pesnik in politik Jaša Zlobec. Zdravil se je pri doktorju Alešu Kogoju, ki je bil eden redkih specialistov za demenco v Sloveniji, in ki je ustanovil združenje Spominčica daljnega leta 1997. Letos tako Spominčica praznuje jubilejnih 20 let, v počastitev te priložnosti pa bodo v oktobru organizirali 9. mednarodno konferenco o demenci, ki se bo posvetila tematiki osebe z demenco in njihovim svojcem prijazne družbe.

Od leta 2002 nobenega novega zdravila
"Potrebnega je več denarja za raziskave, poudarja se tudi, da se morajo raziskovalci po svetu čim bolj povezati, da bi se končno dokopali do novega in bolj učinkovitega zdravila. Demenca je ena redkih bolezni, pri kateri vse od leta 2002 na tržišče ni prišlo niti eno novo in boljše zdravilo," je izpostavila Zlobčeva in nadaljevala, da morajo sredstva za raziskave veliko odločneje prispevati zlasti države, ker postaja demenca velik finančni problem sodobne družbe. "Ljudi z demenco je po ocenah na svetu 50 milijonov ali pa še več, z rakastimi obolenji okoli 22 milijonov, a so rakasta obolenja deležna desetkrat več denarja za raziskave," je primerjala številke, ki po njenem dokazujejo, da se demenca še vedno ne jemlje dovolj resno in jo še vedno spremlja družbena stigma.

Dolgo je po njenih besedah veljalo prepričanje, da je demenca normalno stanje starejših ljudi, ki sčasoma postajajo vse bolj "pozabljivi". "Ključno je ozaveščanje po Evropi in celem svetu, da je demenca bolezen, torej ne gre za to, da si malo star in pozabljiv, pač pa je to bolezen možganskih celic. Boris Pahor ima 104 leta in nima nikakršne demence, njemu glava dela," je izpostavila.

10 odstotkov demenc je ozdravljivih
A zgolj, če se pri zdravniku oglasimo dovolj zgodaj, ko je bolezen še v svojih začetkih. Zlobčeva opozarja, da je treba demenco v ljudeh okoli sebe najprej sploh prepoznati, kar, ko so znaki še zelo blagi, ni najlažje, saj "smo malo pozabljivi prav vsi, demenca pa je veliko več kot zgolj pozabljanje". Zgodnja diagnoza je ključna, ker zdravila najbolj pomagajo v začetnih fazah bolezni. "Če imaš srečo, imaš reverzibilno demenco in te s pravimi zdravili pozdravijo, klasične demence pa na žalost ne morejo pozdraviti, jo pa lahko občutno upočasnijo," je dodala.

Več v intervjuju spodaj.


S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na Spominčico?
Stiske svojcev pri bolniku z demenco so izjemno velike, ker bolezen povprečno traja od 10 do 15 let. Bolezen je na začetku neprepoznavna, zato večina bolnikov k zdravniku pride pozno, ko je bolezen že v napredujoči fazi. Prav zato je potrebno ozaveščanje javnosti, da bi šli bolniki s prvimi znaki bolezni čim prej k zdravniku, dobili zgodnjo diagnozo in ustrezna zdravila, ki v zgodnji fazi pozdravijo, ali pa upočasnijo bolezen.

Zelo pomembno je tudi, da svojci izvedo, da je človek bolan. Ker sicer ne razumejo, zakaj je drugačen, zakaj se prepira, zakaj stvari pušča na napačnih mestih, recimo ključe v hladilniku, ali pa televizijski daljinec v zamrzovalni skrinji. Pogosto bližnje obtoži, da so mu kaj ukradli ipd. Svojci pogosto povedo, da so se dve ali pa tri leta doma blazno prepirali, ker niso vedeli, da je človek bolan in niso razumeli, zakaj se čudno obnaša. Po diagnozi pa vsaj vedo vzrok in se lahko začnejo z njim drugače pogovarjati in obnašati. Tako je bolj mirno življenje za vse.

Bolniki z demenco so izredno občutljivi in se hitro vznemirijo, tako da se lahko z njimi brez kakršnega koli učinka prepiramo do neskončnosti. Temu se lahko izognemo, če vemo kaj več o demenci.

Kdo vse še ne ve dovolj o demenci?
Izpostavila bi predvsem javne delavce v mikro okolju, kjer človek živi. Pomembno je, da znake demence prepoznajo v trgovini, na banki, na pošti, pri frizerju in pa tudi sosedje, da se iz človeka ne norčujejo, mu pomagajo domov, ko zatava itd. O demenci je treba govoriti in se ves čas dodatno izobraževati. Predvsem v domovih za starejše in v bolnišnicah, pa tudi družinski zdravniki bi morali vedeti čim več o demenci, saj se bolnik najprej oglasi pri njih. In tudi sicer imajo družinski zdravniki pri standardnih pregledih premalo časa, da bi prepoznali bolezen.

Kaj običajno svojce najbolj zanima, ko se obrnejo na vas po pomoč?
Največ sprašujejo, kdaj in kam v dom, mi pa jim posredujemo informacije, kateri domovi so na voljo, kam na pregled k specialistu, predvsem v začetni fazi, ko njihov bližnji še nima uradne diagnoze. Pogovori na svetovalnem telefonu so največkrat zelo dolgi, opažamo, da ljudje živijo v groznih stiskah. Zelo veliko jim pomeni že to, da se lahko s kom o svojih težavah sploh pogovarjajo.

Eno najpogostejših vprašanj je tudi, kako človeka, ki kaže znake demence, pregovoriti, da gre k zdravniku, saj se velika večina temu upira.

Kako se v praksi kažejo najbolj tipični znaki demence?
Ponavljajoča se vprašanja, težave s krajevno in časovno orientacijo, težko najde besede, izraža se nenavadno - denimo reče: "dajte mi tisto, s čimer se meša kava". Ne spomnijo se, kaj se je zgodilo danes zjutraj, zelo dobro pa vedo, kaj se je zgodilo 20 let nazaj. Zelo dobro razumejo telesno govorico, treba jih je gledati v oči, govoriti počasi in biti prijazen, saj je potem tudi bolnik bolj umirjen, do konfliktnih situacij pa posledično ne prihaja. Mi se moramo približati njim, saj se oni nam zaradi bolezni ne morejo več. Poudariti moram, da oni čutijo do konca, tudi ko ne znajo nič več povedati. Zato je treba biti še toliko bolj previden, pozoren in ljubeč. To razumejo. Treba jih je prijeti za roko, pobožati, to imajo radi in to jih pomirja. Svojce včasih zelo zbega, da oseba zna vsa besedila slovenskih narodnih pesmi do konca, drugega pa nič več.

Večina bolnikov z demenco več ne zna delati z denarjem, nehajo plačevati položnice, denar izgineva neznano kam in kasneje svojci ugotovijo, da manjka 100 tisoč evrov. Dobro bi bilo, da bi bile na nenavadno obnašanje pozorne tudi banke in bi diskretno opozorile sorodnike. Nekateri bolniki trmasto nočejo pustiti, da bi finance urejala hči ali sin in to je velik problem. Druga velika težava pa so vozniška dovoljenja, zelo problematični so predvsem vozniki z demenco, ki še nimajo postavljene diagnoze. Po diagnozi pa je treba razmisliti, na kakšen diskreten in človeški način bomo osebi odvzeli vozniško dovoljenje in avto.

Ena takšnih zgodb je naslednja. Oče je poklical sina, naj ga pride iskat, ker se mu je pokvaril avto in ko ga je ta vprašal, kje naj ga pobere, je ta odvrnil, da ne ve, ker se je izgubil. Ko ga je sin vprašal, kaj vidi, kjerkoli že je, pa mu je oče odvrnil, da vidi sonce. Sin ga je potem iskal po celi ljubljanski obvoznici, ker je bilo vse, kar je oče znal povedati, da je na avtocesti in da so tam neki kozolci. Našli so ga na budimpeški obvoznici, bil je dehidriran in čisto prestrašen, avto pa sploh ni bil pokvarjen, saj mu je zgolj zmanjkalo goriva.

Kaj početi in kako se pravilno obnašati v družbi osebe z demenco?
Če svojci o demenci pridobijo znanje, potem vedo, kaj in kako z njimi delati. Vedeti je treba, kakšen je človek, kaj je prej počel v življenju, in tako jim priredimo dejavnosti - pa naj bo to pisanje ali risanje. Zdaj so na voljo tudi pobarvanke za odrasle in različne igre, tudi petje je koristno. Pomembno je, da jih zaposlimo čez dan, saj so potem veliko bolj mirni ponoči.

Nikoli jih ne smemo prepričevati, da so bolni ali da je z njimi kaj narobe – to je nesmiselno! Nikoli se ne smemo prepirati, pač pa se prijazno in potrpežljivo pogovarjati. Nekako moramo preusmeriti pozornost, tudi ko hočejo kaj nemogočega, se ne smemo jeziti, pritrdiš in omeniš nekaj tretjega, recimo kavo ali sprehod. Mu pokažeš nekaj, kar ima rad, mogoče kakšne fotografije. Čez dve minuti pa tako pozabi na nemogočo zahtevo od prej.

Zlasti na koncu je pogosto, da vprašajo: "Kdaj bo prišla mama?". Nikakor se ne smemo odzvati s pojasnilom, da je že 30 let mrtva, ker jih bo to čustveno zelo prizadelo. Boljši odziv je pritrditev, da bo že prišla. S pravilnim obnašanjem informiranih svojcev ima kakovostnejše življenje bolnik, oni pa tudi. Na ta način lahko dalj časa ostanejo doma, kar je najbolj humano, pa tudi najcenejše tako za družino kot družbo.

Ali kot družba ustrezno skrbimo za bolnike z demenco?
Ne, žal. Priporočilo organizacije Alzheimer Europe je, da se bolnikom ob ustrezni podpori družbe in države omogoči ostati doma čim dlje. Demenca je ena najdražjih bolezni na svetu in pri mnogih družinah predstavlja velik finančni problem, zato je izgorelost svojcev pri tej bolezni velika, ker so bolniki z demenco vedno bolj nesamostojni in odvisni od drugih. Ves čas je treba biti z njimi ali pa plačati nekoga drugega, a ta pomoč na domu je za marsikoga predraga, zato delajo vse sami in pregorijo. Spominčica sodeluje pri nastajajočem zakonu o dolgotrajni oskrbi starejših, ki bo, upajmo, sistematično uredil oskrbo na domu.

Lani smo sicer dobili strategijo za obvladovanje demence v Sloveniji do leta 2020, v njej pa so zastavljeni vsi glavni cilji, kako bomo kot družba urejali problematiko demence. Od prepoznavanja prvih znakov, do družinskega zdravnika, ki sum potrdi in bolnika pošlje k specialistu. Pri nevrologu oz. psihiatru sledijo dodatne preiskave in slikanje glave, ki diagnozo potrdijo.

Po diagnozi pa je pomembna še posebej postdiagnostična podpora svojcem, kar smo v strategiji še posebej poudarili. Po zgledu tujine bi radi zasnovali ekipe, v katerih bi bili zdravnik, socialni delavec, psiholog, pravnik itd., ki bi s strokovnimi nasveti lahko pomagali svojcem. Od informacij o bolezni do pravnih nasvetov – kako urediti dediščino. Pomembno je, da se družina oboroži s čim več informacijami o poteku bolezni in se pripravi na dolga leta, ki jih bo preživela z obolelim. Informacije lahko ljudje vedno dobijo tudi na Spominčici, ki je razvejana po vsej Sloveniji ali s klicem na naš svetovalni telefon.

Kaj pravijo najnovejše raziskave, je demence več izključno zato, ker se prebivalstvo stara, ali so v 'igri' še kakšni drugi dejavniki?
Evropsko prebivalstvo se stara in glavni dejavnik tveganja je gotovo starost, a za demenco zboli tudi vse več mlajših od 60 let. Drugi dejavniki so stres, sladkorna bolezen in visok krvni tlak. Če ti je bila demenca dana v zibelko ob rojstvu, se ji ne moreš izogniti, lahko pa jo z zdravim načinom življenja zamakneš na kasnejši datum.

Ali reševanje križank res pomaga, da ohranimo bister um? Nekateri nevrologi trdijo, da je izjemno koristno učenje jezikov ...
Res je, znanstvene raziskave potrjujejo, da je zelo koristno, dvojezični otroci pa naj bi imeli manjše možnosti za nastop demence. Reševanje križank je prav tako koristno - bolj kot zaposliš možgane, boljše je. Zelo pozitivno delujeta tudi glasba in petje, mirno življenje ter fizična aktivnost, saj kar je dobro za srce, je dobro tudi za možgane. Glede prehrane se priporoča mediteranska dieta.

Je na vidiku upanje za kakšna bolj učinkovita zdravila, ki bi napredovanje bolezni malodane ustavila?
Seveda. Po celem svetu potekajo raziskave, stroka pa se vedno bolj usmerja v odkrivanje ne samo prvih znakov demence, ampak tudi že najmanjših kognitivnih sprememb. Na takšnih osebah se nato izvajajo obširne študije, da bi vendarle našli vzrok za demenco in posledično prišli do novega zdravila. Upanje, da bo nekomu kmalu uspelo ugotoviti, kje je "catch", ostaja, bo pa verjetno potrebno še veliko volje, energije in denarja.
.

Prvi znaki demence:
1. Postopna izguba spomina
2. Težave pri govoru - iskanje besed
3. Osebnostne in vedenjske spremembe
4. Nezmožnost presoje in organizacije
5. Težave pri vsakodnevnih opravilih
6. Iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari
7. Težave pri krajevni in časovni orientaciji
8. Neskončno ponavljanje istih vprašanj
9. Spremembe čustvovanja
10. Zapiranje vase in izogibanje družbi

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
Damny
# 12.06.2017 ob 07:49
Glimseye

Samo ti ne boš vedel/verjel, da se te je lotila...
gispa
# 12.06.2017 ob 08:04
Moja stara mama (81 let) je kakšna dva meseca nazaj začela kazati podobne znake. Doletelo jo je par očitno manjših možganskih kapi, vsaj po besedah zdravnikov. Kolikor jaz vem je demenca lahko tudi posledica le-teh, a zdravniki zaenkrat še niso postavili take diagnoze.
Sedaj se komaj spomni kdo sem jaz, meša ljudi iz preteklosti, ki so že umrli in ljudi iz sedanjosti, ima otežen govor, je živčna, nervozna, kar nekaj jezna, ima težave z odvajanjem, koordinacijo itd. Ko so ji zdravniki dali neka pomirjevala, je postala mirna, a občutek sem imel, da je še bolj zbegana. Tudi obnašanje je popolnoma drugačno. Prej je bila zelo vesela, pozitivno naravnana gospa, sedaj pa je apatična, izgleda kot, da je brez volje. Tudi nasmeje se malokrat, medtem ko je bila prej zelo nasmejana.
Vsak čas bomo zaprosili za sprejem v dom za ostarele, čeprav bomo finančno težko zmogli pa še dolge čakalne vrste so. Pri socialnih delavcih smo izvedeli, da tudi, če je demenca, naj tega ne napišemo (razen seveda, če bi zdravniki postavili tako diagnozo), saj takih pacientov ne marajo sprejemati, ker je z njimi ogromno dela. Kljub temu je še vedno ogromno bolnikov z demenco po domovih. Zdravniki sicer pravijo, da je skoraj nemogoče, da bi se stanje izboljšalo, ker je že toliko stara in se možgani počasneje obnavljajo po takih poškodbah. Tudi zdravil ni, ki bi bila učinkovita. Trenutno je zaradi zloma ključnice v zdravilišču, kamor so jo napotili iz klinike v Ljubljani. Tam se jo hočejo znebit, ker jim dela težave (seveda nenamenoma in nezavedno). Ampak po zakonu jo morajo obdržati vsaj za toliko časa kot je bila napotena. Ko pride domov, bomo morali svojci skrbeti zanjo dokler ne bo prosta soba v domu. Je težka situacija s katero pa se bomo morali spoprijeti. Najbolj težko mi je zato, ker mora človek imeti taka zadnja leta življenja, ko bi jih lahko le v miru preživel s svojimi sorodniki. Zdaj pa se komaj spomni kdo je kdo. Skoraj čez noč.
Začeli smo doma razmišljati tudi o alternativi, predvsem o zdravljenju s konopljo oz. s kanabinoidi kot sta CBD in THC, saj naj bi pozitivno vplivala na možgane in tudi njihovo samozdravljenje. Kljub temu, da jo sam občasno kadim in poznam učinke, sem skeptičen, ker je premalo podatkov o tem. Seveda bi se pri maminem primeru raje odločil za olje, kot za kajenje. Zdravnikov si o tem ne upam spraševat, ker imam občutek, da me bodo ornk zabili nazaj. Vem, da je precej več pozitivnih učinkov konoplje kot negativnih, tako da sem mnenja, da nimamo več kaj izgubit in da bi morali poskusit, seveda pa to ni samo od mene odvisno, pač pa tudi od ostalih članov družine.
Upam, da bo šlo. Zavedam se, da bo težko skrbeti zanjo in da bo težko financirati dom za ostarele, ko bo do tega prišlo. Žal mi je tudi vseh ljudi, ki se s tem spopadajo in njihovih svojcev. Država in zdravstvo nista ravno v pomoč, ne finančno ne moralno.
vox14
# 12.06.2017 ob 09:50
severnik:
"Bolnika z demenco ne smemo prepričevati, da je z njim kaj narobe - to je nesmiselno!"

A ni vseeno kaj poveš, ko si pa ne zapomni. Demenca ni huda za posameznika, ki jo ima, ampak za vse bližnje.

Ni RES. Zapomnil si dogodka čez nekaj časa res ne bo. Lahko pa mu vaš odziv uniči dan, in posledično tudi vam.
Primer v članku je krut a jasen: Če te ostarel sorodnik vpraša kdaj se vrne njegova mati domov in mu odgovoriš naj ne klobasa neumnosti saj je že 40 let mrtva, si lahko človeka hudo prizadel. On je namreč ravnokar prejel novico (za njega) o smrti svoje matere! Kako misliš da se počuti? In ti občutki so tam, so realni kakor bi bili zate. Včasih bodo vztrajali pet minut, včasih cel dan. In če ne boš dojel kaj počneš, lahko da boš isto stvar izrekel čez 2 uri in bolnik bo ponovno doživel te iste občutke.
Kar povzroča hud stres, potem slabo počutje, vpliva na sproščanje stresnih hormonov, ožilje, nemirnost, nervozo, slabše spanje, itd itd.

Pomirjanje, preusmerjanje pozornosti, pogovor (če zmore), ne osredotočanje na njihove nemoči in deficite je to kar običajno deluje in lajša življenje.
seba goričan
# 12.06.2017 ob 08:42
evo sam tega me je strah...smrti se ne bojim, vsaj svoje ne, demence me je pa strah ko samga vraga...da ne bi spoznal svojih otrok?
endrug
# 12.06.2017 ob 09:15
Napaka. Vsaj na začetku. Bolnik v začetni fazi demence mora spoznati, da gre za demenco, ker se lahko z zdravili upočasni. Ne se pa z njim kregati. V tej začetni fazi se da še ogromno narediti, predvsem izobraziti sebe in ostale, ki bodo v pomoč. Spominčica pri tem daje veliko podporo, zato ne odlašati in jih prosite za pomoč z nasveti. Super ljudje.
vox14
# 12.06.2017 ob 09:40
gispa:
Veliko se nas srečuje s podobnimi težavami pri ostarelih svojcih. Sami smo našli kar veliko podpore tako pri našem osebnem zdravniku in nevrologu, kot tudi na društvu. V članku je omenjenih kar nekaj možnosti za iskanje podpore. Pomaga če se poskušate ravnati po navodilih za uspešno sobivanje z dementnim bolnikom čeprav je lahko reči, težje pa potem zdržati in se do svojca tako konstanto odzivati.
Thc bolniku ne bo kaj dosti pomagal, in "ne zdravi možganov". Lahko ga pomiri, lahko pa še pospeši blodnje in preganjavico, ki je itak pogosta. Mal v hecu, mogoče bi trava bolj pomagala svojcu da se sprosti :) Paziti je treba tudi to, da ob kombinaciji zdravil svojcu ne dajete večjih količin tega olja. Karkoli dajete poleg zdravil mora vedeti tudi zdravnik, če ne lahko zmanjšate ali izničite vpliv zdravil in tako zmedete še zdravnika, ki bo glede na spremembe spet spreminjal terapijo.
Želim vam veliko potrpljenja in da želim bi svojcu znali izkazovati ljubezen in toplino tudi, ko se vas ne bo več spomnil. Pri nas vidim, da mu včasih veliko pomeni če ga samo pomiriš z "vse je v redu, a ni lep dan" in se usedeš z njim, malo pogovoriš (kolikor zmore) in z njim pogledaš tv.
lp
vox14
# 12.06.2017 ob 10:22
Garmond:
Običajno demence trajajo leta in leta in je fizično nazadovanje počasno. Kar se je zgodilo vašemu očetu je redka in agresivna oblika demence.
Odgovarjam pa zaradi vašega mišljenja o antidepresivih. Najprej dejstvo: antidepresivi človeka ne uničujejo, to je napačno in za druge bolnike zelo škodljivo prepričanje, saj pomoči potrebne dolgo "odganja" od pomoči in potrebne medikamenzotne podpore! Pri depresiji in sorodnih motnjah so nujno potrebni in osnova zdravljenja, šele potem se dela na psihoterapiji in drugih življenjskih spremembah.
Res je, da so pri demencah in sorodnih boleznih običajno predpisani, saj ti ljudje doživljajo realne in hude izgube, kar sploh v začetnem delu bolezni sproža hude depresije. Kasneje gre tudi za pomirjanje živčnega sistema pri bolnikih, ki so hitro vzdražljivi, agresivni ipd.

Mi imamo srečo in agresija pri očetu nikoli ni bila prisotna, slišim pa za veliko primerov kjer je, posebej ponoči ko imajo te bolniki moreče sanje. V teh primerih svojci večinoma takoj poiščeko pomoč v domovih za ostarele, ker je bolnika enostavno prenevarno imeti doma.

Je pa takšna ali drugačna oblika te bolezni nevredna človeka in ne je želim nikomur.
Sejvernik
# 12.06.2017 ob 09:41
@gispa....jaz ne vem kakšne socialne delavce ste vi to poslušali (grozno, da ti nek strokovni kader reče, da domovi neradi sprejemajo bolnike z demenco. grozno!) - čimprej se diagnosticira demenca, tembolje za bolnika. Pri starih ne napreduje tako hitro ko pri mlajših.
In tako kot je zapisano zgoraj - ljubeč odnos in ne prepirov in nasprotovanj. Zagotovo je demenca najhujša za svojce - ker se dotedaj nasmejani, ljubeći, super dedki ali babice, popolnoma spremenijo. Če vas kdaj pa kdaj ne spozna, jim pač lahko poveste, da ste prišli na obisk, pogledat kako je kaj, se malo pogovarjat, naj vam kaj pove. Pa četudi vam reče, da se je medved sprehajal po Dunajski in so rumeni možiclji na lipi sedeli, poslušajte . To kar je za vas znanstvena fantastika je za njih res. To je zdaj njihov svet, vi ga morate sprejeti, ker oni so ga že. Žal.
Je težko ampak če ste jo imeli radi, ko je bila zdrava jo imate tudi ko je bolna in vas več včasih niti ne spozna, a ne. Zapomnite pa si - NIČ ne počnejo ZANALAŠČ, da bi vas recimo razjezili.

Vlogo /ali več vlog / za v dom pa kar oddajte - so kar čakalne dobe.
alcatraz
# 12.06.2017 ob 09:22
evo sam tega me je strah...smrti se ne bojim, vsaj svoje ne, demence me je pa strah ko samga vraga...da ne bi spoznal svojih otrok?

Tebi ne bo hudega, ti niti vedel ne boš za otroke.
Za svojce je ta reč neprimerno hujša.
RJSlo
# 12.06.2017 ob 09:00
No ja. Slovenska Wikipedija po starem. Samo nekaj besed o temi. Zato kopiram angleško verzijo, ki mi pove veliko več.

https://en.wikipedia.org/wiki/Memory

Zakaj? Človek ima dve vrsti spomina. In demenca prizadane katerega, oba?

http://www.bistrinaspomina.si/o_spominu.
html

P. S. 2x se mi je zgodilo pri vožnji avtomobila. K sreči je bil poleg sin, ki me je obakrat opozoril, da naj se "zbrihtam". In tako od leta 2010 nisem več podaljševal vozniškega dovoljenja. Za izboljšanje oziroma ohranjanje spomina in bistre glave priporočam igranje šaha.
garmond
# 12.06.2017 ob 09:57
Mojega očeta, visokega in močnega možaka, je ta bolezen odnesla pod zemljo v petih mesecev.
Shiran in nepokreten je umrl pred mano, ne da bi vedel, da sem njegov sin.
Pred slabe pol leta pa je še čisto normalno živel. Nihče si ne more predstavljati, kaj vse je doživljala naša družina v sicer kratkem času njegove bolezni, razen, če sam nima tako hudega bolnika v svoji družini. Smilil se mi je oče in smilili so se mi vsi člani naše družine, posebno mati, ki je ob njem takrat najbolj trpela.
V poteku te bolezni, je na začetku pozabljal, kam je dal kakšno stvar, recimo ključe, počasi je postajal agresiven, večkrat ni bil psihično prisoten - živel je v različnih časih svojega življenja, večino časa nas sploh ni več poznal, noge so mu začele odpovedovati, zato smo mu morali pomagati pri vsakem premiku, najtežje ga je bilo zato okopati. Med drugim smo mu tudi morali menjavati plenice. Nato so mu začeli predpisovati antidepresive, predvsem zaradi agresivnosti, nakar je začel vidno hirati. Antidepresivi človeka sicer umirijo, po drugi strani pa ga popolnoma uničijo. Mislim, da ga je zaradi teh antidepresivov tudi tako hitro pobralo. Smo pa tudi člani družine po teh petih mesecih bili popolnoma fizično in psihično na tleh, ni bilo noči, ko bi se dobro naspali.
Žal bo te bolezni vedno več, zaradi višje starosti, ki jo danes dočaka človek.
alcatraz
# 12.06.2017 ob 09:20
Začetek se da upočasniti, skorajda zaustaviti.(če ne gre za serijo kapi seveda)
Pri moji mami sem pri prvih najmanjših znakih takoj ukrepal. Jemlje zdravila za krepitev kognitivnih funkcij In zaenkrat - po cca. 5-6 letih je stanje še vedno isto oz. se je celo izboljšalo. Redno pa hodiva na testiranje.
ap72
# 12.06.2017 ob 08:34
gispa, gor v članku je nekaj koristnih napotkov
hudo bo s staro mamo, upam pa, da se vsaj možganske kapi ne bi ponavljale
važno je, da ima ljubeče sorodnike in ti že vidim, da si eden od njih
ja - na državo ni dosti računati
s konopljo pa le previdno, težko da bo kadila, če do zdaj ni kadila, ...znala pa bi biti malo boljše volje, samo doze morajo biti pa res male, da si ne boš kasneje kaj očital
srečno
Serpente
# 12.06.2017 ob 11:04
Nasa babica je dementna ze vec kot 10 let, ima 80 let in je pod CSD "skrbnistvom".
CSD je ni prisel niti enkrat v dveh letih obiskat ali vprasat sorodnike kako je z njo.
Pred mesecem dni je z avtom zbila kolesarko v centru LJ, policaji prisli, naredili zapisnik, venda nasa babi ima se vedno vozniski izpit.
Mi smo nemocni, ker je tudi agresivna. :(
samogledam
# 12.06.2017 ob 09:33
Hudo je spoznanje, ko po telefonu tvoja mati komunicira povsem brez posebnosti...potem pa prides na obisk iz tuji , gres v hladilnik po pijaco in tam zagledas mamine cevlje...
gispa
# 12.06.2017 ob 09:07
@ap72
Hvala za pozitivne misli. Glede konoplje sem pa tako ali tako mislil začeti z majhnimi dozami. Saj ravno to me najbolj mori, ker nočem zadeve poslabšati.

@Rjslo
Se strinjam. Z mojo staro mamo sva precej igrala šah, odkar pa so se začele možganske kapi, pa sva igrala enkrat in takrat ni več vedela več nič. Celo moje figure je hotela prestavljat, niti ni več vedela kako se posamezne figure premikajo.
raknac navi
# 12.06.2017 ob 11:32
doba
V afriki je verjetno starost nizja kot v evropi..
jgjg
# 12.06.2017 ob 10:07
Demenco lahko povzroči tudi tumor na možganih - spredaj desno, kjer je spomin.
Tako je bilo pri moji mami.
Antidepresivi ne pomagajo dementnim ljudem, pa tudi konoplja ne.
Na žalost pa večina zdravnikov najprej predpiše antidepresive, ki stanje 5 evrov na mesec, ker morajo šparati.
Glave ti ne dajo slikati, če te ne boli. Moja mama je kar naenkrat cele dneve spala. K nevrologu prideš čez eno leto, na slikanje potem čakaš še tri mesece, tumor je pa lahko že dolgo rasel.
Zdravnik pa napiše antidepresive.
Zanka 22
# 12.06.2017 ob 09:16
Pozdravljeni!

Pred časom sem gledal dokumentarni film kjer so ljudem z demenco in Parkinsonovo boleznijo predvajali glasbo iz njihove mladosti. Rezultati so bili izjemni. Kogar zanima je spodaj povezava do posnetka.

Music on the brain
http://topdocumentaryfilms.com/music-brain/
severnik
# 12.06.2017 ob 09:11
"Bolnika z demenco ne smemo prepričevati, da je z njim kaj narobe - to je nesmiselno!"

A ni vseeno kaj poveš, ko si pa ne zapomni. Demenca ni huda za posameznika, ki jo ima, ampak za vse bližnje.
johnsmith
# 12.06.2017 ob 07:53
Glede na napovedi bo čez 20 let vsak drugi Slovenec doživel demenco, raka in kap.
doba
# 14.06.2017 ob 10:00
SE opravičujem za tipkarske napake, se preveč razburim ob takih temah. Še nekaj pomembnega: ► Samsel & Seneff, 2013: Glyphosate, pathways to modern diseases II: Celiac sprue and gluten intolerance. V tej študiji je posebej zanimivo tudi poglavje 7, kjer ugotavljajo, da heliranje molibdena s strani glifosata povzroča mikrocefalijo pri dojenčkih! To se ujema z zadnjimi brazilskimi raziskavami, ki so ugotovile, da mikrocefalije ne povzroča medijsko zlorabljeni virus Zika, ampak pesticidi, s katerimi so špricali komarje. Tu je ugotovljena povezava med mikrocefalijo in celiakijo.
Citat iz zgornje študije:
...Section 7 discusses molybdenum deficiency and its link to microcephaly, which is associated with celiac disease
doba
# 14.06.2017 ob 09:52
Redno in čkandalozno se sregleduje tudi,da kronilne boleznim med nimi tudi demenco in Alzheimerjevo boezen povzroča pšenica, ki vsebuje pesticid glifosat (zloglasni Monsatov strup Roundup)! Citiram iz strejpe debate glede škodljivosti glifosata, ki dokazano povzroča splošno razširjeno glutensko intoleranco:
"cveti # 19.04.2016 ob 14:07
Dokazov za škodljivost je veliko in več kod dovolj za dvom o nenevarnosti. Problem glifosata je, da je zelo močen kelator in se veže na praktično vse kovine, kar ima zelo resne posledice tako za bakterije, rastline, živali in ljudi. Monsanto trdi, da je glifosat neškodljiv za živali in ljudi, ker mi nimamo šikimatne metabolne poti tako kot bakterije in rastline. Vendar pa je naše zdravje, življenje in preživetje odvisno od bakterij. V (in tudi na) našem telesu živi milijarde bakterij, ki nam pomaga prebavljati hrano, predstavlja naš imunski sistem, komunicira z našimi možgani in drugimi organi v telesu, …. Od 10 celic v človeškem telesu je le 1 človeška, 9 pa jih pripada bakterijam in od 100 genov je le en človeški, ostali pa pripadajo bakterijam. V šikimatini poti sodeluje encim EPSPS, ki vsebuje v svoji strukturi mangan, ki je kovina. Ko se molekula glifosata približa encimu, zaradi svoje sposobnost vezave kovin, potegne nase mangan, s tem pa onesposobi encim. Ta encim pa je odgovoren za tvorbo 3 aromatskih aminokislin: triptofana, fenilalanina in tirozina ter tudi za tvorbo številnih drugih molekul, ki jih rastlina in bakterija potrebujeta za svoj obstoj. Zaradi tega se ta metabolna pot prekine in rastlina oz. bakterija propade. Živali in ljudje sami ne moremo sintetizirati teh 3 aminokislin, zato smo odvisni od rastlin in bakterij. Ko jemo hrano, ki ima ostanke glifosata ima ta direkten vpliv na naše bakterije. V koncentraciji 1ppm (delec na milijon) ubije vse dobre bakterije v črevesju kokoši, vendar pa enaka koncentracije ne ubije nekatere patogene bakterije kot sta salmonela in klostridium. Pseudomonas pa lahko celo razgradi glifosat, stranski produkt tega pa je formaldehid. V takih pogojih se patogene bakterije lahko zelo namnožijo in povzročajo resne zdravstvene probleme.

Poleg tega glifosat direktno vpliva na encime pri ljudeh in živalih, ki imajo v svoji sestavi atom kovine. Enako kot pri encimu EPSPS, se veže na atom kovine v strukturi encima in ga tako deaktivira. Tako npr. vpliva na CYP encime (atom železa), ki so odgovorni za detoksifikacijo. Pri sesalcih deluje tudi na receptorje spolnih steroidov udeleženih v reprodukcijo. Glifosat so povezali z različnimi tumorji, odpovedjo jeter in ledvic, boleznimi prebavnega trakta, vpliva na delovanje imunskega sistema, povzroča avtizem, Alzheimerjevo bolezen, demenco, deformacije pri zarodkih, je endokrini motilec, je neurotoksičen, …

Enako kot na naš mikrobiom (našo črevesno floro), vpliva glifosat tudi na bakterije v prsti, ki predstavljajo mikrobiom rastlinam – jih pobije. Hkrati pa nase veže tudi atome kovin v prsti, ki so potrebne za življenje prebivalcev prsti in rastlin. V zadnjih 10+ letih (to je verjetno podatek za ZDA, ne vem kako je s tem pri nas) kmetje pogosto teden ali dva pred žetvijo poškropijo polja z glifosatom, zato da lažje poberejo pridelek. Glifosat v tem primeru povzroči, da se rastlina posuši in iz posušene rastline je lažje pobirati pridelek kot iz vitalne. V takih pridelkih so ostanki glifosata zelo visoki, hkrati pa glifosat veže nase nutriente iz prsti in tako so rastline, ki se v prihodnosti sejejo/sadijo na ta polja vedno bolj podhranjene s hranilnimi snovmi, posledično pa tudi živali in ljudje, ki se hranimo z njimi."
hepimen
# 12.06.2017 ob 12:57
Nekje sem zasledil da ljudje ki so bili skozi kariero precej umsko zaposleni, recimo znanstveniki, da imajo večjo možnost za demenco od tistih ki so karierno delali enostavne stvari. Kako potem to gre v kup z dognanji da je treba za manjšo možnost demence imeti možgane v pogonu?

Morda je ključ v tem, da s starostjo možganska aktivnost umsko zaposlenih drastično upade, medtem ko pri drugih ostane na istem nivoju? Analogija z vrhunskimi športniki, ki prenehajo trenirati in se začnejo rediti...
Radoveden
# 12.06.2017 ob 12:29
Nekje sem zasledil da ljudje ki so bili skozi kariero precej umsko zaposleni, recimo znanstveniki, da imajo večjo možnost za demenco od tistih ki so karierno delali enostavne stvari. Kako potem to gre v kup z dognanji da je treba za manjšo možnost demence imeti možgane v pogonu?

In drugo: ali je pri občasnem (tu in tam) pozabljanju besed možno reči da je to prvi znak demence ali ne? Namreč jaz se sem in tja ne morem spomnit kake trivialne besede, če pa tisto stvar zagledam pa bom besedo takoj vedel. To je precej premalo znakov in noben dohtar me ne bo jemal resno in enako je pri raku: nekaj je drugače, slabše se počutiš, imaš neke simptome ki bi lahko bili simptomi 20 ali 100 drugih stvari in noben zdravnik te ne bo dal na 10 preiskav samo zato da ovržejo sum, ker bi se zdravstvo sesedlo. In tako si potem navajen že da na neke spremembe niti več ne hodiš na preiskave dokler niso simptomi že res očitni. Potem pa ni težko najti diagnozo.

In tu je kot je rekla gospa ključno ravno zgodnje odkrivanje.

Menda ni dovolj zgodaj šele takrat, ko pustiš ključ v hladilniku ali kako?
Sejvernik
# 12.06.2017 ob 10:42
@garmond.......priznajmo si, da malih pozabljivosti človek v današnjem hitrem tempu niti ne opazi, gredo mimogrede mimo. In prav lahko se je začelo že prej kot pred petimi meseci.
Pa verjemi, antidepresivov se ne predpisuje kar tako.
Glimseye
# 12.06.2017 ob 07:39
Če se ta zahrbtna bolezen loti mene, vam povem, se poslovim od svojcev in prijateljev in grem direktno v švico ali na nizozemsko na uspavanje. Ker tak si samo ogromno finančno in psihološko in čustveno breme svoji družini in državi.
ateistek
# 15.06.2017 ob 01:21
@doba

Kaj za vraga so to za eni neuporabni linki? Trije sploh ne delajo, dva sta od doktorja Mercole, ki je znan pseudoznanstveni odpadnik uradne medicine, ki je zgrnil bogatstvo s prodajanjem placeba, en link pa nič ne dokazuje ampak le ugotavlja, da imajo bolniki z rakom nižjo raven antioksidantov, ne da bi povedali ali je to zaradi same bolezni, ki je že nastopila ali pa je bolezen nastopila zaradi samega prejšnjega pomanjkanja.

Groza, kako si aroganten. Nato, da bi izpadel pameten pa natveziš še ena čreva od komentarja, kjer obračunavaš z MOnstantom, glifosatom in celiakijo. WTF, človek? Uporaben si kot lanskoletni sneg. Saj se mi je zdelo, da imam opravka s pseudoznanstvenim ideologom, ki mu ni mar za znanost ampak za agendo.

Oleander

strokovnih člankov, ki bi dokazovali, da je vzrok raka le v mikrohranilih PAČ NI KOLIKOR HOČEŠ. Če bi temu bilo res tako, bi problem raka rešili enostavno. Jutri! Namesto tega pa se vsakodnevno po laboratorijih stiska na tisoče in tisoče glav, ki PO PRINCIPIH ZNANSTVENE METODE (poguglaj, če ne veš, kaj je to) išče zdravila za tako sila kompleksno bolezen kot je rak.
Nikolaj
# 14.06.2017 ob 20:25
izredno dober članek in enkratni komentarji, ki izhajajo iz življenja in izkušenj in iz srca.
oleander
# 13.06.2017 ob 11:20
@ateistek,

če bi zbolel za rakom, bi dokaj hitro ugotovil, zakaj je važno vedeti, katere vrste hrane in hranil ti najbolj koristijo in kaj ti lahko škoduje. Nova dognanja v svetu se vrtijo okrog dovajanja mikrohranil. Pri nas ti klinični dietetik, če se že prikoplješ do njega, ponudi zgolj farmacevtske izdelke, ki jih vsak niti ne prenaša. Iz tvojega komentarja veje čista ignoranca, oprosti!
REsnica
# 12.06.2017 ob 18:35
Opažam kako zanimivi so možgani. Večkrat se mi zgodi da kako ime pozabim. Pa se ne sekiram. Očitno pa si možgani zapomnejo, da niso našli odgovora in nekako samodejno "iščejo" naprej. Potem pa kar naenkrat na wcju sestanku med košenjem trave... postrežejo z imenom, ki sem ga iskal. Velikokrat je prepozno, me pa nasmeji in na nek način tudi zadovolji ko pride tak preblisk z zakasnitvijo. Ja, nismo več vsi mladi...vsaj po letih ne. Po srcu in aktivnosti pa sem na srečo dovolj zdrav in aktiven, da se ne počutim starejšega.
oleander
# 14.06.2017 ob 14:47
@ateistek,
strokovnih clankov v podatkovnih bazah je kolikor jih hoces, pa se potrudi in si jih poisci.
sicer pa vidim, da ti je @doba ljubeznivo postregel z nekaterimi.
evaevi
# 13.06.2017 ob 00:22
doba, lepo, da je nekdo izpostavil posledice pomanjkanja vitamina B12!

Tudi v Sloveniji imamo prevedeno knjigo Kaj pa , če je kriv vitamin B12?
nahaja se tudi v vseh splošnih knjižnicah

Mislim, da je zaradi informacij iz knjige tudi v Slo izjemno naraslo povpraševanje po vitaminu B12, ki ga zdaj v pravi obliki - metilkobalamin in v dovoljšnji dozi - 1000 mcg - dobimo v vsaki lekarni.
Jemati ga je treba vsakodnevno in doživljenjsko.
oleander
# 12.06.2017 ob 19:48
Zakaj minusi za @dobo? Povedal je samo to, kar je res.
Pri nas smo očitno še svetlobna leta daleč od ugotovitev sodobne nutricionistike in medicine, in to rečem tudi iz osebne izkušnje. Žal.
seba goričan
# 12.06.2017 ob 19:15
hvala @doba....
enix
# 12.06.2017 ob 14:42
res se ukvarjamo s posledicami, kako pozdraviti ne pa s preventivo.
Mediteranska dieta je pač floskula, kot da vsi živimo v Grčiji.

Moji predniki so živeli na tem področju, verjetno so bili fizično bolj aktivni kot smo mi.
Prehrana pa raznolika, goveje, svinjsko prekajeno, zelje, repa, siri, česen, čebula, buče, črni kruh ter vino belo ali črno, pečena kokoš, enkrat mesečno pa jagenček na žaru alternativno odojek! Nobenih sladkorjev ali gaziranih pijač, nobene bolezni do visoke starosti.
Radoveden
# 12.06.2017 ob 13:07
@hepimen,

če se prav spomnim je bilo govora tudi o tem da je večja možnost da boš zbolel zanjo prej, če je celo življenje hrček v glavi nonstop tekel in ne samo kasneje v penziji, ko hrček sestopi...

prav je da se o tem govori, seveda, še bolj prav ba bi bilo da bi človek vedel kdaj prit do zdravnika in zahevat pregled. kaj je tisto ko je dovolj zgodaj, ko pa vsi zamahnejo z roko, ah saj sem jaz isti, pač pozabljamo.

kdo pa potem sploh ujame začetni stadij?
Seneca
# 12.06.2017 ob 12:36
Tudi jaz večkrat že pozabim kakšno ime ali založim kakšno stvar, ko pa se srečamo z vrstniki ugotovim, da smo vsi isti in se potolažim, da ravno vsi pa že ne moremo imeti demence :)
oleander
# 18.06.2017 ob 17:05
@ateistek,

škoda, ravno se je pri nas odvil seminar za zdravnike s področja prehrane za onkološke bolnike.Kliničnih raziskav je veliko, niso pa obsežne, ker to zahteva precej sredstev.
In zakaj bi farma korporacije vlagale denar v zdravje, če služijo z bolezniji, se jim ne izplača.

Če lahko dobiš transkript nedavnega radijskega intervjuja z dr. Rotovnik Kozjek (radio Ognjišče, po naključju sem bil ravno na obisku, ko so ga poslušali), lahko precej izveš. Na primer to, da naši onko dietetiki vedo, da bi moral sleherni onkološki bolnik imeti individualno prehransko podporo, ker je zdravljenje povezano z ustrezno hrano, pa Onkološki inštitut niti svoje kuhinje nima in bolniki jedo, kar se pač skuha v centralni kuhinji UKC. Kako hranijo bolnike z določenimi restrikcijami, pa sem imel priložnost nedavno tudi videti ( fotokopijo prehranskih priporočil sem shranil, da jo pokažem znancu dohtarju v eni od nizozemskih bolnišnic). Pod kritiko, ti povem.

Kar zadeva povezave, tudi jaz sem imel težave z nekaterimi, ko sem jih preverjal, to pa ne pomeni, da ustreznih člankov ne moreš izbrskati tudi sam.
doba
# 14.06.2017 ob 08:35
@ ateisteK: dobro jutro! Prosim malo "poguglaj", takih peer reviewed študij je za en velik ocean, jih dam nekaj:
► Micronutrients can prevent mutation and cancer. cancer active
► Micronutrients and cancer risk. The American Society for Clinical Nutrition
► MICRONUTRIENTS IN CANCER PDF
► Micronutrients and cancer therapy. Nutr Rev. 2004
► The Importance of micronutrients for cancer patients NUTRI FACTS
► Nutrition in oncology: The case of micronutrients (Review) PDF
Cancer And Micronutrients: A Connection Worth Exploring?
► Micronutrients in Oncological Intervention Semanticscolar
► ... na tisoče drugih podobnih...
HOR
# 13.06.2017 ob 20:30
Ee, zakaj se že gre tukaj...
kobajagi7
# 13.06.2017 ob 06:00
eni so prav luštni.... je pa res težko za svojce... zadnjič mi je neka gospa dejala, da mož ne pozna in jo vika....
ateistek
# 13.06.2017 ob 04:38
Oh "doba", dvomim, da je tako enostavno. Metati cel proračun za superduper, moderno hrano dvomim, da bi kaj izboljšalo splošno sliko demence. Pa te tvoje veganske finte....Mislim, da je vnos "prave" hrane enostavno precenjen, saj se nam edino to zdi obvladljivo pa mislimo, da s tem lahko stvari kontroliramo. Hudo dvomim. Mislim, da sta najpomembnejša genetika in gibanje. Čim več, sploh tek in joga. Način prehrane bi tudi upošteval vendar dvomim, da so med nami v prehranjevanju take razlike, da bi prinesle tako različen rezultat. Neka zmernost vsega je pri prehrani najboljši recept in če se tega držim, mislim, da ne morem zgrešiti in tako zelo odstopati, da bo pa ravno zato kar zbolel.
seba goričan
# 12.06.2017 ob 12:35
želel bi eno raziskavo o povezavi demence in veganstva ali vsaj vegetarijanstva
doba
# 12.06.2017 ob 10:39
Še ena pomembna študija o pkmenu B12 za demenco in Alzheimerja:
Can You Prevent Brain Impairment with B Vitamins? Care 2
seba goričan
# 12.06.2017 ob 09:42
@alcatraz...sej, neki takega sem mel v milih....
NoriGoban
# 13.06.2017 ob 23:07
"Večina dementnih bolnikov z boleznijo živi zelo dolgo, od 10 do 20 let"

Zdaj pa imate zdravo prehrano ki jo reklamirate! Več sladkorja in ocvrtega mesa! Pa še bolj se bodo zabavali sicer manj časa!
alcatraz
# 13.06.2017 ob 18:48
Ne mi o nutricionistih, lepo te prosim. Prodajajo oslarije, ki jih lahko vsak od nas v treh minutah izbrska na spletu s ključnimi besedami. Se mi zdi prav poniževalno sploh omenjati nutricioniste kot referenco česarkoli. Kako je sploh lahko kaj takega celo poklic?

Se strinjam!
doba
# 12.06.2017 ob 15:45
@ seba goričan # 12.06.2017 ob 12:35
želel bi eno raziskavo o povezavi demence in veganstva ali vsaj vegetarijanstva

Zgoraj sem pisal o B12, v kolikor veganstvo nima vključenega rednega jemanja B12, potem je to nevarno, pride lahko do ireverzibilnih poškodb živčeja ob pomanjkanju tega vitamina. A bolj ogroženi od evganov so vsejedi, ker s starostjo upada tvorba intrzičenga faktorja, potrebnega za asimilacijo B12 iz mesa ali mleka. Kot sem zgoraj pisal, je dejansko hrana živalskega izvora (meso, mleko, sir, jajca, tudi ribe) med glavnimi povzročitelji demence in Alzheimerja in sorodnih civilizacijskih bolezni na Zahodu. Poleg rafinirane saharoze (beli cuker), bele moke, belega riža, margarine, piva, kokoic iz mikrovalovke, da ne omenjamo predelenaih mesnih izdelkov (ti so hkrati tudi dokazano kancerogeni).
>> Hrana, ki povzroča demenco: meso, mleko, ribe, jajca, siri, klobase, pivo, bela moka (bel kruh, razno pecivo na tej osnovi), saharoza (cuker), vsa industrijska in predelana hrana...
>> Hrana, ki preprečuje demenco:
- zelenolistna zelenjava
- češnje, jagode, borovnice, temno sadje...
- kava in kakav (čokolada brez saharoze)
- deviško oljčno olje
- hladno stiskana kokosova maščoba
- ginseng, ginko in podobna zelišča za "spomin"...
- ... in ostala zdrava veganska hrana...
Več glej:
Nutrition and Dementia: Foods That May Induce Memory Loss & Increase Alzheimer’s
doba
# 12.06.2017 ob 10:32
SEveda je tu pri veganstvu zelo pomembna zadeva vitamin B12, ki ga vegani jemo dnevno v naravni obliki bakterijskega izvora. B12 preko mesa, ko je vezan na beljakoviine in zanj potrebujemo v člrevesju intrizični faktor, ki pa je posebej za starejše težje dosegljiv, ker starim ljudem upada lastna proizvodnja tega faktorja. Saj o tem nenehno debatiramo...to so danes osnove nutricionistike in zdrave prehrane.
Kazalo