ADHD je dedno pogojena motnja, katere simptomov se ne da pozdraviti, temveč le omiliti z jemanjem zdravil. Foto: Reuters
ADHD je dedno pogojena motnja, katere simptomov se ne da pozdraviti, temveč le omiliti z jemanjem zdravil. Foto: Reuters
Kitajska otroci
Suzana Pulec Lah odločno zanika mit, da se ADHD pogosteje pojavi pri dečkih kot pri deklicah (glej mit številka 5). Foto: EPA
1. mit: ADHD-ja ne moremo opredeliti kot medicinsko motnjo. Odločno ne drži. Več kot 80 uglednih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z ADHD-jem, je leta 2002 oblikovalo konsenz, da je ADHD resnična motnja, ki prizadene posameznike in jih močno ovira v njihovem vsakdanjem življenju.
2. mit: otroci z ADHD-jem so zaradi prilagojenega pristopa v nepravični prednosti pred svojimi vrstniki. Zopet odločno ne. Če so prilagoditve ustrezne, potem te pomagajo posameznikom s to motnjo, da izrazijo svoje potenciale, ki jih zaradi ovir, ki jih imajo kot posledica pomanjkljive pozornosti ali impulzivnosti, sicer ne bi mogli. S tem, ko se jim ponudi, da morda teste pišejo dalj časa ali pa v več delih oziroma da so njihove naloge in preizkusi drugače prilagojeni, se otrokom le pomaga, da do izraza pride njihovo pravo znanje in ne težave s pozornostjo.
3. mit: znaki ADHD-ja sčasoma izginejo. Žal pri večini ne. Ena tretjina posameznikov dejansko v obdobju adolescence preraste oziroma dozori in se zato pri njih znaki hiperaktivnosti, impulzivnosti in težave s pozornostjo ne izražajo več tako intenzivno. Žal pa za večino, tam nekje med 50 in 70 odstotki, velja, da s svojimi specifičnostmi odrastejo tudi v odraslo dobo. Eni se z njimi bolj, drugi manj uspešno spopadajo. Nekateri med temi posamezniki žal končajo tudi na socialnem obrobju, brez ustrezne poklicne kvalifikacije in zaidejo v delikventnost.
4. mit: otroci z ADHD-jem imajo več možnosti, da zaradi jemanja zdravil v najstniških letih uživajo mamila. Ne, tudi to po zadnjih raziskavah ne drži. Čeprav so v javnosti popularne raziskave, ki ugotavljajo, da to pri otrocih povzroča večjo odvisnost ali pa možnost jemanja nekih nedovoljenih substanc, zadnja raziskava, ki je bila objavljena letos v ameriški publikaciji Amrican Journal of Psychiatry in jo je izvedel nacionalni inštitut v ZDA, ugotavlja, da jemanje različnih zdravil med posamezniki z ADHD-jem ne pomeni nobenega rizičnega dejavnika za uživanje nedovoljenih substanc v odraslosti.
5. mit: ADHD prizadene le dečke. Tudi to ne drži. Res je, da je običajno pri vseh študijah pojavnost pri dečkih večja kot pri deklicah. Razmerje je tri proti ena ali šest proti ena. Novejša razmišljanja pa se bolj pomikajo v smer, da je težava pri obeh spolih enaka. A pri deklicah se pogosteje motnje pojavljajo le pri pozornosti, ne pa tudi pri hiperaktivnosti in impulzivnosti. Zato so te težave manj moteče in opazne za okolico, deklice pa so pogosteje spregledane. Torej, niso niti napotene v neko bolj poglobljeno diagnostično obravnavo in tudi ne diagnosticirane. Deklice so, če so njihove težave izrazitejše, intenzivneje obravnavane v obdobju adolescence, ko se po navadi pri njih pojavijo še kakšne druge psihosocialne težave in so potem morda obravnavane zaradi depresije, psihosomatskih težav in podobno.
6. mit: ADHD je posledica slabe vzgoje staršev. Ne bo držalo. Splošno sprejeto mnenje je in ugotovitve to potrjujejo, da gre za motnjo z biološko osnovo. Torej, da so neke nevrobiološke posebnosti, ki otroku onemogočajo osredotočeno pozornost in usklajeno aktivnost. Seveda imajo starši pomembno vlogo, a ne morejo biti osnovni in edini razlog za ADHD. Starši s svojim modelom, vzorcem odzivanja, s svojim razumevanjem, ravnanjem lahko bodisi spodbujajo izražanje teh znakov ali pa jih omilijo.
7. mit: ljudje z ADHD-jem so neumni in leni ter nikoli ne bodo dovolj dobri. No, tukaj bi pa sploh najodločneje rekla ne. Če tako razmišljamo o posameznikih, ki imajo te specifike, jim delamo ogromno krivico. Če se malo ozremo po trenutno aktualnih, recimo igralcih, pevcih, športnikih, lahko med njimi odkrijemo kar nekaj zelo uspešnih posameznikov, ki sami odkrito priznavajo, da imajo ADHD. Plavalec Michael Phelps, ki je dobil največ olimpijskih odličij do zdaj, je kot deček prejemal zdravila zaradi težav s pozornostjo in nemirnostjo. Potem imamo so tukaj Jim Carrey, Cher in Whoopi Goldberg. Da ne omenjamo znanih inovatorjev, znanstvenikov, kot so Thomas Edison, Leonardo da Vinci, skladatelj Mozart. V zgodovini in tudi danes lahko najdemo mnogo zelo uspešnih in tudi znanih oseb, ki same povedo, ali pa na osnovi proučevanja njihovega vedenja življenja lahko ugotavljamo, da imajo ADHD.

Vsak izmed nas je verjetno že slišal za hiperaktivne otroke, ki morajo zaradi nezmožnosti koncentracije jemati tudi zdravila, kot je na primer ritalin, ki ima za mnoge močne stranske učinke. Mnenja o tem pojavu so v javnosti, vsaj tako se zdi, različna. Nekateri menijo, da gre le za izmišljotino, saj so današnji otroci, ki imajo vsega preveč, preprosto razvajeni. Spet drugi menijo, da če je njihov otrok že hiperaktiven, potem je najbolje, da mu strokovnjaki predpišejo ustrezna zdravila in težava bo rešena.

Prispevek o ADHD-ju z zanimivimi sogovorniki, kot so Marko Ferek, ustanovitelj hrvaškega društva Prebujenje (Buđenje), psihiatrinja Danijela Janša s Centra za otroke, mladostniki in starši, ter izjave otrok, ki so jemali ritalin, je bil objavljen tudi na Valu202 (sledi povezavi). Vabljeni k poslušanju!

Ob evropskem tednu ozaveščanja o motnji pozornosti in hiperaktivnosti, ki jo v angleščini označuje kratica ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder), želijo nevladne organizacije opozoriti na zmotno prepričanje o tej motnji. Čeprav v Sloveniji nimamo narejene še nobene konkretne študije o tem, koliko otrok ima ADHD in ali je motnja res pogostejša, kot je bila pred 20 leti, MMC-jeva sogovornica s Pedagoške fakultete v Ljubljani Suzana Pulec Lah priznava, da ni tako. V današnjem času so le različni pristopi in metode, s katerimi lahko strokovnjaki ugotavljajo, ali ima otrok omenjeno motnjo. Ali kot je dejala neka šolska učiteljica, ki je želela ostati anonimna: ''Včasih smo dejali, ta otrok je poreden in ima učne težave. Zdaj pa vemo, kaj so vzroki takšnega vedenja, zato otroka drugače obravnavamo.'' K drugačni obravnavi sodita tudi prilagojen učni program in posebna obravnava, zaradi česar mnogi mislijo, da otroci z ADHD-jem le 'izkoriščajo šolski sistem'.

Učiteljice menijo, da so otroci z ADHD-jem ''prava nadloga in zgube''
V raziskavi med 61 vzgojitelji in učitelji, ki jo je pred desetimi leti opravila Pulec Lah, so ti otroke z ADHD-jem opisali kot nemirne, moteče, agresivne in težavne otroke, ki so ''prava nadloga''. Njihova dejanja so označili kot namenska, saj naj bi želeli z njimi le vzbuditi pozornost. ''Dobra tretjina vseh in kar dve tretjini (!) mlajših učiteljic včasih razmišlja, da je otrok ''zguba'', ki bo zrasel v neodgovornega odraslega, nikoli ne bo končal srednje šole in podobno.'' Tretjina učiteljic pa je menila, da so za otrokovo stanje odgovorni starši ''in da bi otrok funkcioniral bolje, če bi bili starši boljši'', je v svojem prispevku Otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo v razredu – pedagoška praksa in izzivi zapisala Suzana Pulec Lah.

Profesorica s pedagoške fakultete priznava, da ugotovitve omenjene raziskave niso več tako aktualne. ''Glede na moja srečanja z vzgojitelji lahko rečem, da je slika danes bistveno drugačna. V desetih letih je v Slovenijo prodrlo mnogo informacij o tem fenomenu. O ADHD-ju se piše v medijih, prav tako pa obstaja literatura v slovenščini, ki si jo lahko preberejo vzgojitelji in starši.''

Kako ločiti znake nevzgojenosti in nemirnosti otroka?
Suzana Pulec Lah se strinja, da je staršem zagotovo težko ločevati, kdaj gre za hiperaktivnega in kdaj za nevzgojenega otroka, saj danes hiperaktivnost uporabljamo preveč posplošeno za vsako nemirnost, živahnost.

''Staršem je težko ugotoviti, kaj je tisto, kar oni označujejo kot hiperaktivnost, sploh če je njihov otrok edinec in nimajo primerjave z vrstniki. Pravilno ste opazili, da so diagnostični znaki za ADHD dejansko vedenja, ki jih lahko vsak opazi pri sebi, za določeno razvojno obdobje pa so celo tipična. Recimo, eden izmed kriterijev za pomanjkljivo pozornost je, da je otrok pozabljiv pri dnevni aktivnosti, da pogosto izgublja stvari, da težko sledi navodilom ali pa ne sliši, kar mu govorimo. Pri nemirnosti se zvija na stolu, težko se mirno igra in čezmerno govori. Če starši preberejo te kriterije, bodo lahko rekli: ''Aha, poglej, tudi moj otrok je hiperaktiven!'' Torej na osnovi samih znakov tega ne bomo mogli kar tako diagnosticirati. Če starši res sumijo, da je njihov otrok hiperaktiven, to opažajo že od njegovega rojstva. Otrok se je mogoče težje prilagajal nekim rutinam spanja, hranjenja, vključevanja v družbo ipd.

Opozorila bi, da moramo biti pri odločanju, ali gre za hiperaktivnost, res zelo pozorni, saj starši kot laiki sami ne moremo postaviti diagnoze. Če ti znaki otroka zelo ovirajo in čutimo, da zaradi tega ne more biti tako uspešen, kot čutimo in vemo, da bi lahko bil, potem je dobro, da gremo z otrokom v ustanove, kjer ga bodo pregledali psihologi, pediater, pedopsihiater. Seveda pa naj najprej starši pri sebi razmislijo, kakšna je njihova vzgoja. Če je ta zelo svobodna in otrok nima strukturiranega okolja ter postavljenih meja, potem je velika verjetnost, da tisto, kar opažajo kot hiperaktivnost, morda to ni to, ampak je dejansko tisto, kar lahko opazimo kot razvajenost.''

Jabolko ne pade daleč od drevesa
Vse več je znanstvenih dokazov o tem, da je motnja ADHD-ja dedna, kar pomeni, da ima genetika pri njegovem razvoju večjo vlogo kot socialno okolje. To pomeni, da je otrok ADHD podedoval od enega izmed staršev, pa ta morda sploh ne ve, da ima motnjo. ''Učitelji in vsi tisti, ki delamo v bolj specializiranih institucijah, ugotavljamo, da so tudi starši po svojem vzorcu vedenja podobni svojim otrokom oziroma ravno obratno. Ko začnejo starši malo bolj razmišljati o težavah svojih otrok, ugotovijo: ''Ja, saj jaz sem bil pa enak. Dejansko tudi novejše raziskave potrjujejo, da je vzročnost ADHD-ja v veliki meri dedno pogojena.''

Starši, vaš otrok ima ADHD. Kako naprej?
''Za starše velja podobno kot za šolsko okolje. Zelo veliko doto bodo dali svojemu otroku le, če ga bodo sprejemali takega, kot je. To pomeni, da ga ne bodo ves čas obsojali, izrekali negativnih komentarjev, se jezili na otrokova dejanja, ki so, roko na srce, res neprijetna, a jih otrok naredi zato, ker preprosto nečesa ne zmore. Če že grajamo, grajajmo otrokovo vedenje in ravnanja, ne pa otroka samega. Otrok zelo hitro začuti in povzame ter vnese v svojo samopodobo, da je on tisti, ki vedno pokvari stvari, da je zaradi njega mamica žalostna, jezna - da je zaradi njega vedno vse narobe. Poleg tega bo otroku zelo koristilo, če mu bodo nudili varno in strukturirano okolje s postavljenimi mejami. Prav tako naj starši vedno poslušajo svojega otroka. Otroci znajo povedati, kaj jim pomaga, kaj jim dela težave, a odrasli na žalost ne znajo dobro poslušati,'' opozarja Suzana Pulec Lah.

Se da ADHD sploh pozdraviti?
Glede na to, da je ADHD dedno pogojena motnja, je njegova slabost, da ni ozdravljiv. Njegovi znaki se z raznimi zdravili lahko le omilijo. Med ljubitelji alternativnega zdravljenja lahko slišimo, da jim pomaga, če ne uživajo pekoče ali sladke hrane in se izogibajo gazirani pijači. A Pulec Lahova ob tem opozarja na resne znanstvene raziskave, ki ugotavljajo, da so zdravila kombinirana z nekaterimi kognitivno-vedenjskimi pristopi najučinkovitejša pomoč. ''Seveda pa obstajajo zelo resna gibanja, ki zagovarjajo t. i. alternativne pristope, kot so diete. Znanstveno potrjene učinkovitosti takega pristopa ni. Res pa je, da so bile letos objavljene raziskave, ki so ugotovile, da zahodni slog prehranjevanja, ko se uživa veliko predelane hrane, prečiščenih ogljikovih hidratov, kjer je velik vnos gaziranih pijač, dvakratno povečuje pojav ADHD-ja pri otrocih. Žal pa to vzročno-posledično ne pomeni, aha, če bomo pri otroku uvedli dieto, potem teh znakov ne bo več. Raziskovalci so ugotovili, da pri približno petih odstotkih določena načrtovana dieta pomaga ublažiti pojavnost znakov, a to je zgolj in samo majhen del teh otrok.''

1. mit: ADHD-ja ne moremo opredeliti kot medicinsko motnjo. Odločno ne drži. Več kot 80 uglednih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z ADHD-jem, je leta 2002 oblikovalo konsenz, da je ADHD resnična motnja, ki prizadene posameznike in jih močno ovira v njihovem vsakdanjem življenju.
2. mit: otroci z ADHD-jem so zaradi prilagojenega pristopa v nepravični prednosti pred svojimi vrstniki. Zopet odločno ne. Če so prilagoditve ustrezne, potem te pomagajo posameznikom s to motnjo, da izrazijo svoje potenciale, ki jih zaradi ovir, ki jih imajo kot posledica pomanjkljive pozornosti ali impulzivnosti, sicer ne bi mogli. S tem, ko se jim ponudi, da morda teste pišejo dalj časa ali pa v več delih oziroma da so njihove naloge in preizkusi drugače prilagojeni, se otrokom le pomaga, da do izraza pride njihovo pravo znanje in ne težave s pozornostjo.
3. mit: znaki ADHD-ja sčasoma izginejo. Žal pri večini ne. Ena tretjina posameznikov dejansko v obdobju adolescence preraste oziroma dozori in se zato pri njih znaki hiperaktivnosti, impulzivnosti in težave s pozornostjo ne izražajo več tako intenzivno. Žal pa za večino, tam nekje med 50 in 70 odstotki, velja, da s svojimi specifičnostmi odrastejo tudi v odraslo dobo. Eni se z njimi bolj, drugi manj uspešno spopadajo. Nekateri med temi posamezniki žal končajo tudi na socialnem obrobju, brez ustrezne poklicne kvalifikacije in zaidejo v delikventnost.
4. mit: otroci z ADHD-jem imajo več možnosti, da zaradi jemanja zdravil v najstniških letih uživajo mamila. Ne, tudi to po zadnjih raziskavah ne drži. Čeprav so v javnosti popularne raziskave, ki ugotavljajo, da to pri otrocih povzroča večjo odvisnost ali pa možnost jemanja nekih nedovoljenih substanc, zadnja raziskava, ki je bila objavljena letos v ameriški publikaciji Amrican Journal of Psychiatry in jo je izvedel nacionalni inštitut v ZDA, ugotavlja, da jemanje različnih zdravil med posamezniki z ADHD-jem ne pomeni nobenega rizičnega dejavnika za uživanje nedovoljenih substanc v odraslosti.
5. mit: ADHD prizadene le dečke. Tudi to ne drži. Res je, da je običajno pri vseh študijah pojavnost pri dečkih večja kot pri deklicah. Razmerje je tri proti ena ali šest proti ena. Novejša razmišljanja pa se bolj pomikajo v smer, da je težava pri obeh spolih enaka. A pri deklicah se pogosteje motnje pojavljajo le pri pozornosti, ne pa tudi pri hiperaktivnosti in impulzivnosti. Zato so te težave manj moteče in opazne za okolico, deklice pa so pogosteje spregledane. Torej, niso niti napotene v neko bolj poglobljeno diagnostično obravnavo in tudi ne diagnosticirane. Deklice so, če so njihove težave izrazitejše, intenzivneje obravnavane v obdobju adolescence, ko se po navadi pri njih pojavijo še kakšne druge psihosocialne težave in so potem morda obravnavane zaradi depresije, psihosomatskih težav in podobno.
6. mit: ADHD je posledica slabe vzgoje staršev. Ne bo držalo. Splošno sprejeto mnenje je in ugotovitve to potrjujejo, da gre za motnjo z biološko osnovo. Torej, da so neke nevrobiološke posebnosti, ki otroku onemogočajo osredotočeno pozornost in usklajeno aktivnost. Seveda imajo starši pomembno vlogo, a ne morejo biti osnovni in edini razlog za ADHD. Starši s svojim modelom, vzorcem odzivanja, s svojim razumevanjem, ravnanjem lahko bodisi spodbujajo izražanje teh znakov ali pa jih omilijo.
7. mit: ljudje z ADHD-jem so neumni in leni ter nikoli ne bodo dovolj dobri. No, tukaj bi pa sploh najodločneje rekla ne. Če tako razmišljamo o posameznikih, ki imajo te specifike, jim delamo ogromno krivico. Če se malo ozremo po trenutno aktualnih, recimo igralcih, pevcih, športnikih, lahko med njimi odkrijemo kar nekaj zelo uspešnih posameznikov, ki sami odkrito priznavajo, da imajo ADHD. Plavalec Michael Phelps, ki je dobil največ olimpijskih odličij do zdaj, je kot deček prejemal zdravila zaradi težav s pozornostjo in nemirnostjo. Potem imamo so tukaj Jim Carrey, Cher in Whoopi Goldberg. Da ne omenjamo znanih inovatorjev, znanstvenikov, kot so Thomas Edison, Leonardo da Vinci, skladatelj Mozart. V zgodovini in tudi danes lahko najdemo mnogo zelo uspešnih in tudi znanih oseb, ki same povedo, ali pa na osnovi proučevanja njihovega vedenja življenja lahko ugotavljamo, da imajo ADHD.