Monsanto, gensko spremenjeni organizmi (GSO), transgene rastline, genski inženiring ... besede, ki marsikateremu pripadniku trde linije nasprotnikov omenjenih tehnologij verjetno povzročajo podobne vzgibe, kot jo je čarovnica članom španske inkvizicije 15. stoletja. Na tem mestu je zaradi korektnosti pošteno dodati, da tudi piscu teh vrstic, milo rečeno, niso vzbudile pretirane naklonjenosti. Monsanto jih še vedno ne. A po več prebranih prispevkih profesorja Bohanca (toplo priporočam sestavke na Metini listi) zaradi povsem drugih razlogov kot prej. Kot da bi želel nasprotnike še dodatno podžgati, Bohanec vztrajno uporablja besedo žlahtnjenje rastlin, katerega del je po njegovih besedah genska tehnologija. Gre za eno najbolj čistih tehnologij, ki je prihodnost in ki bi že zdaj lahko rešila številne težave človeštva, je prepričan. In stroka je na njegovi strani, a se v trenutnem ozračju zelo verjetno ne želi izpostavljati. Svoje besede vedno tudi podkrepi s konkretnimi primeri iz prakse in - morda še pomembneje - iz zgodovine. Pogled nazaj namreč pokaže, da so GSO-ji z nami že stoletja, če ne kar tisočletja. Ne verjamete? Več v spodnjem intervjuju.
Ste strasten zagovornik GSO-jev. Ste pri tem bolj ali manj osamljeni, kakor se zdi glede na medijska poročanja, ali "vas" je veliko več, samo sliši se vas ne?
Prej nasprotno. Skoraj ne poznam znanstvenika v Sloveniji, pa tudi širše v Evropi ne, ki bi tehnologiji genskega manipuliranja rastlin kakor koli nasprotoval. Vsaj ne znanstvenikov, ki bi se ukvarjali z žlahtnjenjem rastlin. Je pa tako - negativna medijska kampanja traja že 15 let in se večina kolegov raje ne oglaša. Ne bom rekel, da sem strasten zagovornik, se pa trudim ljudem pojasniti zadeve, ki jih raziskovalci dobro poznamo, kako na to gledamo in kaj menimo, da je škoda, če zamujamo.
Stroka je tu izrecno enotna, kar je v znanosti prej redkost kot pravilo. Denimo, če preberete mednarodne izjave vseh vodilnih, ne le evropskih, ampak svetovnih zdravstvenih organizacij, regulatornih organov, akademij znanosti, se v celoti strinjamo, da je to (genska manipulacija op. a.) ena najvarnejših tehnik, uporabna na številnih področjih, med drugim tudi pri žlahtnjenju rastlin.

Ste torej na enem bregu znanstveniki, ki tematiko poznate do obisti, in na drugem laična javnost, ki o zadevi, roko na srce, praktično ne ve ničesar?
"Laična javnost" je predvsem dezinformirana. To je pravzaprav zanimiv kontradiktoren položaj. Namreč javnost vse te informacije izve praktično v celoti prek medijev, v katerih pa je o gensko spremenjeni hrani pravzaprav mnogo vesti, vendar so redke tiste, ko o tej ali oni novosti poročamo znanstveniki. Mnogo pogostejši so negativni zapisi, sugestivni filmi, intervjuji in drugo, ki to področje slikajo kar se le da črno. Zanimivo pa je to: ob tem, da tovrstna debata traja že dolga leta, dejansko evropska javnost - npr. kmetje ali vrtičkarji ali pa jaz kot uporabnik - nima nobene možnosti dobiti lastne izkušnje, denimo z nakupom gensko spremenjene hrane ali s setvijo GS-posevka.

Ne moreš torej v trgovino in kupiti nekega proizvoda, na katerem bi na veliko pisalo "gensko spremenjen paradižnik". Kot kmet ne moreš kupiti semena koruze in se na lastnih izkušnjah odločiti, to mi ustreza, to mi ne ustreza. Dejansko nas država tako učinkovito brani pred lastno izbiro, da te možnosti vsaj pri nas ni. Ne moremo si ustvariti svojega lastnega mnenja. In to je tisto, kar je še posebej narobe in celotno razpravo stalno vrača na začetek.
Vi za GSO radi uporabljate besedo žlahtnjenje rastlin. Kje tiči razlika med žlahtnjenjem, križanjem in indukcijo mutacij?
V bistvu je ni. Čedalje bolj se brišejo meje, ker obstajajo nove tehnike, ki so na meji med klasičnimi metodami žlahtnjenja in genskim inženiringom. Vzemiva mutacije. Te uporabljamo v žlahtnjenju že vsaj šest desetletij. Če si predstavljate - klasične mutacije delujejo kot strojnica; ustreliš z gamažarki v jedro in po naključju določene gene mutiraš. Obstaja več sodobnih metod, s katerimi lahko danes ciljno mutiramo samo izbran gen, drugih pa ne poškodujemo. Ker nismo vgradili nobenega novega DNK-gradnika, to seveda ni GS-sorta. Gre torej za neko novo mejno področje, ki pa se intenzivno razvija.
Kaj pa križanje? V svojih prispevkih velikokrat navajate konkretne primere spreminjanja rastlinskih vrst - npr. da zelje, cvetača, ohrovt … izvirajo iz iste prednice, pri čemer so za križanje poskrbeli že stari Rimljani, da je bil paradižnik ob prihodu v Evropo rumen, s toksičnimi listi, večini je verjetno znano dejstvo, da je bilo korenje na začetku belo … Ali to pomeni, da jemo gensko spremenjeno hrano že tisočletja?
O tem sploh ni dvoma. Pojmovno pa seveda odvisno, kako na stvar gledamo. Ljudje na splošno zelo slabo poznajo celotno področje žlahtnjenja rastlin, čeprav je to čudovito področje (prehrana, nove okrasne vrste, zdravila ...). Sicer ga učimo na agronomskih in biotehnoloških študijih, drugje pa skoraj ne. O tem, kako na klasičen način poteka genetsko spreminjanje rastlin, se ne spoznamo niti v osnovni šoli niti v srednji šoli. Presenetljivo, če vemo, da je naša blaginja, kar se tiče preskrbe s hrano, rezultat prav te človekove dejavnosti.

Poznamo pa seveda končne proizvode, sodobne sorte. Pa še tukaj nismo dobro seznanjeni, kaj je pravzaprav novost. Velikokrat poznamo samo trenutno stanje, ne vemo pa, kakšno je bilo stanje desetletja ali pa stoletja nazaj. Slabo smo torej informirani o tem, kar je škoda, saj so stvari same po sebi zelo zanimive.
Križanje - torej gensko preurejanje - je osnova vseh postopkov. Tudi če gledamo gensko spreminjanje poljščin, je tu osnova neka kakovostna sorta, ki izhaja iz klasičnih postopkov odbire. Šele potem ko imamo vrhunsko sorto, ji dodamo še kakšen gen z genskim inženiringom. To je treba vedeti. Najprej moraš imeti visokokakovostno osnovno sorto, ki jo pridobiš s klasičnim načinom žlahtnjenja, šele potem nekaj dodaš. Eno brez drugega ne gre.
Kaj sploh pomeni gensko spremenjeni organizem? To verjetno ne pomeni, da se genski zapis spreminja podolgem in počez, ampak lahko to pomeni že samo vklop ali izklop posameznega gena?
Da, gre za modifikacije posameznih genov. Preprosto rečeno: neki gen se iz darovalskega organizma (to je lahko rastlina, teoretično tudi žival, kar pa se v praksi ne uporablja, ali pa neki mikroorganizem) izolira ali sintetizira na novo. Ko je izoliran, pa se vnese v tarčno rastlino, kjer povzroča neko novo lastnost.
Ni pa vedno cilj vnos nekega novega gena, lahko je cilj tudi izključitev delovanja kakega škodljivega. Recimo, če je neka rastlina alergena in vemo, kateri gen povzroča to alergijo, potem lahko delovanje tega gena z dodatno vključenim genom utišamo. To znamo že kar nekaj časa in tudi konkretni primeri so že uspeli pri več rastlinskih vrstah. Ampak zaradi odpora javnosti ni nobena izmed njih v pridelavi. Bi pa lahko bila.

Od kod po vašem mnenju tak odpor proti GSO-jem? Je tu ključno to, kot ste v svojih zapisih izpostavili, da si ljudje zastavljajo napačna vprašanja, se pravi ne, ali je gensko spremenjena hrana nevarna, temveč, ali je točno določena gensko spremenjena rastlina nevarna? Je tu kot v večini primerov na delu zlasti neznanje?
Ne toliko neznanje, jaz bi temu rekel dolgoletno namerno zavajanje. Številne organizacije so zelo zainteresirane, da širijo strah pred tem, saj pomembnih lastnih uspehov nimajo, strah pa se dobro prodaja. Značilnost teh razprav je tudi posploševanje, zelo redko je razprava sploh osredotočena na kakšno določeno težavo.
Vzemiva zlati riž (gensko spremenjeni riž, ki vsebuje vitamin A, ki so ga razvili za potrebe držav v razvoju, kjer bi pomagal preprečevati slepoto otrok, a zaradi ostrega nasprotovanja GSO-jem ni dobil zelene luči za gojenje) kot primer. Zlati riž je Greenpeace hvalil tri dni kot nekaj dobrega, kar bo človeštvu pomagalo. Zakaj le tri dni? Ker so potem ugotovili, da pa je, če je to dobro, še kakšna druga GS-rastlina v redu. In od takrat dalje boste na njihovih spletnih straneh našli številne dezinformacije, tudi o rižu. Še zdaj boste našli zapis, kako bi moral človek pojesti goro tega riža, da bi sploh dobil dovolj A-vitamina. V resnici pa bi otroku zadoščalo 50 gramov na dan. Pravkar potekajo demonstracije proti Greenpeaceu in v podporo čimprejšnji odobritvi pridelave zlatega riža v najrevnejših državah, saj bi to rešilo do dva milijona otrok.
Lahko navedete kakšen primer, ko bi bil neki novovstavljeni gen okoljsko sporen?
Pred sprostitvijo novih sort v pridelavo se pretehtajo njegovi učinki na okolje in na ljudi. Denimo, isti gen lahko vstavimo v različne vrste. Gen za herbicidno odpornost bi lahko bil sporen v oljni ogrščici, ker bi se lahko križal s katero izmed sorodnih plevelnih vrst, povzročil selekcijsko prednost v okolju, ki bi bilo škropljeno s tem herbicidom. Vendar je lahko isti gen povsem nesporen v koruzi, ki v Evropi nima nobenega divjega sorodnika, s katerim bi se lahko križala, torej te nevarnosti ni.
Obstaja tudi strah, da GSO-ji pomenijo grožnjo biodiverziteti. Kako vi vidite to vprašanje?
Te večkrat postavljene trditve pa res ne razumem. Kako lahko sorta, ki ima dodan en ali več genov, zmanjšuje biodiverziteto? Lahko jo kvečjemu zveča. Če vrtnice nimajo gena za modro barvo in ga zdaj zaradi vgrajenih genov iz druge vrste imajo, je torej ta vrsta zdaj bolj raznovrstna in ne manj. Če pa je mišljeno, ali je na polju pšenice prav, da na njem raste še mak, je seveda ta z makom in plavico bolj pester od monokulture pšenice. Vendar to nima najmanjše povezave z GSO-sortimentom, temveč s tem, da ljudje pač želimo pridelati pšenico, in ne plevela. No ja, to vemo vsaj tisti, ki se s kmetijstvom ukvarjamo. Tisti, ki menijo, da hrana raste v trgovini, na to radi pozabijo.
Ali bi vnos gensko spremenjenih rastlin lahko vseeno predstavljal kakšno nevarnost zdravju? Nasprotniki izpostavljajo predvsem raka in alergije, kje pa vi vidite morebitne nevarnosti? Tu se mi kot kontrapunkt zdi na mestu izjava Bruna Bembija, direktorja regionalnega centra za redke bolezni v Splošni bolnišnici v Vidmu, da ljudje raje privolijo v gensko terapijo, kjer je vedenje o tem, kje v genomu se bo posamezen gen vklopil, precej manjše, kot da bi jedli GSO-je. Kot pravi, raje smo transgeni mi, kot da bi jedli transgeno hrano.
Poglejte, s hrano je ljudi zelo preprosto strašiti. Metoda genskega manipuliranja se uporablja za druge namene že zelo dolgo. Recimo, nihče ljudi ni strašil, da je proizvod transgenega organizma encim (kimozin aspartatna proteinaza), ki ga jemo vsakič, ko si naribamo parmezan. Zato tudi nikogar ni strah jesti parmezana. Pa je bil dovoljen še v času Jugoslavije kot strdilo za mleko in iz katerega nastane parmezan. Ampak kimozin je proizveden v mikrobih s pomočjo iste genske tehnologije.
Enako velja za rekombinatna zdravila oz. t. i. biološka zdravila, ki imajo samo to slabo lastnost, da so draga, sicer pa so lahko odlična zdravila. Draga pa so zato, ker se proizvajajo v bioreaktorjih v mikroorganizmih in kjer je postopek čiščenja in priprave drag. Ravno tu bi rastline lahko pomagale, saj bi močno znižale ceno proizvodnje. Lahko bi razvili povsem nove proizvode, ki bi bili ne le cenejši, ampak tudi boljši. Rastline so namreč odlična "tovarna" koristnih proizvodov.

Ali potem obstaja kakšna nevarnost pri vnosu gensko spremenjenih rastlin v naše organizme, ki bi jo vi izpostavili?
Ne poznam nobene posebne nevarnosti, ki bi bila kakor koli drugačna od siceršnjih metod genskega spreminjanja s siceršnjimi uveljavljenimi metodami. Treba se je preprosto vprašati, česa pa naj se pri rastlinah sploh bojimo. V bistvu so realne bojazni zelo redke, sploh če jih primerjamo z mikrobi. In tu je pogosta dezinformacija, češ da se, ko enkrat dovolimo pridelavo neke GS-sorte rastlin, ne da ničesar več spremeniti. Kako ne? Če bi recimo neka koruza kazala neko nepredvideno neželeno lastnost, ki bi jo v postopkih sproščanja spregledali, bi jo pač umaknili s trga. In to je to. Nič zahtevnega, še posebno, če situacijo primerjamo z mikrobi.
Kot laik imam te pomisleke - skozi milijone let evolucije so bili geni organizmov preizkušeni na skoraj vseh mogočih okoljskih spremenljivkah. Ljudi je najbrž strah, da se "igramo boga" in vnašamo gene, ki v teh rastlinah niso bili preizkušeni na vseh spremenljivkah.
To velja za vse znanstvene raziskave, in ne le za to področje. Tudi za vse klasične pristope žlahtnjenja tega nismo vedeli. Vzemiva primer - če imate jablano neke nove sorte, boste morda našli neko različico te sorte, ki bo namesto rumene bolj rdeče obarvana. To je spontana mutacija, ki je nastala izmed tisočev rastlin, vi pa ste po naključju našli eno. In bi jo morda klonsko razmnožili in s tem ustvarili novo sorto. Veliko vodilnih sort ima, recimo, takšne različice. Ampak tu gre kot rečeno za naključje. Če bi želeli v obstoječo sorto jablane dodati gen – recimo za preprečitev porjavitve krhljev, pa četudi iz druge vrste jablane, a z metodo genske transformacije je pa to takoj nesprejemljivo. Čemu?
Tak primer je tudi pšenica. Zakaj menite, da ima danes do 10-krat večji pridelek, kot ga je imela na začetku 20. stoletja? Med drugim zato, ker je bistveno nižja. Ker je neki žlahtnitelj našel točno določen gen, zaradi katerega je nižja in ne poleže, ko jo pognojiš z več gnojila. In prav taka odkritja so bila eden ključnih elementov, zakaj smo tako močno povečali pridelke vseh vodilnih poljščin. Podobno je z geni za odpornost proti bolezni in škodljivcem. Vse te gene smo vnašali desetletja, zato tudi imamo danes zelo učinkovito kmetijstvo.
Simbol za grožnjo, ki naj bi jo predstavljali GSO-ji, je biotehnični velikan Monsanto. Ampak verjetno je bolj kot njegovi izdelki problematičen njegov poslovni model?
No, malo so si ga tudi izbrali za tarčo, saj ga je lažje napadati, ker ne deluje samo na biotehničnem področju, ampak še na drugih področjih, recimo kemičnem. Kjer pa je tudi veliko dezinformacij. Kot problematično se izpostavlja, da je, recimo, med vietnamsko vojne za ameriško vojsko proizvajal herbicid Agent Orange. Ga je pa še osem drugih ameriških podjetij tudi, seveda po naročilu vojske. Zakaj torej ne napadajo še drugih? Menim, da gre bolj za primer skrbno izbranih medijskih učinkov, ko prek "demonizacije" enega podjetja poskušajo diskvalificirati celotno področje.
Edino, kar kaže ob omenjanju velikih podjetij zares izpostaviti, je njihov skoraj monopolen položaj na trgu, za katerega pa niso toliko zaslužni sami kot mnogo predrage državne regulative. Ravno pred kratkim sem bral primer iz Indije, kjer so, denimo, protestirali proti Monsantu. Rezultat je bil prepoved poljskih poskusov kar tako povprek. Prizadeli so lastne indijske raziskovalne skupine, ki zdaj ne morejo preizkusiti proti suši odpornih arašidov, proizvoda lastnega znanja.
In potem imaš na dveh straneh dve okolji s popolnoma različno zakonodajo, npr. ZDA in EU, zaradi česar je BASF že preselil svojo glavno pisarno.
Ne, pravzaprav so postopki in zakonodaja podobni, razlika je v političnih odločitvah. V Evropi, potem ko strokovna telesa preverijo neko novo sorto in jo predlagajo za pridelavo, politiki preprosto glasujejo proti. Za tako ravnanje jim ni treba navesti nobenih argumentov. To se v ZDA in drugod po svetu ne dogaja, nove GS-sorte stalno pridelujejo. Zato so številna evropska podjetja dejansko svoje razvojne oddelke preselile v tujino, največ v ZDA. Odšli so velikani, kot je Syngenta ali Bayer Crop Science, zadnji v vrsti BASF. To je izjemno škodljivo. Vlada Velike Britanije pravi, da postajamo muzej kmetijstva.
Javnosti so znane zgodbe, kako je GS-posevke z njiv velikih ameriških kmetov zaneslo na polja njihovih manjših sosedov, ti pa so bili posledično deležni tožb Monsanta, ker so brez licenčnine uporabljali njihovo intelektualno lastnino, kar še dodatno črni podobo GSO-jev, čeprav s tem nimajo neposredne povezave. A vi v svojih prispevkih poudarjate, da ima omenjena korporacija določeno površino, kjer še lahko zrastejo njihovi produkti brez licenčnine, ki so se na nekem polju pač znašli zaradi naravnih dejavnikov. Kako je torej s tem in kako vidite, da na podobo produkta vpliva ekonomska politika, ne pa dejstva?
Kar se tiče Monsanta, ta odločno zatrjuje, da ni nikoli tožil kmeta, ki bi imel na svojih poljih naključno primes njihovega licenčnega semena. V Sloveniji je ta zgodba znana iz nastopa kanadskega veleposestnika Percyja Schmeiserja v državnem svetu. Ta je na vseh treh stopnjah na sodišču tožbo izgubil, ker so mu dokazali, da ni šlo za naključno primes, ampak je seme oljne ogrščice namenoma zmešal, posejal in razmnoževal, čeprav za to ni želel plačati licenčnine.
Kolikor pa sicer sledim razmeram po svetu, najbolj strogo licenčne pogodbe izvajajo v ZDA, drugod so mnogo tolerantnejši. Po mojem osebnem mnenju je tovrstna politika tudi nepotrebna, gre bolj za ekstraprofit velikih korporacij, ki, kot rečeno, manjšim na tržišče ne dovolijo in vsiljujejo svoja pravila. Povsem dovolj bi bilo, da kupci, ko izberejo vrhunsko sorto z dodanimi koristnimi lastnostmi, že z izborom prav te semenarne, in ne konkurenčne, prispevajo k normalnemu dobičku podjetja.

Ko človek bere vaše zapise, ne more mimo tega, da imate ekološke dušebrižnike, ekokmetijstvo ipd. precej v želodcu. Čemu? Verjetno jim ne pomagajo zgodbe kot ta o izumiteljih zlatega riža? Ali pa o že omenjenem Bembiju, enem izmed dveh italijanskih izumiteljev riža, ki vsebuje encim za zdravljenje Gaucherjeve bolezni, katerima oblasti, tudi slovenske, niso dovolile testnih posevkov?
Težko kaj dodam. Ker s kolegi iz Vidma dobro sodelujemo že leta, bi lahko tudi pri nas razvili podobne proizvode, lahko bi se tudi opremili kot center za razvoj najsodobnejših zdravil in njihovo testiranje. Vsega tega zdaj nimamo, ker je ob ploskanju "zelenih" državna oblast poskus onemogočila. Kolega ga nadaljujeta v ZDA.

Po vašem mnenju prav GSO-rastline omogočajo ekološko pridelavo, kar je v trenutni nastrojenosti skorajda heretično reči. Zakaj menite tako?
Točno tako. Oksimoron, kot je oni, da v ekokmetijstvu še kako uporabljajo pesticide. Če bi želeli res ekološko pridelovati, bi morali storiti ravno to, uporabljati sodobne sorte, ki jih ni treba škropiti. To, kar zdaj prodajajo kot ekološko kmetijstvo, je mnogokrat prav z ekologijo krepko skregano. Gre bolj za skupek metod, ki se le predstavljajo za do okolja prijazne, v bistvu pa so protitehnološke, in ne ekološke.
Najbolj me skrbi škropljenje z bakrom, ki se uporablja kot fungicid še posebej v ekološkem kmetijstvu. Raziskave o količinski porabi še potekajo, je pa jasno, da se ta kovina, ki je v majhnih količinah esencialna, v velikih količinah pa povzroča obolenja (denimo pospešuje demenco), iz tal dolga leta ne izpere. Tu je torej dilema - ali škropiti s sintetičnimi skrbno odbranimi fitofarmacevtskimi sredstvi ali s 100 let starimi pripravki žvepla in bakra. Ob uporabi sodobnih sort, tudi takih, ki vključujejo gene s postopkom genskih transformacij, pa proti marsikateri bolezni škropiv sploh ne bi potrebovali.

Prihajajo tudi nove sorte, ki bodo zaradi genske transformacije potrebovale manj dušika in manj fosforja, ki nista poceni in se izpirata iz tal, zaradi česar povzročata evtrofikacijo jezer in rek oz. po domače cvetenje. V razvitih državah bodo te rastline v nekaj letih že na poljih, pri nas pa smo tako zadaj, da ne razmišljamo niti o tem, da bi kaj podobnega poskusili.
Druga novost so, recimo, sorte, ki bodo odporne proti zmrzali in nizkim temperaturam ter rastline, ki bodo odporne proti suši. To so abiotične lastnosti - odpornost proti škodljivcem je npr. biotična lastnost - in njihova prednost je, da so trajne. Ko lahko enkrat rastlina učinkoviteje porabi dušik, bo to delala vedno. To so novosti, ki bodo okolju koristile, ne škodovale. In te spremembe se bodo v kmetijstvu zgodile, mi pa se poskušamo postaviti na rep in biti čim bolj zadaj. Celo znotraj Evrope smo med tistimi, ki so najbolj na repu, prehitevajo nas tudi države, ki so bile ob padcu berlinskega zidu daleč za nami.
Žal že dolgo opozarjam, da nismo le država, ki je izrazito nastrojena samo proti GS-sortam, ampak smo tudi država, ki zapostavlja tudi klasično žlahtnjenje rastlin. Kar je povsem nerazumljivo. Po celotni Evropi je težnja, da poleg velikih semenarskih podjetij obstajajo tudi lastna manjša semenarska podjetja in lastne akademske ustanove, univerze in inštituti. Denimo, skoraj vse sadne vrste so rezultat dela akademskih skupin. Mi pa imamo samo dva večja projekta - žlahtnjenje hmelja in krompirja - ter nekaj manjših, ki pa so šibko podprti. Kar želim povedati je, da imamo tudi lastnih klasičnih sort malo, kar dela uspešnosti pridelave veliko škodo. Zelo me moti odnos ministrstva do razmerja kmetijske rastline - domače živali. Število financiranih projektov je tu v razmerju 1:42. Ministrstvo namreč s sistemom strokovnih nalog že dolga leta financira kar 42 projektov selekcije živali in le en projekt žlahtnjenja rastlin. To je pa res težko razumeti. Preseneča me tudi, da ministrstvu še noben novinar ni zastavil vprašanja: "Zakaj je tako?" Mar je javnosti res vseeno? In to v času, ko ljudje vse bolj povprašujejo po kakovostnem sadju, zelenjavi, domačih žitih in drugih proizvodih rastlinskega izvora.
Kritični ste tudi do izredno omejujoče zakonodaje, ki vlada v Sloveniji na področju gojenja GSO-jev.
To je zanimivost, ki bi jo kazalo pojasniti. Nevladne organizacije so pred letom dni protestirale nad predlogom dviga kazni za posedovanje indijske konoplje z do 209 na do 1.000 evrov. Kot vem, predlog zvišanja kazni ni uspel. Povsem tiho pa so ob kaznih, ki bi nas doletele, če bi na lastnem vrtu posadili GS-paradižnik, denimo tisti, ki se počasneje omehča, ali oni, ki je črne barve. Prekršili bi cel kup določil zakona. Kazni so tu drastične in za posameznika segajo do 2.500 evrov, za podjetja pa bi kazni segle do pol milijona! Taka so namreč določila zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami. Dvomim, da obstaja kjer koli na svetu bolj drastičen zakon od našega. Očitno država meni, da je pridelovanje GS-rastlin mnogo hujši prekršek od pridelave narkotikov.
Imamo že več primerov uspešnih GSO-transformacij, v prihodnosti bodo nedvomno sledile nove. Mislite, da bo v prihodnje odpor proti GSO-jem strt?
Težko je napovedati, ker bo veliko odvisno od odnosa medijev in političnih razmer. Gotovo pa je res, da je bila tehnologija veliko časa namenjena pridelovanju, manj pa porabniku, tudi zato ta ni videl svojega neposrednega interesa v tem. Vedno več pa je novih proizvodov, ki bodo neposredno koristni uporabniku. Morda le en primer - v ZDA je v postopku sproščanja transgeni ananas. Od običajnega se loči po tem, da je oranžne barve, ima gen iz mandarine in tvori barvilo likopen, ki je znano kot zdravju koristno.
V trgovini bo torej na voljo običajen rumen ananas in oranžni in porabnik se bo vsaj v ZDA imel možnost odločiti. Jaz bi prav z veseljem izbral oranžnega in prepričan sem, da še marsikateri drug kupec tudi. Če bi to možnost izbire seveda imel. Ampak pri nas je nimamo in je očitno tudi v tem primeru ne bomo imeli.