MI
Ljudje smo vedno uporabljali svoje čute za opazovanje sveta in za izdelavo hipotez in teorij o tem, od kod izviramo. Med najzahtevnejša vprašanja, ki smo se jih lotevali, sodita: "Kako smo prišli sem?" in "Ali smo sami?", iz njiju pa sledi: "Kam gremo?" O vprašanju izvora življenja so v zgodovini razpravljali tako zagovorniki religij kot znanstveniki, včasih so bile razprave konstruktivne, včasih pa so imele resne, hude posledice. Že stari Grki so si prizadevali razumeti delovanje čutom dostopnega sveta s pomočjo svojih znanj o naravnih zakonih in snovi. Dva tisoč let pozneje pa je Charles Darwin opravil z veliko dolgimi razpravami, s tem ko je ovrgel biblijsko razlago izvora življenja, kot jo najdemo v Genezi, in spet dokazal moč znanstvene metode. Čeprav kritike in alternativne teorije cvetijo še danes, na znanstvene poskuse in razumevanje sveta še vedno vpliva tisto, čemur je dala zagon objava Darwinovega dela O izvoru vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem za obstanek leta 1859. Skoraj stoletje po tem, ko je Darwinova teorija, ki je sprožila paradigmatski premik, počasi prevladala v različnih znanstvenih disciplinah, oz. po razmeroma kratkem času, ki je pretekel od leta 1859 do leta 1952, je prišlo do presunljivih dogodkov v znanosti, tako na področju uveljavljenih kot novih disciplin - od elektromehanike in pogona do biokemije in študijev kompleksnosti. Leta 1952 sta Stanley Miller in Harold Urey preizkusila zamisel, ki je vzniknila v zgodnjem 20. stoletju in je povzemala teorije številnih priznanih mednarodnih znanstvenikov: da lahko iz anorganskih molekul pod pravimi pogoji nastane organsko življenje. Področje abiogeneze se je med svetovnima vojnama razvijalo tako v zavezniških državah kot v tistih, ki so sodile med sile osi, glavno vlogo pri tem pa sta odigrala Aleksander Oparin v Rusiji in J. B. S. Haldane v Veliki Britaniji. Kmalu po koncu druge svetovne vojne pa je poskus Millerja in Ureyja, izveden v ZDA, potrdil hipotezo, da bi se življenje na Zemlji na začetku njene zgodovine lahko razvilo iz anorganskih kemijskih snovi, ki so na voljo v vesolju. To je učinkovalo podobno kopernikanskemu obratu, ki je izvzel Zemljo iz središča Osončja. Odtlej smo lahko prepričani, da življenje, dotlej dozdevno obstoječe le na Zemlji, lahko obstaja tudi drugje v Osončju … pod pravimi pogoji. V istem zgodovinskem času je prišlo do drugega razveseljivega dosežka, enega redkih v tridesetih letih med letoma 1914 in 1945, ko sta svet pretresli svetovni vojni, in sicer do razvoja raketnih tehnologij do te stopnje, ko smo si lahko začeli obetati fizično raziskovanje sveta onkraj domačega planeta.

ONI
Med zgodnje raziskovanje vesolja sodi vrsta prizadevanj številnih narodov. Posebej zanimivo in plodno področje teh raziskav so znanstvene raziskave planetov znotraj Osončja, ki se osredotočajo na iskanje pogojev, ki bi bili podobni ali drugačni od tistih, pod katerimi lahko pride do nastanka življenja. Gre torej za raziskave, ki nam pomagajo pri poskusih razumeti, od kod izviramo mi sami. Pot proti Marsu je dosegla točko, ko smo si lahko zastavili vprašanje, zakaj je prišlo do nastanka življenja na Zemlji in ali je le-to mogoče na sosednjih planetih, ter si nanj odgovorili. Sredi 20. stoletja so ZDA in Rusija zasnovale in izvedle več odprav proti Marsu. Nekatere so bile uspešne, druge ne. Leta 1965 je ameriška sonda uspešno letela mimo Marsa in poslala zbrane podatke o njegovi površini nazaj na Zemljo. Sliko zgoraj poznamo kot "prvo televizijsko sliko Marsa".

Dotlej smo lahko spoznavali Mars le s pomočjo teleskopa. Prve podobe, ki so nam jih posredovali tedaj najboljši dostopni teleskopi, so razkrivale površino, strukturirano tako, da bi jo zlahka lahko zamešali z zemeljskim terenom, ki ga prepredajo reke, jezera in morja ter celo ravne črte ulic in kanalov. Astronomi, ki so ustvarjali in tolmačili te podobe, so veliko razpravljali o tem, kar so gledali skozi teleskope. Tako podobe kot interpretacije so napajale tudi imaginarija psevdoznanosti in znanstvene fantastike. Znanstveniki, ki so v Nasinem Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) v Pasadeni v ameriški zvezni državi Kalifornija sodelovali pri zgodnjih odpravah sond Mariner v šestdesetih letih, so lahko tako proučevali stoletno zgodovino risb in fotografij Marsa kot tudi spremljali znanstvenofantastične filme o Marsu, ki so jih vrteli v kinematografih ob koncu tedna. Dostop do "pravih" podob Marsa so imeli prek dveh kanalov:

• Osebni vpogled s pomočjo teleskopov vse boljše kakovosti
• Risbe ali fotografije drugih, ki so gledali skozi te teleskope

Podobe ustvarijo nabor podatkov, okoli katerih se gradijo pogovori. Gre za zemljevide, ki nam pomagajo ločiti eno lastnost od druge. Astronomi ne bi mogli razpravljati o strukturi planeta, če bi imeli na voljo zgolj besede, da bi opisali, kar vidijo, zato znanstveniki ustvarjajo podobe. Gre za njihovo gradivo, ki je osnovna podlaga za znanstveni dialog. Podobe Marsa nastajajo vse od izuma teleskopa. Podobe Marsa, ustvarjene tekom zgodovine, prikazujejo površje z različno strukturo in vzorci na njem, skozi čas pa so bile tudi različnih barv. Če imamo dober teleskop, je "količina podrobnosti skoraj osupljiva". Po poizkusu Millerja in Ureyja so te že tako razmeroma zapletene podobe začeli povezovati z novo razsežnostjo: postale so dokazno gradivo za to, da bi lahko na Marsu obstajalo življenje. Vprašanje "Kako smo prišli sem? se je spremenilo v "Ali smo sami?"

STIK
Eden od najvplivnejših ameriških astronomov-strokovnjakov za Mars je bil Percival Lowell. Ravno on in njegovi sodelavci in nasledniki iz Lowellovega observatorija za njim so namreč najbolj vplivali na ameriško predstavo o Marsu in predvsem na predstavo o Marsu, ki so jo imeli v JPL-u. Tako strokovno kot poljudno javnost so pritegnili podatki o opazovanjih, ki jih je izvajal Lowell s sodelavci. Le-ti so včasih sicer naleteli na kritiko, a so bili v bistvu zelo prepričljivi. Lowellova asistenta Earl C. Slipher in Carl Lampland sta nadaljevala delo tudi po Lowellovi smrti leta 1916. O tem, da je Slipher dolgotrajno vplival na ameriško prepričanje, da Marsovo površino prekrivajo kanali, priča na primer to, da je Slipher leta 1957 deloval kot svetovalec pri oddaji Walta Disneya 'Na Mars in dlje' (ang. To Mars and Beyond), kot tudi to, da je pomagal pri izdelavi Nasinega prototipa zemljevida Marsa MEC-1 iz leta 1962. Slike na MEC-1 so naredili na podlagi podatkov opazovanj, ki so jih ročno in s pomočjo fotoaparatov posneli v Lowellovem observatoriju in kompilacije lastnosti, ki jih je leta 1958 izrisal Gerard de Vaucouleurs. V obdobju načrtovanja odprav sond Mariner so dostopne podobe še vedno vsebovale ravne črte, med njimi pa obsežna "morja" in visoke "verige". Na Marsu pa tedaj niso zajemali le tovrstnih podatkov. Prav tako so ves čas s pomočjo meritev poskušali ugotoviti morebitno prisotnost atmosfere, ocenjevali pritisk in vreme, kot so mu lahko sledili s pomočjo spektralne analize.

MI
V času pred nastankom zgornje slike se je veliko ugibalo o tem, ali bi na Marsu lahko našli življenje, prav tako pa so vprašanje obravnavali s pomočjo resnih znanstvenih raziskav. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja se je v ZDA končno pojavila možnost stopiti korak naprej v iskanju in odkrivanju novih prostorov, teritorijev, rastlinstva in živalstva. Poslati plovilo proti Marsu in končno dobiti odločilne dokaze tega, ali smo v osončju sami ali ne. Oddaja Proti Marsu in dlje je ameriški javnosti na poljuden, zabaven in informativen način predstavila možnost, da bi na Marsu bodisi lahko našli življenje bodisi bi ga lahko raziskovali kot planet, ki bi ga lahko naselili z ljudmi. Po svetovalnem delu Slipherja za JPL pri izdelavi podob MEC-1, ki so jih uporabljali leta 1962, so znanstveniki prav tako polagali velike upe v to, da bi lahko na površju planeta našli sledi ravnih črt in okolje, ki se spreminja, kot da bi ga oblikovali rastlinstvo in različni letni časi.

Odprave na Mars so se začele leta 1960. Po petih spodletelih poskusih Sovjetske zveze in enem spodletelem poskusu ZDA je ena, izstreljena leta 1964, vendarle uspela. Po preletu mimo Marsa je leta 1965 zbrane podatke poslala nazaj na Zemljo. Sonda Mariner 4 je "tehtala le 260 kilogramov in bila opremljena s televizijsko kamero ter drugimi znanstvenimi instrumenti, vključno z magnetometrom in detektorjem sevanja" (z njimi naj bi merili jakost morebitnih magnetnih polj in obročev sevanja okoli Marsa). Sonda je v času svojega delovanja (izstrelitev 28. novembra 1964, zbiranje in prenos podatkov od 14. julija 1965 do 1. oktobra 1965 in konec zveze 21. decembra 1967) na Zemljo poslala približno za 634 kilobajtov oz. 5,2 milijona bitov podatkov. V treh mesecih, kolikor je trajal prenos podatkov na Zemljo, je sonda naredila in poslala na Zemljo 22 podob.

Možje, ki so sedeli v JPL-ju v Pasadeni, so morali čakati osem mesecev, preden so izvedeli, ali bo sondi uspelo poslati podatke nazaj na Zemljo. Prve podatke s televizijske kamere so dobili v obliki številk, ki so ustrezale stopnji svetlobe ali teme na določenem odseku slike. Iz čiste raziskovalne radovednosti in v želji preveriti, ali kamera deluje, se je nekaj članov ekipe domislilo načina, kako pretvoriti podatke v podobe v tistih nekaj urah, ki so jih potrebovale kamere, da bi sestavile končno sliko. Ekipa JPL-la je s pomočjo "živega stroja za prevod podatkov" pretvorila digitalne podatke o podobi s sonde Mariner 4 v številke, ki jih je natisnila na papirnate trakove. Trakove so potem nalepili na zid in jih ročno pobarvali z barvicami, ki so si jih priskrbeli v bližnji trgovini s pripomočki za risanje in slikanje.

Podobo, ki jo najpogosteje poznamo kot "Prvo televizijsko sliko Marsa", lahko obravnavamo kot ikonično sliko, ki je nastala le nekaj trenutkov pred razkritjem resnice o Marsu. Absolutna radost in energija, ki ju izžareva ta slika, utelešata upanje, da bomo ugotovili, da v vesolju vendarle nismo sami. Da nismo edini, ki smo prejeli ta poseben, nedojemljiv dar, ki je anorganskim snovem omogočil, da so se pretvorile v oblike naprednega življenja. Natančnost podob, tako tiste, ki so jo narisali znanstveniki, kot tiste, ki jo je malo pozneje razkrila kamera, je razblinila vse upe.

MI SAMI
Takoj ko so začele prihajati podrobnejše podobe Marsa, je postalo jasno, da je odprava Mariner 4 letela mimo površja, razritega s kraterji in bolj podobnega Zemljini goli Luni, brez življenja, rastlinstva ali kanalov. Večino astronomov in javnosti so te podobe pretresle, celo užalostile. Le nekaj trenutkov po vznesenem procesu barvanja Prve televizijske slike Marsa smo izgubili nedolžnost v iskanju stika z drugim življenjem. Odkritje, da smo vendarle sami, nas je skrušilo.