Video: Bi si upali pasti v črno luknjo?

Najnovejša raziskava ameriških astrofizikov kaže, kakšen bi bil razgled nekoga, ki bi padel v eno najnasilnejših mest v vesolju.

Do zdaj smo se ljudje s črnimi luknjami srečevali le v znanstveni fantastiki, vidne niso niti s pomočjo teleskopa, zdaj pa so znanstveniki s pomočjo Einsteinove relativnostne teorije simulirali popotovanje v črno luknjo. Na podlagi teorije je namreč mogoče predvideti delovanje črne luknje, je pojasnil Andrew Hamilton, profesor astrofizike na univerzi Colorado.

"Črne luknje so med najpreprostejšimi telesi v vesolju, sami pa jih jemljemo za zapletene, ker jih lahko pojasni le zapletena matematika," je dejal Hamilton. Vendar pa so mnogo preprostejše od Sonca, zvezd in ljudi. Hamilton in njegov kolega Gavin Polhemus, profesor fizike v Fort Collinsu, sta tako s pomočjo računalnika simulirala padec v črno luknjo. Kakšen bi bil pogled, si lahko ogledate v priloženem videu. Najprej bi bilo treba do roba črne luknje

Da bi vas potegnilo v črno luknjo, morate najprej doseči njen rob, mejo, po kateri ni več poti nazaj. Povprečne črne luknje imajo maso desetkrat večjo od Sonca, njihovi robovi pa v premer merijo več kot 60 kilometrov. Večina galaksij pa vsebuje tudi supermasivne črne luknje, katerih masa je milijonkrat večja od Sončeve, njihov rob pa meri več kot milijon kilometrov.

Ko bi se približevali robu, ne bi opazili ničesar, nekdo, ki bi vas opazoval od zunaj, pa bi videl, da stojite na miru. Vaša podoba bi bila zamegljena, saj iz bližine črne luknje svetloba potuje dlje časa.

Pogled na vesolje bi postal popačen
Mnogi menijo, da bi vas v črni luknji obkrožila tema, a ni tako, pravi Hamilton. Pogled na preostalo vesolje bi postal nekoliko popačen, a vesolje ne bi izginilo. Potem ko bi prestopili rob, bi proti središču črne luknje padali hitreje od hitrosti svetlobe. Ob tem bi že občutili določene posledice gravitacije. Če bi padali z nogami naprej, bi bila gravitacija pri vaših stopalih močnejša kot gravitacija pri vaši glavi. Razliko med gravitacijo pri glavi in pri nogah bi čutili kot silo gravitacijskih valov, ki bi vas navpično vlekla narazen. Hkrati bi vas iz leve in desne tlačilo skupaj, podobno kot če raztegnete gumijast trak.

Med delovanjem vseh teh sil pa ne bi smeli zapreti oči, saj bi tako zamudili veličasten pogled na dogajanje okoli sebe. Svetloba nad vami bi postala rdečkasta, razgled zadimljen, okoli vašega pasu bi se prelivala modra barva. Ob opazovanju svetlobe bi, da bi lahko primerno ocenili razdaljo, potrebovali troje očes, menita Hamilton in Polhemus. Vesolje zunaj črne luknje bi bilo videti potisnjeno navzdol, a zelo svetlo, nad in pod tem pa bi bilo temno. Nato bi začeli razpadati, čas in prostor, kot ju poznamo ljudje, pa bi se končala.

Vse je le teorija
Jeff McClintock, astrofizik iz centra za astrofiziko Harvard-Smithsonian, je opozoril, da je zabavno previdevati, kako bi bil videti padec v črno luknjo, a gre le za teorijo.

Če je koga strah, da bi ga požrla črna luknja, naj opozorimo, da je najbližja od Zemlje oddaljena okoli 3.000 svetlobnih let, kar je po McClintockovih besedah izjemno varna razdalja. Dodal je, da nas ne bi potegnilo vanjo, četudi bi črna luknja nadomestila Sonce, ki je od Zemlje oddaljeno le osem svetlobnih minut. Vsi planeti bi krožili približno enako, edina razlika v tem primeru bi bila, da ne bi bilo svetlobe in toplote.

Prijavi napako