Na prvih povojnih večstrankarskih in demokratičnih volitvah v Sloveniji, ki so jih izpeljali v več aprilskih dneh leta 1990, so volivci izbrali predstavnike v tri zbore – družbenopolitičnega zbora, zbora občin in zbora združenega dela. V vsakem je bilo 80 delegatov. 7., 8. in 9. maja 1990 so se sešli na ločenih konstitutivnih sejah.

Prvo skupno sejo vseh zborov so začeli 9. maja zvečer in jo končali 10. maja 1990 ob 1.35 zjutraj. Na njej so izvolili novega predsednika Skupščine Republike Slovenije, priseglo pa je tudi na volitvah izvoljeno predsedstvo republike.

Sorodna novica Prve demokratične in najobsežnejše volitve v 30 letih parlamentarizma

"Slovensko ljudstvo pričakuje od novoizvoljenega parlamenta, da bomo postavili temelje suvereni slovenski državi, temelje pravičnemu družbenemu redu, ki bo jamčil enake pravice vsem narodnostim, hkrati ustvaril medsebojno zaupanje, kot je bilo to pred nekaj leti. V državi, v kateri bo lahko vsak posameznik, ne glede na svojo versko ali politično prepričanje, uveljavil svoje ustvarjalne in intelektualne sposobnosti. V državi, kjer ne bo nikogar, ki ne bi imel zadosti, in nikogar, ki bi imel preveč. V državi, kjer ne bo privilegijev. V tem hramu smo se danes zbrali ljudje različnih idej in različnih mišljenj, vedno z enotnim ciljem: postaviti pogoje za zadovoljstvo in blagostanje. Dota, ki jo prevzamemo, je revna, gospodarstvo je težak bolnik, potrebni bodo posegi, ki ne bodo brez bolečin, vendar ne obupajmo," je v uvodu seje poudaril predsedujoči Karel Franko.

S podobnimi idejami v mislih se je kot novoizvoljeni delegat zbora občin iz stranke ZSMS-LS seje udeležil tudi pisatelj Tone Partljič, ki se dogajanja tistega dne dobro spominja: "Seje sem se udeležil v naivni veri, da smo enotni v "sreči", da se odcepljamo od Jugoslavije, da je konec nadvlade partije. Toda šokiran sem opazil, da so vodilni ljudje različnih strank, ki jih je bilo kar 16, med seboj tako rekoč sovražni. Pozneje sem šele razbral, da je delitev "zgodovinska" tudi s poudarkom na domobranstvo in boljševizem. Vsega takrat naivno nisem imel v mislih."

Za predsednika sta se potegovala Bučar in Školč

Novost po desetletjih enopartijskega sistema je bil tudi nabor kandidatov, ki so se zdaj lahko pojavili za posamezna mesta. Tako sta se za predsednika celotne skupščine potegovala dva kandidata – France Bučar kot kandidat Demosa in Jožef Školč, ki so ga predlagali v ZSMS-LS-ju, stranki, ki je zasedala 37 mest v skupščini, kar je bilo največ za posamično, "določljivo", stranko. V zboru združenega dela je bilo namreč težko natančno določiti, kateri opciji pripada posamezni delegat. Seštevek sedežev, ki so jih dobili kandidati strank, združenih v koalicijo Demos, je sicer tehtnico v skupščini nagnil v njihovo smer, saj so imeli okoli 55 odstotkov glasov.

To se je pokazalo tudi pri izidu glasovanja za predsednika skupščine. France Bučar je dobil 130 glasov, Jožef Školč pa 101 glas. Za podpredsednika sta bila izvoljena Vane Gošnik in Vitodrag Pukl.

"Glasovanja smo si po obdobju partije, ki je desetletja poznala le enega vnaprej določenega in tudi izvoljenega kandidata, predstavljali kot nekakšno tekmovanje. V imenu ZSMS-ja sem predlagal Bučarjevega protikandidata Školča. Bolj zaradi videza kot nasprotovanja, obenem mi je bil Školč tudi simpatičen, miren, v primerjavi z drugimi "mladinci" strpen. Vendar mislim, da je bilo mogoče boljše, da je bil za prvega predsednika skupščine izvoljen Bučar," z današnjega vidika pogled v takratno dogajanje usmerja Tone Partljič.

In Bučar je v nagovoru takoj po izvolitvi izrekel pogosto citirane besede: "Bolj kot občutek dolžne zahvale za izkazano zaupanje, da ste me izbrali za predsednika tega visokega zbora, me predvsem naravnost pretresa zavest o zgodovinski in usodni prelomnici sedanjega trenutka za slovenski narod. S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja. (...) Soglasje vlada tudi o tem, da je treba zagotoviti suverenost slovenske države, da je treba sožitje z drugimi narodi na območju sedanje Jugoslavije postaviti na povsem nove temelje in da je, kot je videti zdaj, najprimernejša pot do tega konfederativna ureditev. S tem bomo šele lahko dokončno zagotovili našemu narodu potrebno državnost, ki je edina mogoča osnova za dogovarjanje z drugimi narodi, pa tudi za vključevanje v Evropo. (...) In pri tem ne gre izgubiti izpred oči, da ustvarjamo nov slovenski dom z ljudmi, ki imajo znanje, voljo in pogum, nikakor pa še ne tudi potrebnih izkušenj v upravljanju države, saj gre večinoma za ljudi, ki so bili doslej, če že ne na družbenem obrobju, pa vsekakor večinoma na manj pomembnih položajih, kjer si takih izkušenj niso mogli pridobiti. Zato bo naše sodelovanje pri skupno zastavljenih ciljih toliko bolj nujno in potrebno. Na tako tvorno sodelovanje vseh tudi računamo. Kar se mene osebno tiče, bom vsekakor v ta skupni narodni podvig vložil vse svoje razpoložljive sile."

Bučar je po Partljičevih besedah menil, da je sestava treh zborov skupščine kar dobra, ker je bilo uravnotežena med tistimi, ki so pritiskali na plin za osamosvojitev, in tistimi, ki so to tiho morda zavirali. "Vendar smo glavne odločitve – plebiscit, osamosvojitev, ustava – sprejemali tudi z aklamacijo," doda.

Veliko nedorečenosti, živahne razprave

Za vse je bilo takratno stanje nekaj novega. "Veliko je bilo nedorečenosti, vsak si je "pravila" razlagal po svoje," pripoveduje Partljič, kar je posledično podaljšalo sestajanje na sejah. V zapisniku prve seje tako lahko beremo tudi, da so imeli težave z glasovalnim sistemom, Ludvik Toplak, predsednik družbenopolitičnega zbora, je moral vmes klicati na pomoč tehnične delavce, poslanci pa so svojo navzočnost medtem morali dokazovati z dvigovanjem rok. "Pogosto smo glasovali celo z listki in so uslužbenke, tudi študentke, preštevale. Velikokrat si niti izidov glasovanja na zaslonu niso znali vsi razlagati. Da je mogoče pritiskom na gumb "slediti", smo izvedeli nekaj mesecev pozneje. Nekateri so govorili celo o tajnem nadzoru, a se je izkazalo, da lahko vsak dobi "izpisek" …" opisuje Partljič.

Živahno je bilo tudi med samimi razpravami, dodaja: "Bilo je veliko več "samovolje" in svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje. Če sem recimo podprl kako pametno idejo nekoga iz "nasprotne" strani, so se vodje poslanske skupine tudi "drli" name. Ampak ob nespametnih diskusijah je bilo tudi kaj humorja, latinskih citatov, filozofskih formulacij … Čeprav "starci" velikokrat govorimo, kako je bilo boljše, ko smo bili mi zraven, se mi zdijo sedanje diskusije in stališča manj kulturna, brez šarma in humorja in za vsakega veš, kaj bo povedal ali kako se bo opredelil. Takrat pa smo čakali, kaj bo rekla Spomenka Hribar, katere latinske reke bosta citirala Jaša Zlobec in Rudi Moge, kakšno duhovitost bo sicer komaj slišno rekel Školč, kaj se bo pripeljalo Frančku Rudolfu, kako bo začustvovala Vika Potočnik, kako bo odrezav Dimitrij Rupel, vsi smo tudi utihnili, ko je nastopil Jože Pučnik … Ni dvoma, da je zdaj razprava, ki je tudi zelo zelo omejena, bolj plitva."

30. obletnica prav tako v neznanih časih

Pred dnevi je od te prve skupščine minilo že 30 let. Ker so tudi zdaj za nami in pred nami neznani časi epidemije, večje počastitve zaradi predpisanega družbenega oddaljevanja in prepovedi zbiranja na javnih mestih ni bilo. V državnem zboru je trenutni predsednik DZ-ja Igor Zorčič sprejel tedanjega predsednika družbenopolitičnega zbora Ludvika Toplaka in predsednika zbora občin Iva Bizjaka.

Bizjak je po zapisu v sporočilu, ki so ga poslali iz parlamenta, dejal, da se je vedno spraševal, kako so mogli v dveh letih in pol delovanja skupščine sprejeti toliko pomembnih odločitev, ki so vodile k osamosvojitvi in postavitvi temeljev drugačni ureditvi, čeprav se vsi vedno niso strinjali o vsem, so pa soglašali o bistvenem, kadar je bilo treba. Toplak pa meni, da tudi danes obstaja veliko pomembnejših vprašanj od ideoloških delitev, ki so se kazala že pred tremi desetletji.