"To je to, to smo čakali. Primož je vedno rekel, da je pomembno le, da imaš rožnato majico v Rimu. In to se je zgodilo, Primož bo imel jutri (sogovornik zavpije naglas): MAGLIA ROSA (rožnato majico). To si je zaslužil, to je obliž na tisti kronometer na Touru 2020. Kolo sreče se je le obrnilo njemu v prid, naredil je to, kar smo čakali," je dogajanje predzadnji dan 106. Dirke po Italiji, ki je s kronometrom od Trbiža do Svetih Višarij potekala tik ob italijansko-slovenski meji, lepo povzel Rogličev navijač David iz Maribora.

Ura resnice ... in trenutki groze
Roglič je svoj načrt do potankosti izpeljal do konca in s prestižno etapno zmago na kronometru za 40 sekund ugnal Gerainta Thomasa ter mu v ključnem trenutku speljal rožnato majico. A brez drame ni šlo. Ura resnice bi se kaj kmalu sprevrgla v uro groze, vsa Slovenija je okamnela za tistih 10 ali 20 sekund in bila še nekaj časa precej bleda (zdelo se je, da je vse izgubljeno), toda Roglič je hladnokrvno preživel okvaro (sneto verigo) in v zadnjih dobrih dveh kilometrih s surovo močjo premagoval peklensko strmino do Svetih Višarij, kjer mu je ob podpori izjemnih navijačev dokončno uspelo Giro čudežno obrniti sebi v prid.

Enostavno noro in nepozabno
Pravi mali čudež na romarskem središču Evrope, izšlo pa se je za le 14 sekund! "Primož je prišel, videl in zmagal, jaz pa, kot slišite, ostal brez glasu. Tudi ko se je snela veriga, sem verjel. Stali smo 600 metrov pred ciljem na najstrmejšem ovinku. Zjutraj smo si ogledali teren in sklenili, da bo tam najboljši položaj," je svoj taktični načrt razkril kolesarski navdušenec Borut iz Senožeč, Goga iz Podblice pa je sobotni dan primerjala s tistim pred dvema letoma v Goriških brdih, ko je Giro zavil v Slovenijo: "Tole danes je bilo precej bolj nepozabno. Pravi športni praznik, bilo je tudi izjemno napeto, vzdušje pa – enostavno noro."

Zaslužil si je to!
Srečali smo tudi Ljubljančana Ceneta Šubica, ki je poskrbel za verjetno največji transparent na trasi kronometra, velik kar 600 kvadratnih metrov, katerega izdelava je stala več tisoč evrov, poseben podvig pa je predstavljal tudi njegov transport na vrh Višarij. A vse se je izplačalo: "Kar nekaj solz sreče sem potočil, verjetno sem še bolj srečen kot Rogla. Zaslužil si je to, on je gospod kolesarstva." Besede, ki še potrjujejo, da ima Roglič v srcih slovenskih navijačev takšno mesto, kot ga je imel nekoč (ali, če hočete, še vedno) pri Italijanih Marco Pantani.

Na prve ture z izposojenim kolesom
Ob vseh Rogličevih presežkih vedno znova oživijo tudi zgodbe o njegovih začetkih, ko po koncu skakalne kariere ni točno vedel, ali bi se res lotil kolesarstva, in ko sploh še ni imel svojega kolesa. Na srečo so priskočili na pomoč prijatelji. "Moj brat je bil Primožev sošolec in sem Primožu posodil gorsko kolo za njegove prve vzpone na Sveto Goro in na Celjsko kočo. Še vedno imam to kolo," je s ponosom povedal Blaž, Rogličev sokrajan iz Kisovca, ki je bil s skupino kolegov že nekaj ur pred Rogličevim nastopom zelo navijaško razpoložen. Sestavili so kar domiselno napitnico z zaključkom "Rogla šampion".

15 tisoč navijačev, a kaosa ni bilo
Predzadnja etapa je v vseh okvirih popolnoma navdušila. Bojazen, da bodo težave z logistiko (spremljevalni avtomobili niso smeli na vrh), je bila odveč, prav tako strah pred morebitnimi navijaškimi incidenti. Organizacija je bila brezhibna, v lokalih in restavracijah so se na rekorden obisk Višarij (po nekaterih ocenah 15 tisoč) dobro pripravili, pametna je bila tudi odločitev, da gre v prodajo le 3000 vstopnic za gondolo. Množice navijačev so bile tako povsem obvladljive, gneča ni bila nič večja kot na primer lani na kraljevski etapi Dirke po Sloveniji s ciljem na Veliki planini. Opazili smo le eno nejevoljo policistov: tik pod vrhom je skupina navijačev priredila pravi piknik, karabinjerje pa je morda preveč razdražil vonj po žaru (za enkratno uporabo). Posredovali so, še preden so se zapekli prvi čevapčiči.

Turistična atrakcija: po poti rožnatega Primoža
Promet je potekal gladko, težav s parkiranjem ni bilo, Slovenci so tako in tako večinoma izkoristili brezplačni prevoz iz Planice in Kranjske Gore ali pa se v lepem dnevu s kolesom pripeljali do Trbiža. Vremenske razmere so bile tudi 1700 metrov visoko idealne, potem ko je karavano Gira dva tedna neusmiljeno pral dež. Skratka, nepozabna in v vseh pogledih spektakularna etapa, Trbižu se je (oziroma se bo) gotovo izplačal milijonski vložek, še leta pa bo za številne slovenske rekreativne kolesarje izziv, da bodo šli "po poti rožnatega Primoža" in se s kolesom po strmi cesti pripeljali na vrh Svetih Višarij. In se spominjali 27. maja 2023.

Fotogalerija (kliknite na fotografije za povečavo in opis slik):