Fotografija iz vojnega obodbja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Fotografija iz vojnega obodbja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Vpis v dnevnik. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Pokopališče v zaledju fronte. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Predstavitev vojnega dnevnika Pa zbogom, junaki!
Dnevnik Filipa Jurkoviča je po letih hranjenja v družinski dediščini zdaj na voljo širši javnosti. Foto: BoBo

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

12. julij 1917
Ob 9h sem bil v Gradcu pri Ausobskem, uredniku Arbeiternwille (časopis socialdemokratske stranke na Štajerskem, ki je izhajal med 1890–1934), ter sem ga prosil posredovanja glede dobave živeža za mojo družino. Tam so me prav prijazno sprejeli ter po predhodnem telefoničnem pogovoru poslali na »Wirtschaftamt« (gospodarski urad) Burgring 4/II vrata 15-16, dr. Komarov. Tam sem prosil, da naj se da moji družini vsaj tista malenkost živeža, kolikor to predvidevajo prehranjevalne karte. Moja družina lakoto trpi z obilimi otroki. Meščani v Radgoni imajo dovolj hrane, reveži iz okolice pa nič na karte ne dobijo, naj se ta krivica popravi.

Dr. Komarov je bil zelo ljubezniv – in to je bilo tudi vse – ter je mene prijazno napotil k »Staatshaltereirath« (deželnonamestniški svetnik) v sobo 16 ter mi je v obraz zabrusil, da se na deželi pri kmetih dobi še dovolj živil za denar in se ne potrebuje kart. Nato sem temu gospodu povedal precej resno, da se v Radgoni pri grofu Stürgkhu in v Fünfkirchnu naš živež, ki je določen za naše karte, daje ogrskim državljanom, ki nosijo na glavarstvo jajca, mleko, puter, maslo, belo moko in druge stvari. V zameno pa dobijo sladkor, petrolej itn. Vse to ostane samo gotovim krogom v Radgoni, ki imajo še danes vsega v obilici za jesti. Naše družine pa hirajo od pomanjkanja. »Naredite red, gospod deželnonamestniški svetnik v Radgoni, da mi bodo vsi postali enaki državljani, ne samo z obveznostmi, ampak tudi s pravicami.« On mi odgovori: »To mi vse vemo, ampak ne morem vam pomagati.« S tem sem bil odpravljen v trdnem prepričanju, da se je umazanost tako hudo zajedla v naše »inteligentne« sloje, da je vsaka beseda odveč in drvimo tako naglo navzdol, da Bog ve, na kateri skali se bomo ubili in tam obležali z razbitimi udi. Torej se zato bojujemo, prokleta pravica.

17. julij 1917
Danes sem tudi odposlal iz Radgone priporočeno pismo, v katerem sem navedel vse nerednosti pri naši Baukomp. 3/bh.1. in na najvišje vojno poveljstvo posebno delovanje poveljnika črnovojnoobveznega inž. Ervina Kohna. Radoveden sem, kaj se bode iz tega skuhalo – proti meni kazensko postopanje zaradi prestopka službenega reda? Ne bojim se ničesar in slabše ne more več biti, tudi če je ječa. Ako bom kaznovan, ampak v interesu svojih sotrpinov in pravice, se bom z vsemi sredstvi branil. Kocka je padla in odločitev mora kmalu priti. Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati, ako pa ne zmaga, sem končno prepričan, da smo v polnem razsulu, ker korupcija še nikdar ni imela obstanka v zgodovini, ampak se je prej ali slej zrušila v prah in pepel. Na stacijskem poveljstvu v Radgoni sem se tudi odjavil za moj povratek v Rusijo s svojega 14-dnevnega dopusta.

18. julij 1917
Zjutraj ob 4.30 sem se odpeljal iz Radgone in na kolodvoru v Gradcu so mi ukradli nahrbtnik in tistega mi je odnesel Friedl Iohan, posestnik iz Schwarzaua št. 18, okraj Feldbach. Jaz sem pa njegov nahrbtnik izročil na kolodvorsko poveljstvo, ker je bil prazen in razcapan. Na kolodvoru v Brucku na Muri sem si ogledal ostanke »Panzerzuga« (oklopni vlak), ki so ostali pri eksplozije municije in bencina na kolodvoru Pragersko. En narednik iz kolodvorske straže v Brucku mi je zatrjeval, da je bilo pri tej eksploziji na Pragerskem 200 oseb mrtvih in ranjenih, municija in bencin pa popolnoma uničena. Tudi druga škoda da je bila baje zelo velika. Krivde še niso ugotovili, gre baje za zločin. Od Trzebinie naprej je skoraj popolnoma ustavljen vsak promet na železnici, deloma zaradi ofenzive v vzhodni Galiciji, najbolj pa zato, ker ni kurjave za stroje. Čez 20 tisoč delavcev baje štrajka po vseh tukajšnjih in poljskih rudokopih in nikjer ni več premoga za stroje in tudi tovarne že imajo občutno pomanjkanje kurjave. Dejstvo je, da so tudi na našem vlaku že kurili stroj z drvmi, na fronti pa vse stroje poljske železnice. Tako sem po velikem trudu in čakanju 21. julija 1917 popoldne končno prišel k svoji četi v Ozierane.

5. avgust 1917
Ob poldrugi uri predpoldne je prišel k nam novi poveljnik nadporočnik Otokar Bošek in inženir Kohn je s poveljstva odstavljen. Popoldne ob petnajst čez pet je bilo povelje in se nam je Bošek predstavil kot novi poveljnik kompanije ter obljubil, da se bode z vsemi močmi trudil za blagor kompanije in hoče biti strogo nepristranski in objektiven poveljnik. Bomo videli, kako bodo poceni te obljube? Zadovoljen sem pa toliko, da je moje pismo imelo vsaj malo uspeha.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.