Pokojni cesar je v letih pred smrtjo bival v palači Schönbrunn, ki je od Dvora in s tem tudi od ožjega središča mesta oddaljena dobrih pet kilometrov. V Schönbrunnu so truplo mrtvega cesarja postavili na mrtvaški oder, da so se od njega lahko poslovili njegovi družinski člani, pa tudi najvišji državni uradniki. Truplo so balzamirali, izdelali pokojnikov smrtni portret in smrtno masko ter ga pripravili na prenos na Dvor, kjer je cesarjevo mrtvo telo čakalo na pogreb.
.

.
"Dvorni hlapci na konjih z gorečimi svetilkami, eskadron konjenice in dvorni jezdeci nastopijo na čelo nočnega pogreba, ki se prične premikati, ko bije ura deset. Konjenikom sledi dvovprežna kočija; v njej sede dvorni sluge, nato jezdi dvorni komisar; dva dvorna hlapca s svetilkama v rokah prijezdita; nato slede štiri dvorne državne kočije, v vsako je vpreženih šest konj; v njih se vozijo oba generalna pobočnika, oba knežja komornika; v zadnji kočiji sedi prvi vrhovni dvorni mojster: znamenje, da je že blizu mrtvi vladar. Črni mrtvaški voz, ki pelje rajnega cesarja, pelje osem vrancev. Na desni strani spremlja rajnega vladarja na zadnji poti osem c. kr. [cesarsko-kraljevih, op. a.] trabantnih osebnih gardistov [trabant je bil telesni stražar pomembne osebe, op. a.]; na levi strani osem kraljevskih ogrskih trabantnih osebnih gardistov, dalje osem gardnih jezdecev peš na vsaki strani, šest osebnih lakajev na vsaki strani; šest arcierov in šest ogrskih gardistov na konjih z eno šaržo na čelu tvorijo čelo spremstva; nato prijezdita dva dvorna hlapca; za njima se pelje v dveh dvornih vozovih komorno osobje. Eskadron konjenice zaključi pogreb. Po širokem grajskem dvorišču se premika pogreb h grajskemu mestu, kjer izkaže rajniku grajska straža zadnjo čast. Zastava se pokloni, boben zamolklo zaropota; počasi zapusti pogreb Schönbrunn, katerega rajni cesar ni zapustil, odkar se je pričela vojska."

.

.
Vse je pripravljeno za cesarjev pogreb
Množica ljudi se je v dneh pred pogrebom poklonila pokojnemu cesarju, ki je ležal na mrtvaškem odru v dvorni kapeli v Hofburgu. Devet dni po smrti, 30. novembra 1916, je mrtvaški voz zapeljal po dunajskih ulicah v veličastnem pogrebnem sprevodu, v katerem je sodelovalo na tisoče udeležencev, spremljalo pa do okoli milijon ljudi – približno polovica prebivalcev Dunaja v tistem času. Kako je potekal pogreb, so do potankosti prenesli v svet ter tudi v naše kraje časopisi že dan kasneje. Poglejmo, kako se je odvijal eden najimenitnejših pogrebov v zgodovini Habsburžanov.

"S pravimi knežjimi častmi, z največjim sijajem, ki ga določa dvorni ceremonijel za tak žalostni slučaj in ob taki pijetete polni udeležbi cesarske hiše, zveznih in prijateljskih držav ter narodov monarhije, kakršne ne pomni človeški rod, se je danes izvršila položitev pokojnega Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. v rakev njegovih dedov."
.

.
Gledalci na Ringu
"Že od 8. zjutraj so vozili vozovi električne železnice z vseh strani na Ring gledalce, ki so se nato porazdelili po celi žalni poti. Ob 9. dopoldne je stalo že na tisoče ljudi pred zunanjimi vrati dvora. Ob 10. dopoldne je bil že ves Ring natlačeno poln in ob 11. je morala že policija delati red na celi žalni poti. Čim bolj se je bližala ura, ko naj bi zapustil sprevod dvor. Proti poldnevu so začeli prihajati ljudje, ki so bili za drag denar kupili prostor pri kakem oknu, seveda so se morali vsi ti izkazati s posebnim dovoljenjem, da so mogli priti preko Ringa."

Pogreb cesarjevega srca
"Pred svečanim pogrebom cesarjevega trupla se je izvršila popoldne proti 2. uri skromnejša svečanost: prenos cesarjevega srca iz dvorne kapele v loretansko kapelo Avgustinske cerkve. V malem sprevodu s križem in tremi duhovniki na čelu je nesel cesarski komornik v črni taft [gosta, trda in gladka tkanina iz svile, op. a.] zavito srebrno posodo s cesarjevim srcem. Komornika so obdajali mladi plemiči z gorečimi svečami ter eskorta cesarskih gardistov. V sprevodu so korakali cesarjevi pobočniki in predstojnik cesarske komore. V Avgustinski cerkvi so menihi prevzeli posodo, jo postavili na oltar loretanske kapele ter jo blagoslovili. Nato je bilo cesarjevo srce shranjeno v mali grobnici za oltarjem, kjer počivajo tudi srca vladarjevih prednikov. Spremstvo se je vrnilo v dvorno cerkev, kjer sta dvignila dva komomika kovinasto posodo, v kateri so shranjene notranjosti cesarjevega trupla. Duhovščina in častna straža so spremili posodo pred tkzv. veleposlaniške stopnice, kjer je čakal šestvprežni cesarski voz. V ta voz so položili posodo, prisedla sta predstojnik cesarske komore in še eden visok dvorni funkcijonar, nakar je krenil sprevod v spremstvu telesnih gardistov na konjih po najkrajši poti k cerkvi sv. Štefana. Pri postranskih vratih stolnice je čakal posvečeni škof z duhovščino, ki je škrinjo blagoslovil, nakar je bila med tihimi molitvami prenesena v grobnico pod prezbiterijem ter postavljena na že pripravljeno mesto."

Blagoslovljenje trupla v dvorni cerkvi
"Kmalu po 1. popoldne so se začeli pomikati pod vodstvom mestne duhovščine meščani iz občinskih preskrbovalnic, člani pobožnih ustanov in kleriki iz avguštinske dvorne cerkve na notranji prostor cesarskega dvorca. V dvorni kapeli se je izvršilo prvo blagoslovljenje najvišjega trupla z veliko duhovsko asistenco, nakar so dvorni služabniki nesli krsto na mrtvaški voz na švicarskem prostoru v dvoru. Pred krsto so šli dvorni župnik in dvorni kaplani ter sluge dvorne kapele."
.

.
Sprevod k cerkvi sv. Štefana
"Prvi najvišji dvornik knez Montenuovo s svojo dvorjansko palico, trije najvišji dvorni funkcijonarji, kapitani telesne garde, ogrski dvorni maršal, dvorni uslužbenci, generalni adjutanti, oba knežja komornika in krilni pobočniki so sledili krsti, ki jo je eskortiralo osem mladih plemičev z gorečimi bakljami, arzijerna, ogrska in trabantska telesna straža. Po zopetnem blagoslovljenju krste, položene na mrtvaški voz, se je začel sprevod pomikati, zvonovi vsega Dunaja pa so v tem hipu začeli zvoniti. Na čelu sprevoda sta jezdila dva dvorna jahalca s svetilkami, za njima eskadrona konjenice, dvorni priprežnik na konju; ti so tvorili prvo skupino žalnega sprevoda. Nato je sledil dvovprežni dvorski voz z dvornimi komornimi strežniki, dvorni komisar na konju, dva dvorna voza s krilnima pobočnikoma, dvovprežni dvorni voz s knežjimi komorniki, šesterovprega z vrhovnim komornikom in vrhovnim dvornim maršalom, dvorni voz s prvim vrhovnim dvornikom. V presledkih med posameznimi kočijami sta jezdila po dva dvorna jahalca s svetilkami. Oddelek stotnije telesne pehotne garde, oddelek eskadrone konjeniške telesne garde peš in po en oddelek trabantne telesne garde pod vodstvom po enega častnika so korakali pred črno drapiranim [tkanina je bila nabrana v gube, op. a.] mrtvaškim vozom, v katerega je bilo vpreženih 8 visokih vrancev. Štirje telesni lakaji z gorečimi voščenimi bakljami, štirje mladi plemiči, dve šarži garde in štiri garde arzijerov in ogrske telesne garde, po en častnik, en narednik in osem gard obeh trabantskih telesnih gard in konjeniške eksadrone telesne garde in stotnije pehotne telesne garde so tvorili na obeh straneh eskorto mrtvaškega voza, na čegar desni strani je jahal najvišji dvorni hlevar. Mrtvaškemu vozu je sledila brigada arsijerne telesne garde, brigada ogrske telesne garde na konju, stotnija infanterije in eskadrona konjenice."

Zadnji pozdrav dvorne straže
"V trenotku, ko je dospel mrtvaški voz skozi Švicarska vrata na notranji Dvorni trg, ki je bil enako kakor zunanji Dvorni trg gosto zaseden od ljudi, je izkazala dvorna straža rajnemu vrhovnemu vojnemu gospodarju čast. Zadnjič se je nagnila v žalno tkanino zavita zastava pred vladarjem."
.

.
Skozi velika grajska vrata
"Med bronastima spomenikoma princa Evgena in nadvojvode Karla, katerih spomin ni bil nikdar bolj živ, kakor v teh usodnih dnevih, dospe sprevod pred spomenikom velike cesarice Marije Terezije, matere hiše Habsburško-Lotarinške, na Ring. Živo plamti ogenj iz žalnih obeliskov na zunanjih, črno drapiranih Dvornih vratih. Za vojaškim špalirjem se gnete ob žalni poti na stotisoče broječa množica. Težke črne zastave plapolajo s palač Ringa in Franc Jožefovega nabrežja, plameni plapolajo na kandelabrih pred Dvorno opero, gosto zasedena so okna na celi poti."

Čez Ring in Francjožefovo nabrežje
"Med spomenikoma Goetheja in Schillerja, mimo Dvorne opere, posvečene od cesarja Franca Jožefa umetnosti, gre sprevod preko Opernringa, za katerega palačami sta Umetniški dom in Glasbeni dom, tudi priči skrbi pokojnega vladarja za umetnost. Sprevod se pomika na Schwarzenbergov trg, kjer spominja bronasti spomenik slavnega vojskovodje na davno minula junaštva, brambovec v železju pa na junaštva zadnjih slavnih bojev. Mimo Mestnega parka, Umetnoobrtnega muzeja, novega vojnega ministrstva, simbola pomlajene brambne sile Avstro–Ogrske, v katerem živi naprej duh Ratetzkega [Radetzkega, op. a.], čegar spomenik je dobil tu primeren prostor, dočim predstavljajo nova poslopja trgovske in obrtniške zbornice in poštne hranilnice vse ono, kar je storil rajni cesar tekom svoje dolge blagoslovljene vlade za trgovino, promet in gospodarski razvoj, čez Aspernski trg z žalno zastavo na stolpu Uranije, simbola vede, katere pokojni vladar ni nič manj pospeševal, gre žalni sprevod ter se obrne tu na nabrežje, ki nosi ime pokojnega vladarja. Ponosne palače na tem nabrežju so priče povzdiga trgovine in industrije, ki jim je bil dan v dolgem mirnem času vlade cesarja Franca Jožefa pod njegovo mogočno zaščito, dočim spominja Donavski kanal, ob katerem vodi nabrežna cesta s svojimi novimi napravami, na veliko delo regulacije Donave, ustvarjeno pod Francom Jožefom, in na pospeševanje plovstva."
.

.
Spremstvo sprevoda
"V tihi žalosti, odkritih glav zre prebivalstvo na impozantni pogrebni voz, ki polagoma gre mimo njega in kateremu slede nedogledna odposlanstva avstrijskih kraljestev in dežel, komitatov in municipijev Ogrske, Hrvatske in Slavonije, mest, neštetih korporacij vseh stanov, uradništva, društev. Ko krene sprevod pri Marijinem mostu na Rotenturmsko cesto, se spremstvo, ki je sledilo mrtvaškemu vozu, razide."

V katedrali sv. Štefana
"Medtem so se zbrali člani Najvišje cesarske rodbine, k pogrebnim svečanostim na Dunaj došli člani sorodnih in prijateljskih knežjih rodbin, posebni odposlanci, diplomatični zbor, tajni svetniki, ministri, dvorni uradniki, uradniki centralnih mest, generaliteta in službe prosti častniški zbor, predsedstva in člani obeh zbornic, avstrijske in ogrske, predsedstva mestnih zastopov prestolnic Dunaja in Budimpešte, kakor tudi deputacije, pred Štefanovo cerkvijo in v njej, kjer se je prvikrat vršila pogrebna slavnost za vladarja iz hiše Habsburško-Lotarinške."

Prihod cesarja in cesarice
"Nekoliko pred 3. uro sta prispeli Njuni Veličanstvi cesar Karel in cesarica Cita s svojim dvornim spremstvom pred glavni portal staroslavne stolnice. Cerkvena tla so črno pregrnjena, mogočni stebri so do polovice obdani s črnim suknom in okrašeni z grbi cesarske hiše. Oratoriji so črno opremljeni, klečala črno prevlečena, z oltarjev vise črne preproge s križi, z vtkanim grbom pokojnega cesarja. Od orjaškega portala do prezbiterija je postavljen vojaški špalir."
.

.
Sprejem blagopokojnega cesarja pri portalu
"Na sporočilo, da se bliža mrtvaški sprevod, je odšla Najvišja in visoka gospoda k svojim določenim klečalom in prostorom v prezbiteriju, nakar se je podal iz zakristije kardinal – knezonadškof dr. Piffl z asistenco škofov in prelatov, stolnega kapitelja in duhovščine po Najvišje truplo k portalu stolnice. Krsta je bila dvignjena z mrtvaškega voza in eskortirana z duhovščino v cerkev, mladi plemiči in oficirski telesni stražniki so jo nesli v prezbiterij in dvignili na katafalk [mrtvaški oder, op. a.]. Prvi najvišji dvorjanik s štabom, drugi dvorni šarži in dvorni služabniki, ogrski dvorni maršal, generalni in krilni adjutanti kakor tudi knežji komorniki so sledili krsti."

Blagoslovljenje trupla
"Kardinal, knezonadškof dr. Piffl, je stopil h krsti in jo blagoslovil, čemur je v širnem božjem hramu, polnem do zadnjega kotička, prisotno žalno občinstvo sledilo globoko ginjeno in v svečanostnem razpoloženju. Dvanajst minut po 3. uri je bila ceremonija končana. Pevci dvorne glasbe so pretresljivo zapeli 'Libera', komorni služabniki so dvignili krsto in jo nesli z enako eskorto na voz kakor prej z voza."

Iz cerkve sv. Štefana do kapucinov
"Če je pogrebni sprevod že po svojem sijaju napravil na vsakega najmogočnejši vtisk, se je ta vtisk vsled častnega spremstva na potu iz cerkve sv. Štefana do kapucinov še povečal. Neposredno za mrtvaškim vozom sta korakala cesar Karel in cesarica Cita in med njima prestolonaslednik nadvojvoda Franc Jožef Oton, v beli obleki, s črnim trakom na levi roki in črnim pasom, tesno se drže svojih staršev. Neposredno so potem sledili bavarski, saksonski in bolgarski kralj, nemški in turški prestolonaslednik, švedski prestolonaslednik, infant Ferdinand španski, princ Waldemar Danski, otroci bolgarskega kralja, saksonski prestolonaslednik, bavarski in saksonski princi, vojvoda Filip Albrecht würtemberški, nadvojvodi badenski in saksoweimarski, drugi nemški knezi in zastopnik kediva [naziv egiptovsega vladarja, op. a.] Ibrahim Hilmi. Njim so sledili vsi nadvojvode, po tem kraljica bavarska, princezinja Matilda saksonska, vojvodinji würtemberška in parmska, sestra rajnke cesarice grofica Trani, nadvojvodinje, med njimi hčeri umrlega cesarja Gizela in Marija Valerija, cesarjeva vnukinja kneginja Elizabeta Windischgraetz, grofica Štefanija Lonyay, soproga rajnkega prestolonaslednika, otroci pokojnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, bavarske in francoske princezinje, člani rodbine Braganza, Lichtenstein in Hohenlohe, knez in kneginja Radziwill, knez in kneginja Czartoryski ter vojvoda Ratibor. Sledila so inozemska odposlanstva in odposlanstva oficirskih zborov. Razen sorodnikov so položili tudi člani inozemskih vladarskih rodbin krasne vence na grob. Vzlic silnemu navalu občinstva se ni zgodila niti ena nezgoda. Občinstvo se je izborno vedlo."
.

.
V kapucinski cerkvi
"Duhovščina je sprejela krsto, ki je bila prenesena v cerkev in postavljena na katafalk. Najvišja in visoka gospoda in istotako vse osebe, ki so spremljale Najvišje truplo na tem zadnjem delu poti, so šle v popolnoma črno oviti cerkvi vsaka na svoje določeno mesto. Še enkrat se je izvršilo blagoslovljenje Najvišjega trupla, zopet so pevci zapeli 'Libera', potem je bila krsta dvignjena in prenesena med žalnimi molitvami in v svitu bakelj, kapucini so korakali pred njo, dol v grobnico."

.

.
Združen s sinom in soprogo
"S solzami v očeh, ginjeni bolesti so zrli člani Najvišje cesarske hiše in drugi zbrani za krsto, kateri so sledili v grobnico Njegovo Veličanstvo cesar Karel, prvi najvišji dvorjanik z dvorjaniško palico in oba knežja komornika. Tukaj je bila položena krsta po želji pokojnega vladarja med krsti pokojne cesarice Elizabete in prestolonaslednika Rudolfa. Po končanem blagoslovljenju in žalnih molitvah je oddal prvi najvišji dvorjanik ključ krste gvardijanu kapucinov in jo priporočil njegovemu varstvu, nakar se je vladar s spremstvom vrnil v cerkev. Nato je Najvišja in visoka gospoda zapustila cerkev."

.

.
Dokončano je …
"Večerni mrak je legal na zemljo, ko je bila žalna svečanost končana. Kdor ji je bil priča, temu ostane za vedno v spomin manifestacija ljubezni in spoštovanja za vladarja, katerega zemski ostanki so bili danes položeni k večnemu počitku v grobnici njegovih dedov. Cesarska grobnica pa bo odslej kraj, kamor bodo romali domačini, da izkažejo v Bogu počivajočemu vladarju svojo ljubezen in spoštovanje še v poznih časih."

.

.
Na dan pogreba v Ljubljani
"Ljubljana je bila včeraj popoldne mračna in žalostna. Na ulicah je bilo sicer več ljudi kot po navadi, toda videl si same resne obraze, nikjer ni bilo opažati one živahnosti, ki je sicer ljubeznjiv znak značaja slovenske prestolnice. Trgovine so bile zaprte, v izložbenih oknih so gorele lučice pred žalno okrašenimi kipi in podobami pokojnega cesarja, nepremično so visele s hiš žalne zastave v vlažnem zraku novemberskega popoldneva. Pogovori občinstva so veljali žalostno-sijajnemu sprevodu, ki se je vršil ob tej uri na cesarskem Dunaju, misli so venomer hitele tja, srca so spremljala pokojnega cesarja na zadnji poti. Mnogi so se podali na Slovenski trg, pred kip pokojnega vladarja, katerega resno-dobrotljivi izraz se je v belem mramorju [marmorju, op. a.] svetil iz zelenja. Na mostu cesarja Franca Jožefa so goreli mogočni kandelabri. Ure po mestu so bile štiri ... V kapucinski grobnici na Dunaju je odmeval zadnji 'Libera', pričelo se je mračiti ... Po trgovinah so zopet zahreščala vrata. Ljubljana se je vračala k vsakdanjemu življenju. Mračno še in otožno je spreletela proti večeru našo prestolnico radostna vest. Na ulicah si zapazil novo živahnost in kmalu je šlo vprašanje od ust do ust: Si že slišal? Cesar je pisal županu!"

Več o tem pa morda ob kakšni drugi priložnosti.
.

.