Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem izmed evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga slovesno sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku.
Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.

Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja.
V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi.
To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam take, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo take ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge.
Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.

Osrednja jutranja informativna oddaja, Jutranja kronika, prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Strnjena, verodostojna in zmeraj aktualna. Ob nedeljah ob 7.00 na Radiu Slovenija.

Kratka informativna koristna slovenščina

Tudi med počitnicami se slišimo in srečujemo na naših radijskih valovih. Tokrat smo se odpravili tja, kjer imajo vse leto razgled na morje. Kje je najboljši kotiček za kopanje? Kakšen je morski jedilnik? In kakšne barve je morje?

Z mladimi, ki so poletne dni preživljali na letovanju v izmeni, kjer so ljudje kot melodija različnosti, smo se v piranskem Domu pod obzidjem Zavoda za letovanje in rekreacijo otrok prepustili valovom smeha, ustvarjalnim potezam, igrivim dogodivščinam ter se s tokom prijateljstva potopili v čarobnost Morske simfonije …

Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Morje prinaša številne zgodbe, tiste iz daljnih prostranstev, pa tudi tiste z domačih bregov. Vsako soboto ob 13:40 jih odkrivamo skupaj s kolegi z Radia Koper.

Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo razmeroma neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in celinami.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, ampak ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonilani dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.

Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.

Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskemu zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim izmed pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v ponovitvi februarske oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
 

Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.

Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.

Drugi vatikanski koncil je še dodatno poudaril pomen laikov, ki imajo pomembno vlogo v življenju Cerkve. Kako dobro razumemo njihovo poklicanost in vlogo? Jih poznamo recimo po branju Božje besede, krašenju cerkve, petju, po sodelovanju v župnijskem pastoralnem svetu …? Laiki dopolnjujejo delo duhovnikov, so aktivni, po župnijah njihovo delo poteka zelo različno. V oddaji bomo slišali, kako imajo organizirano to občestveno dejavnost v Slovenj Gradcu.

Lahko noč, otroci! Na videz drobna, morda celo neopazna oddaja opravlja veliko kulturno poslanstvo. Literarno spretno oblikovana besedila, odlična interpretacija velikih imen slovenskega gledališča ter glasbena spremljava pričarajo poslušalcem pravljični svet. Za vse, ki – ne glede na starost – želijo pustiti domišljiji prosto pot, vsak dan ob 19.45 na Prvem.

Dale Watson je po mnenju poznavalcev in ljubiteljev eden najzanimivejših izvajalcev današnjega kantrija. Čeprav se je začel z glasbo ukvarjati že na začetku osemdesetih let, smo zanj prvič slišali šele leta 1995, ko je ugledni kritik Rich Kienzi zapisal: “Na Dalea Watsona se je izplačalo počakati teh 15 let.” Kantri je kljub izjemnemu razmahu v zadnjih nekaj letih v hudi ustvarjalni krizi. Zdi se, da so vsi pevci enako lepi, da nosijo enake klobuke, da pojejo z enakim naglasom in da igrajo enake kitarske sole. Zato je toliko bolj razveseljivo, da je po nekaj letih na glasbeno prizorišče prišel izvajalec, ki je obudil najlepšo zvrst kantrija: honky tonk.

Dale Watson se je rodil leta 1963 v Birminghamu v Alabami. Mladost je preživel v Teksasu, zato se ima za Teksašana. Pri sedemnajstih letih je začel nastopati, za glasbeno kariero pa se je dokončno odločil po očetovi smrti. Pot ga je najprej zanesla v Los Angeles k založbi CURB, a je ta njegove barske pesmi o pitju, lažeh in varanju zavrnila. Po nekaj neuspešnih malih ploščah je poskušal srečo v Nashvillu, vendar so se tam bolj kot za njegovo glasbo zanimali za njegovo frizuro in tetovirane roke. Zatekel se je v Austin v Teksasu, v kraj, kjer so uspešne kariere začeli Bob Wills, Johnny Bush, Willie Nelson in Waylon Jennings.

Kritiki in ljubitelji kantrija so bili nad prvencem Dalea Watsona z naslovom “Cheatin’ Heart Attack” navdušeni. Ugotavljali so, da glasba Dalea Watsona vrača optimizem v kantri, da pomeni nadaljevanje ustvarjalnih vrhuncev legendarnih izvajalcev honky tonka Leftyja Frizzella, Webba Piercea, Raya Pricea in Georgea Jonesa in da oživlja bakersfieldski zvok Bucka Owensa in Merla Haggarda. Še večjih pohval je bila deležna Watsonova druga plošča z naslovom “Blessed Or Damned”, le tej so v ugledni reviji Country Music People kot prvi v dolgoletni zgodovini revije dali oceno 10+.

Dale Watson pripada glasbenemu gibanju, ki so ga glasbeni novinarji na začetku devetdesetih let označili kot novi kantri. Pripadnikom tega gibanja je uspelo kantriju vrniti smisel in pomen. Da bi razumeli razmere, v katerih je nastal novi kantri, se je dobro spomniti na film Sama Peckinpaha “Junior Bonner”. Junak tega filma je soočen z dejstvom, da se njegov svet globokega tradicionalizma ruši spričo merkantilno-plutokratskega duha novega obdobja. V tem položaju se odpravi na zadnjo pustolovščino z željo, da bi naredil nekaj za ohranitev tradicionalnih vrednot in nazora. Položaj izvajalcev novega kantrija je podoben. Njihova glasba se zdi kot odgovor na pošast komercializacije in površnosti, zaradi katere se je kantri – pristna glasbena umetnost pogumnih pionirjev – spremenila v patetično posladkano opero. Pevci novega kantrija z Daleom Watsonom na čelu so kantri revitalizirali tako, da so v središče vseh dogajanj znova postavili uporniško osebnost. Po glasbeni strani so izvajalci novega kantrija, dojemljivi za tradicijo folka in roka, pa tudi za stare glasbene oblike, kot so western swing, cajun in napevi s hribov Apalačev, kantriju vdihnili novega duha.

Glasbo Dalea Watsona lahko razumemo kot most skozi čas. Dale Watson globoko tradicionalne glasbene oblike in slog izvedbe, znan s plošč Georgea Jonesa in Merla Haggarda, spaja z občutenostjo novih mestnih kavbojev, ki niso pripravljeni svojih spominov in tradicije zamenjati za kupček zelenih bankovcev. Tisto, kar Watsonovo glasbo dela posebno zanimivo v novem kantriju, je nekakšno faustovsko vprašanje, ali sta njegova glasbena nadarjenost in jasna slogovna usmeritev prekletstvo ali blagoslov vsemogočnega.

Zasedba na koncertu je bila:

DALE WATSON – glas, električna in akustična kitara
DAVE BILLER – električna in akustična kitara
CRAIG PETTIGREW – bas
TERRY WESTBROOK – bobni


Izbrana zgodnja diskografija Dalea Watsona:

“Cheatin’ Heart Attack” (Hightone, 1995)
“Blessed Or Damned” (Hightone, 1996)

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Kratka radijska igra raziskuje ozadje vljudnega in naučenega jezikovnega koda med zaljubljencema. Razen jezika je prav vse naključje, saj je odtujitev človeka od notranjega doživljanja tolikšna, da svojih lastnih čustev in občutij ne prepoznava in ne ve, kaj z njimi početi. So samo naključja, ki povzročajo zadrego, nerazumevanje, začudenje in strah.

Šestdelni cikel kratkih radijskih iger, nastalih po literarnih predlogah Stefana Bennija, ponuja luciden vpogled v človeka današnjega časa, ki se pogosto potaplja v kaos in dezorientacijo. Avtorjeva literarna in posledično radijska dela zaznamujeta prefinjena naracija in duhovita satiričnost, ki uperjena proti sodobni družbi nasmeje in hkrati spodbuja k premisleku.

Režiserka: Ana Krauthaker
Prevajalec: Janko Petrovec
Dramaturginja: Vilma Štritof
Tonska mojstrica: Sonja Strenar
Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar

Gospod – Rok Kravanja
Gospodična – Lena Hribar

Uredništvo igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018

V Parizu so se začele triintridesete olimpijske igre moderne dobe. Tematiki športa in olimpizma se posveča tudi Marc Perelman, francoski teoretik sociologije športa in univerzitetni predavatelj, avtor več knjig. Med njimi je najopaznejša njegova monografija Barbarski šport s podnaslovom Kritika globalne kuge. Slovenci jo imamo v prevodu Saše Jerele, izšla je pri založbi *cf pred dvema letoma. V njej najdemo tudi odlomek o Olimpijski listini, ki nas lahko spodbudi k drugačnemu razmisleku o vrhunskem tekmovalnem športu, kot je neomahljivo navdušenje nad vsem, kar se te dni dogaja in se še bo dogajalo v Parizu.

Igralec Blaž Šef,
glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,
mojstra zvoka Urban Gruden,
režiser Klemen Markovčič,
urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Produkcija 2024.

Glasbena cesta 2.3.1.5. Haris Pilton: Showcase. Novi album prodornega ljubljanskega Balkan gypsy jungle dub D.J.-ja in producenta z obilico uglednih gostov. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2024/07/25/haris-pilton-showcase/