TV DNEVNIK: Brionska deklaracija sprejeta po 16 urah pogovorov (8. 7. 1991)

Brionsko deklaracijo so podpisali predstavniki Slovenije, Hrvaške, Srbije, jugoslovanskih zveznih oblasti in predstavniki Evropske skupnosti, tako imenovana evropska trojka: zunanji ministri Luksemburga, Portugalske in Nizozemske Jacques Poos, João de Deus de Pinheiro in Hans van den Broek. Iz Slovenije so se sestanka udeležili predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel, slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek in predsednik slovenske skupščine France Bučar.

Šlo je za tretje posredovanje evropske trojke po začetku vojnih spopadov v Sloveniji. Če jih je v dneh prej še presenetila kompleksnost jugoslovanskega vprašanja, so tokrat na Brione na pogajanja evropski pogajalci prišli dobro pripravljeni. "Zaradi načina, ki je vodil do podpisa, se je drži tudi oznaka brionski ultimat. Vsebovala je številne kompromisne rešitve in zato ni v celoti zadovoljila nikogar," pojasnjuje Jure Gašparič z Instituta za novejšo zgodovino.

Zavora osamosvajanju, a konec spopadov

Zapisano je bilo, da se za tri mesece zamrznejo osamosvojitveni procesi, ohranjen je bil enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo, na mejah pa je bilo treba vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991. Nadzor nad mejnimi prehodi bo sicer prevzela policija Slovenije, ki pa bo delovala v skladu z jugoslovanskimi zveznimi predpisi. Carine so ostale zvezni dohodek. Dogovorjeni so bili deblokada vseh enot in objektov JLA, brezpogojen umik enot JLA v vojašnice, odstranitev vseh barikad s cest, vrnitev vseh sredstev in opreme JLA ter dezaktiviranje enot Teritorialne obrambe in njihova vrnitev na izhodiščne točke. Deklaracija je zahtevala še funkcionalno vzpostavitev zveznega predsedstva, nasprotovala vsem nasilnim enostranskim dejanjem in predvidevala začetek pogajanj o prihodnosti Jugoslavije.

"Za slovensko stran sta bili najspornejši točki, ki sta predvidevali trimesečni moratorij za osamosvojitvene odločitve in deblokado vojašnic JLA ter vračilo zaplenjene vojaške opreme. Tedaj se je marsikomu zdelo, da bi sprejetje teh dveh točk pomenilo odpoved temeljnim pridobitvam, sami osamosvojitvi in njenemu uspešnemu policijsko-vojaškemu zavarovanju," opisuje Gašparič.

Zadržan odziv slovenske javnosti, a kmalu se začne umik JLA

Odzivi precejšnjega dela javnosti in tudi politike so bili zato takrat, pod vtisom komaj končanega vojaškega spopada, precej zadržani. A kmalu se je izkazalo, da so v ozadju tudi javnosti neznana dogajanja v političnem zakulisju. Po Gašparičevih pojasnilih je namreč že na Brionih slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek vprašal srbskega člana Borisava Jovića, kaj meni o morebitnem umiku JLA iz Slovenije. Jović, ki je govoril v imenu srbske delegacije, je bil temu takoj naklonjen. "Nekaj dni pozneje, 11. julija, je v svoj dnevnik zapisal, kako ožje srbsko vodstvo meni, "da je treba takoj umakniti vojsko iz Slovenije, jo razporediti na meje prihodnje Jugoslavije …" Odločitev je padla," poudari Gašparič. Deset dni po brionskem razočaranju je torej sledilo pozitivno presenečenje, ki je hipoma nevtraliziralo najspornejše točke deklaracije. JLA je sklenil, da začne umik iz Slovenije.

Slovenija kot edini rešljiv del jugoslovanskega gordijskega vozla

Kljub začetnim zadržkom je Brionsko deklaracijo potrdila tudi slovenska skupščina. S tem se je po mnenju Gašpariča Slovenija izkazala kot kredibilen sogovornik. "Republika Slovenija, ki je ob drugih republikah de facto že bila eden od nosilcev politične moči, je to postala tudi v očeh tujih sogovornikov. Brionski sestanek je tako prepoznal situacijo, ki se je na terenu že odvila in potrdila z vojaškim nastopom slovenskih organov za notranje zadeve in Teritorialne obrambe. Republika Slovenija je postala priznan sogovornik, partner pri reševanju jugoslovanske krize," je dodal naš sogovornik.

30 let od sprejetja Brionske deklaracije