Komenda, junij 1991: Ljudje opazujejo vojake JLA. Foto: BoBo
Komenda, junij 1991: Ljudje opazujejo vojake JLA. Foto: BoBo

Ljudje so se prebudili v vojno stanje. Da osamosvojitve ne bo mogoče izvesti le za pogajalsko mizo, je slovensko vodstvo slutilo. Zato so predvideli tudi več načrtov ukrepanja. Vojašnice v Sloveniji so že od pomladi nadzorovali pripadniki TO-ja. Do 26. junija je bilo vpoklicanih 20.000 pripadnikov TO-ja, odzvalo se jih je 16.000, v prispevku Vojna za Slovenijo v delu Slovenska novejša zgodovina našteje zgodovinar z Inštituta za novejšo zgodovino Damijan Guštin.

Že 26. junija popoldne so južni del mejnega območja na Primorskem zasedle enote reškega korpusa. Zgodaj zjutraj 27. junija pa so se na pot odpravile tudi kolone JLA iz vojašnice na Vrhniki proti Brniku, iz Maribora proti Šentilju, iz Varaždina in Karlovca. Najprej so naleteli na nastavljene barikade. Taktika enot TO-ja in milice, ki so delovale usklajeno, je bila namreč najprej pasivno preprečevanje, da bi kolone dosegle cilje.

Prvi oboroženi spopadi so se vneli 27. junija pred Ormožem, na Medvedjeku, v Rigoncah, na Jezerskem, na cesti proti Šentilju, popoldne še pri Trzinu in na mejnem prehodu Holmec. Padle so prve smrtne žrtve in ranjeni.

V dogajanje v Sloveniji je 28. junija posegla Evropska skupnost, saj je bilo to vse od madžarskih dogodkov leta 1956 prvi oboroženi spopad v Evropi. "Slovenska oblast je s skrbno izbranim obveščanjem mednarodne javnosti pridobila pomembno prednost, saj ji je uspelo prepričati, da gre za agresijo na samostojno državo Slovenijo in ne za državljansko vojno," ugotavlja Guštin.

TV DNEVNIK: Spregovorilo je orožje (27. 6. 1991)

O značilnostih vojnih dogodkov na slovenskih tleh pred 30 leti smo govorili z doc. dr. Blažem Torkarjem iz Centra vojaških šol SV.

Kdaj se je dejansko začela vojna? 27. junij je datum, ki ga zaznamujemo kot začetek, a vojaške napetosti so bile že prej.
Največkrat lahko beremo, da je bil začetek vojne 27. junija 1991, ko so se s prvim strelom na cesti Metlika‒Novo mesto pri zaselku Poganci začele vojaške aktivnosti. Na Primorskem pa velja znameniti 'dan prej'. Ko se je na Trgu republike v Ljubljani odvijala proslava ob razglasitvi samostojnosti, so proti mejnim prehodom na Primorskem šle kolone JLA. General Marijan Čad, ki je bil tedaj poveljnik 13. korpusa JLA, se je namreč odločil, da bo šel na teren z oklepnimi enotami že 26. junija, saj je dobil ukaz, da mora 27. junija do 15. ure zasesti mejne prehode. Vzel si je dovolj časa in odšel prej na teren. To je bila njegova osebna odločitev.

"Vprašanje, kako bi se razpletlo, če ob pekrskih dogodkih na ulice ne bi šla množica ljudi"

Kaj pa pekrski dogodki? Že tedaj sta se ena proti drugi postavili dve vojaški sili, čeprav se je slovenska vojska takrat še formirala. To je že nakazovalo, po kakšni poti bo treba iti, da Slovenija doseže osamosvojitev.
Da, pričakovalo se je, takrat so se že oblikovali načrti kot npr. Kamen, Nabava, Jezero in vaje Teritorialne obrambe kot npr. Premik-91. Slovenska stran je pričakovala, kaj se bo zgodilo, in se je pripravljala na to. Če vprašate veterane vojne, kdaj se je za njih začela vojna, bodo nekateri odgovorili, da že leta 1990, ko so dobili v hrambo orožje. Gre torej za zelo subjektivno interpretacijo, kdaj se je za nekoga začela vojna.

Kot pravite, je bil 26. junija izdan ukaz, da sile JLA zasedejo mejne prehode. Je slovenski politični in obrambni vrh za to vedel?
So vedeli, ves čas so spremljali enote JLA. A ko je bila proslava ob razglasitvi samostojnosti, vsega še niso javno objavljali, da ne bi preveč vznemirjali ljudi.

JLA je bil poslan na mirnodobno nalogo. Kaj je to pomenilo?
Mirnodobna naloga je bil način, kako je JLA reševal notranje spore v državi. Na tak način so reševali na primer v 80. letih težave na Kosovu. S tankovskimi enotami so šli na ceste in ustrahovali ljudi. Enote na teren niso šle v bojni formaciji. Izvrševali so sklep Zveznega izvršnega sveta SFRJ-ja, da je treba izvajati predpise glede plačila carine in da se na meje pošlje ob JLA še carinike in zvezne miličnike. Kot na slovenski strani so tudi vojaki JLA dobili nalogo, da se v primeru napada branijo z orožjem.

Kaj pa so takrat povedali vojakom, ki so bil poslani iz vojašnic?
Bili so zavajani, da so tuje enote napadle Jugoslavijo, da jo morajo braniti. Niso točno vedeli, kaj se dogaja, kar nam dokazujejo tudi številni videoposnetki. Šele kasneje so izvedeli, s kakšno nalogo so šli proti mejnim prehodom.

Ko je TO dobil prve redne vojake: vsi so upali, da orožja ne bodo uporabili

Tik pred vojno so izvedli reorganizacijo štabov Teritorialne obrambe. Zakaj in kakšne so bile posledice pri delu na terenu v novi organizaciji, ki se verjetno še ni utekla, ko je prišlo do vojnih dogodkov?
Reorganizacija je obsegala združevanje občinskih štabov TO-ja v območne. Nekje je ta reorganizacija uspela dobro, drugje pa slabše, predvsem zaradi različnih reliefnih značilnosti občin, težjih komunikacij. Pozneje je to največkrat negativno vplivalo na linijo vodenja in poveljevanja. Nekateri v TO-ju so imeli zato težave s tem, kdo je komu podrejen in kdo nadrejen. Po mojem mnenju ta reorganizacija tik pred začetkom vojne ni bila izvedena pravi čas.

Kakšna je bila vloga policije?
Vloga milice oziroma organov za notranje zadeve, se je delila na dva sklopa. Eden je tisti pred samimi spopadi, ko so je slovenska milica upirala unitarizaciji države in varnostnega sistema SFRJ-ja – najbolj tipična je akcija Sever, ko preprečijo miting resnice. Druga faza pa je sodelovanje v času vojne za Slovenijo, ko so se že pred osamosvojitvijo začele postavljati kontrolne točke na meji s Hrvaško, menjavati table z oznakami Republike Slovenije. Naloga milice je bila patruljiranje, opazovanje, varovanje oseb in pomembnih objektov. Zelo pomembna naloga je bila postavljanje barikad. Kriminalisti so sodelovali pri obravnavi prebežnikov, ki so prebegnili na našo stran. Posebej bi izpostavil enote PEM – pripadnike posebne enote milice, ki so bili aktivni v oboroženih spopadih in neoboroženih oblikah upiranja Jugoslovanski ljudski armadi kot zavarovanje menjave tabel in zastav na mejnih prehodih ter zavarovanje prehodov in mejnih kontrolnih točk.

Omenili ste barikade in blokade cest, da bi preprečili prehode enot JLA-ja. Kako je potekala organizacija teh stvari, kdo je kontaktiral prevoznike, cestna podjetja, ki so sodelovala?
Na ravni države je delovala republiška koordinacija, ki je imela nalogo usklajevanje obrambnih in varnostnih aktivnosti, v vsaki pokrajini pa je delovala še koordinacijska podskupina. Člani teh skupin so skrbeli, kako se bodo reševale težave, delovalo v primerih spopadov, kje se bodo delale blokade cest. Seveda so bile aktivne tudi občinske oblasti, krajevne skupnosti, skratka vsi spektri družbe. Načeloma ni bilo velikih uporov, da nekdo ne bi hotel dati svojega vozila v barikado. Kot veste, pa so vključevali tudi tovornjake iz tujine, kot na primer na Dolenjskem pri Medvedjeku.

Tovornjaki stojijo na cesti pri Medvedjeku, 27. 6. 1991. Foto: BoBo
Tovornjaki stojijo na cesti pri Medvedjeku, 27. 6. 1991. Foto: BoBo

Prebivalstvo Slovenije se je aktivno postavilo proti delovanju JLA. Je jugoslovansko vojsko to presenetilo?
Slovenci so se za samostojno in neodvisno državo odločili na plebiscitu. Ljudem je bilo dovolj militarizma in vmešavanja JLA v politiko. Večina prebivalcev je podpirala slovensko osamosvojitev in odpor proti JLA je bil logična posledica. JLA pa je odpor presenetil, saj so mislili, da bodo ustrahovali ljudi in slovenski politični vrh, a jim načrti niso uspeli. Ko so bile enote poslane na meje, so imeli s sabo zalogo preskrbe za dva dni in verjeli so, da bo akcija izvedena hitro in da ne bo pretiranega odpora.

V lokalnih konfliktih so odigrali pomembno vlogo lokalni poveljniki TO-ja, milice, tudi civilnih struktur – je človeški dejavnik najpomembnejša značilnost te vojne?
Definitivno. Pokazala sta se je človečnost in razumsko delovanje na obeh straneh. Seveda so bili izpadi agresije in nasilja, a večina konfliktov se je razrešila po mirni diplomatski poti. To je značilnost vojne za Slovenijo. Samoiniciativa lokalnih politikov in poveljnikov tako v TO-ju kot v milici je preprečila morebitne spopade in vse je šlo v smeri zaščite ljudi in to je v tistem času dobro uspelo.

Velikokrat v spominih in pripovedih teritorialnih poveljnikov slišimo, kako v ključnih trenutkih niso upoštevali kakšnega ukaza z vrha, ker so sami na terenu drugače ocenili položaj.
Da, to se velikokrat dogaja v takšnih trenutkih. Pogosto je prišlo iz republiške koordinacijske skupine ali posameznih podskupin do ukazov, naj se na primer zavzame kak mejni prehod ali napade vojašnica, pa se je kak poveljnik glede na situacijo na terenu odločil drugače. To je rešilo veliko težav in tudi preprečilo žrtve, ki bi lahko sledile takšnim spopadom.

Vojaška obramba suverenosti - odgovor na akt agresije

Kateri so bili tisti morda najbolj prelomni trenutki, odločitve v vojnem času?
Moja subjektivna ocena je, da je bil eden od prelomnih dni 28. junij, ko so postopoma začeli v slovenske roke prehajati mejni prehodi. Po 30. juniju pa je začelo prihajati do razpada enot JLA, saj je bilo tedaj veliko prebegov, tako da se je tehtnica prevesila na slovensko stran.

Starši mladih vojakov so zahtevali, da gredo iz Slovenije. Obstajajo podatki, koliko je bilo dezerterjev ali prestopov na drugi stran? Kakšna je sicer 'statistika' vojne?
Ocene so, da je prebegnilo na slovensko stran 3090 pripadnikov JLA-ja in da je bilo zajetih 2663 pripadnikov JLA-ja. Število žrtev in ranjenih v objavljenih virih zelo niha in različne so tudi interpretacije. Nismo še prišli do končnih številk oziroma nikoli se niso javno objavili podatki. Prvi podatki o žrtvah v vojni za Slovenijo so v nepopolnem poročilu Rdečega Križa iz 17. julija 1991, ko je naštetih 65 žrtev. Pozneje se podatki razlikujejo: od 12 do 16 pripadnikov TO-ja, od 4 do 6 miličnikov, o civilnih žrtvah se govori o številu 22, od tega sedem slovenskih, drugi so bili tujci – novinarji, vozniki tovornjakov, pri žrtvah JLA-ja pa največkrat zasledimo številko 44, ki jo je v Beli knjigi objavil JLA. Težava je tudi v tem, da različni viri pripisujejo žrtve različnim stranem. Najprej so med žrtve šteli le tiste, ki so umrli v spopadih, a potem pa so med žrtve vključili tudi tiste, ki so umrli zaradi posledic spopadov. Ranjenih se največkrat omenja, da jih je bilo 184, od tega 107 na slovenski strani.

11. Pozor! Nevarnost zračnega napada!

Kakšna pa je bila komunikacija na terenu v času vojne? Vemo, da je to vseeno čas pred 30 leti, ko mobilna telefonija ni bila prosto dostopna.
Za slovensko vojno je značilno telefonsko komuniciranje, zelo malo je ohranjenih poročil in ukazov. Vse je potekalo zelo hitro, napeto in zato imamo tudi zgodovinarji težavo pri iskanju arhivskih dokumentov. Tudi na višji ravni so med sabo komunicirali po telefonu, a so imeli zaščitene komunikacijske linije. Enako je bilo na strani JLA. Poleg telefonov so uporabljali tudi druge oblike komuniciranja kot npr. faksi.

Pogosto slišimo, da je Slovenija zmagala tudi v propagandni vojni.
V propagandni vojni je šlo za to, kdo bo dobil na svojo stran tujo in tudi jugoslovansko javnost. V Sloveniji je bilo tedaj veliko tujih novinarskih ekip in slovenska stran je izkoristila psihološko prednost. Organizirali so redne novinarske konference, Jelko Kacin je tedaj odigral pomembno vlogo. Poskušal je tudi JLA, ki je z odvrženimi letaki iz letal v polomljeni slovenščini informiral ljudi, da je ogrožena integriteta države. A to ni bilo uspešno. Zelo pomembno je bilo, da je Slovenija na svojo stran pridobila mednarodno javnost.

Starejši novinarski kolega mi je omenil, da so ob klasičnem novinarskem obveščanju javnosti v prvih dneh imeli v mislih tudi to, da bi radi pokazali svetu, kaj se v resnici dogaja pri nas in da bi nam tuja javnost prišla na pomoč. A to se ni zgodilo takoj. Evropska skupnost je posegla šele nekaj dni po začetku spopadov. Kako odločilna je bila vloga mednarodne javnosti v tej situaciji?
Intervencija JLA v Sloveniji je prišla s tiho podporo Zahoda. Ko je prišlo do stopnje agresije, ki jo predvsem ZDA niso več tolerirale, je takratni zunanji minister ZDA James Baker izjavil, da je jugoslovanska vlada prekoračila dovoljene meje uporabe sile. Takrat so preklicali neuradno ameriško privolitev, da lahko Marković naredi v Sloveniji red. Sprva je torej tiha privolitev Zahoda obstajala, a nato so se ustrašili, saj so se bali vojne v Jugoslaviji, ki je nato dejansko sledila. Evropska skupnost je poslala t. i. evropsko trojko, da razreši problem Slovenije, ključno vlogo je imela na brionskih pogajanjih. V Sloveniji se je stvar dobro iztekla, a vemo, da sta se vojna in nasilje v večjem obsegu nadaljevala na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.

Lokev, junij 1991: Ljudje gledajo zmečkane avtomobile, ki so jih povozili tanki JLA. Foto: BoBo
Lokev, junij 1991: Ljudje gledajo zmečkane avtomobile, ki so jih povozili tanki JLA. Foto: BoBo

Pojavlja se tudi vprašanje interpretacije: je šlo v Sloveniji za vojno ali za oborožen spopad?
Največkrat uporabljen je izraz vojna, čeprav se obramboslovna stroka pri interpretaciji, kaj je vojna in kaj vojaški spopad, naslanja na več teorij, še najbolj pa na t. i. skandinavsko šolo in dejansko po teh normativih je šlo za oborožen spopad. Če boste vprašali veterane, pa bodo nekateri rekli, da je šlo za vojno. A to ni ključno vprašanje, ali je vojna ali oborožen spopad, ključno je, kako se je stvar ugodno razrešila. Najpomembneje je, da smo se izognili širšemu nasilju in izšli iz tega dogajanja relativno dobro, brez množičnih žrtev in z enotnostjo vseh plasti – prebivalstva, politike. Pomembno vlogo pri tem so odigrali vsi dejavniki, od teritorialne obrambe, milice, do civilnih struktur.

Koliko je omembe te vojne v tujih virih?
Večina tuje literature te dogodke v Sloveniji opisuje kot začetek državljanske vojne v Jugoslaviji. Velikokrat se uporabi termin 'mini war' (manjša vojna). Nekatere zgodovinske publikacije niti ne omenjajo, da se je v Sloveniji kaj dogajalo. Definitivno pa se slovenska vojna razume kot začetek širšega vojnega dogajanja v Jugoslaviji. Po 30 letih je težava, da imamo zelo dobro izčrpane slovenske vire. Veterani vojne za Slovenijo so veliko prispevali k analizi, napisali več publikacij, zbornikov, manjka pa nam pisnih arhivskih virov. Predvsem pa nam manjka pogled iz tujine, kako so v tujini gledali na vojno v Sloveniji, in pogled nasprotne strani, torej poročila, ki bi jih našli v arhivih JLA, ali pa dokumenti zveznega jugoslovanskega predsedstva. S tem bi se nam razsvetlil kak nov vidik. 30 let načeloma velja zaprtje arhivov, a država se lahko odloči, da razkritje določenih dokumentov ogroža nacionalno varnost in se zaprtje še podaljša. Pomembno je vprašanje, kdaj se bodo začeli sproščati viri iz tega obdobja v Beogradu.

V desetdnevni vojni slovenske sile ubranile državo

Na Goriškem se je vojna začela že dan prej