Njegova zgodba o uspehu se bere kot pravljica, a sam poudarja, da je v resnici drugače. Na poti je bilo precej trnja, od slabih finančnih pogojev v družini, statusa alpskega smučanja v njegovi domovini in poškodb. A vsa kovina okrog vratu kaže, da je delal pravilno. O svoji zgodbi, vrednotah, delu, komunikaciji, motivaciji in spoštovanju je pred dnevi ob robu SOF-a spregovoril v skupnem intervjuju za MMC in Val 202.

Ste si kadar koli v življenju želeli, da bi postali kaj drugega kot smučar?
Ne, smučanju sem bil enostavno predan in sem ga imel rad. Po koncu kariere pa vse bolj postajam navezan na morje, živim v Oslu ob morju. Tudi sam vozim otroke na smučanje, tudi oni ne marajo mraza. Na Norveškem zima traja pol leta, zato se pač moraš naučiti smučanja in drsanja.

Ali po koncu kariere pogrešate smučanje?
Šlo je seveda za prehod več obdobij. Veliko športnikov ima po koncu kariere težave, da se vklopijo v normalno življenje. A moje življenje je še vedno precej povezano z alpskim smučanjem. Skupaj z Lassejem Kjusom že štiri leta vodiva televizijsko oddajo, imam veliko govorov, sodelujem z Norveškim olimpijskim komitejem. V prvih dveh letih po koncu kariere sem v resnici smučanje zelo pogrešal, na srečo pa se nisem odločil za vrnitev na bele strmine. Danes je moje življenje boljše kot kdaj koli prej, saj imam čas za vse: za posel, kariero ... Smučanje zato ni več tako pomembno, rad igram hokej in se rekreiram, ampak zdaj je družina na prvem mestu.

Torej ste se morali najprej navaditi na življenje po smučanju, ko vam je to uspelo, pa zdaj uživate?
Ja, prav naučiti sem se moral. Ko sem šel pod prho brez brisače, sem avtomatsko zavpil 'kje je sobarica?', zaradi česar je bila moja žena precej jezna. Nikoli prej nisem kupoval hrane ali jo pripravljal. Ko se je rodila moja hčerka in sem jo šel obiskat, sem na poti v avtu razmišljal le o sebi, bil sem tako egocentričen. Takšen sem bil 20 let, moral sem se naučiti, da so v mojem življenju tudi drugi ljudje.

S Filipom Gartnerjem ste se spoznali leta 1986 v Oppdalu, kjer je bilo le nekaj krp snega, dovolj za 10 veleslalomskih vrat. Takoj je videl, da ste nekaj posebnega. Kako se spominjate začetkov?
Kot otrok sem res veliko treniral, takrat sta bila moja vzornika Bojan Križaj in Ingemar Stenmark, nikoli pa si nisem mislil, da lahko pridem na tako raven. Ko sem leta 1991 pri 19 letih osvojil svojo prvo medaljo, sem se naenkrat znašel na tej ravni. Mislil sem si, da morda to le ni tako čudno in neverjetno, saj mislim, da nihče ni toliko treniral, kot sem jaz. Torej je moral biti dober razlog, da sem v družbi najboljših. Bilo je skoraj naravno - če veliko delaš in delaš tisto, kar imaš rad, potem pridejo tudi rezultati. Na začetku je bil prehod seveda težak, na svoji prvi tekmi svetovnega pokala v Oppdalu sem osvojil predzadnje mesto, zmagal je Tomba, ki je me je prehitel za veliko sekund. Včasih se zdi brezupno, a ni. Najprej se trudiš en zavoj narediti malenkost hitreje, ko ti to uspe narediti pri 60 vratih, si naenkrat tri sekunde hitrejši in potem postaneš najboljši na svetu.

Rekli ste, da je bil Stenmark vaš vzornik, tudi Križaj?
Ja, tudi on, malo sem mu namreč podoben. Oba sva svetlolasa, malo sva si podobna, pa tudi smučala sva malo podobno. Ko sem bil otrok, je bil Ingemar največji zvezdnik in sem zanj tudi navijal, Bojan pa je bil vedno moja druga 'izbira'.

Preden sta z Lassejem Kjusom prišla na sceno, je bilo norveško smučanje na relativno nizki stopnji. Kaj se je zgodilo konec 80. in na začetku 90. let, da ste postali velesila?
Mislim, da je bilo nekaj naključja. V reprezentanci smo se zbrali dobri, pozitivni fantje, imeli smo dober, delovni pristop, pri čemer je prednjačil naš vodja Ole Kristian Furuseth. Imeli smo zmagovalno kulturo, miselnost. Vsakdo, ki je prišel v našo skupino, je postal boljši s tem, da je postal del te skupine, nato je prišlo do pravega razcveta. Mislim, da je ta kultura danes ostala z uspehi Aksla Lunda Svindala. V 20 letih smo osvojili 60 medalj na velikih tekmovanjih, predtem pa nobene v 40 letih. Dogajalo se je nekaj izjemnega, naš vzornik je bil Furuseth, saj je delal 24 ur na dan, pokazal nam je, da je na Norveškem mogoče uspeti tudi v smučanju, ne le v smučarskih tekih. V naši ekipi je bila dobra komunikacija, bili smo navdih drug drugemu, hkrati pa smo se spoštovali.

Z Lassejem Kjusom sta imela zanimivo zgodbo. Bila sta prijatelja, cimra in tekmeca.
Veliko sva se prepirala, enkrat sva za zabavo celo boksala. Igrala sva šah, nogomet, vedno sva se borila, vedno je šlo za prestiž, tako se je razvil najin ubijalski nagon. Ko pa sva začela smučati, sva se podpirala, to je bila najina naloga. Vesel sem bil, kadar je zmagal, jaz pa sem bil četrti. Problem je bil, ko je on zmagal, jaz pa sem bil 50.

Do leta 1994 ste na velikih tekmovanjih osvojili skoraj polovico medalj. Kako si razlagate to?
Na začetku kariere sem postal svetovni in olimpijski prvak, zaslužil sem precej denarja. Mislim sem si, kupiti moram avto ali hišo ... Na ta način športnik izgubi nekaj potrebne ostrine, to, kar je bila prej tvoja prednost. Potem je vse tesno, gre za igro stotink in težko je vedno zmagovati. So pa tudi drugi dejavniki, imel sem veliko izjemne konkurence, od Tombe do Maierja in Eberharterja. Težko je bilo zmagovati. Naredil sem veliko napak, izgubil sem precej kilogramov, zamenjal sem opremljevalca, delal sem tehnične napake. Hkrati pa je bilo res težko nastopati prav v vseh disciplinah. V svoji karieri sem osvojil ogromno četrtih in petih mest. Če bi smučal še enkrat, bi najbrž tekmoval le v dveh disciplinah, saj bi imel tako možnost zmagati na več tekmah.

Bile ste odličen tekmovalec v vseh disciplinah, večina drugih je nastopala le v nekaj disciplinah.
Na to sta veliko vplivala moja mladost in to, da sem se ukvarjal s številnimi športi, tako sem dobil precej gibčne spretnosti, ukvarjal sem se tudi z gimnastiko. Vse to mi je pomagalo, da sem se ukvarjal z vsemi disciplinami. Predvsem pa sem rad tekmoval. Nisem želel 20 sezon nastopati le na devetih slalomih na leto. Zdelo se mi je, da bi bilo vse zaman. Želel sem biti vedno na štartu in tekmovati, to je bilo v moji naravi.

Aksel Lund Svindal je v Kranjski Gori povedal, da na velikih tekmovanjih prednost, če si vsestranski smučar. Pred smukom si rečeš, dobro, če ne osvojim medalje tu, imam še vedno tri druge možnosti. Specialisti pa so bolj živčni, ker vedo, da je to njihova edina priložnost. Je to tudi pomembno?
Jaz in Lasse imava največ medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, imava pa tudi največ 4. in 5. mest v svetovnem pokalu. V svetovnem pokalu sem bil ves čas na terenu in sem tekmoval, to pa je bilo precej naporno v boju s specialisti. Na velikih tekmovanjih pa je bilo nasprotno, med tekmami je bilo nekaj časa, s čimer sem imel možnost, da sem pridobil kakšno desetinko, imel pa sem tudi več tekem, da bi osvojil medaljo, res nisi tako živčen kot so specialisti. Oni so zaradi tega smučali nekoliko počasneje, mi pa hitreje.

Je v prihodnosti še prostor za smučarje, ki tekmujejo v vseh disciplinah?
Ivica Kostelić je leta 2011 v Kitzbühelu na superveleslalomu pokazal, da je še možnost za take smučarje. Ted Ligety kaže, da je naslednji v vrsti, v Schladmingu je osvojil tri zlate medalje. Mislim, da še lahko napreduje v smuku, povsem soliden pa je lahko tudi na slalomu. Danes so v slalomu res kratke smuči, zato je težko kombinirati že slalom in veleslalom. Danes so smuči tako različne, da to res otežuje smučarju, da se udejstvuje v vseh disciplinah. A je mogoče, danes se smučarji ne bi smeli samodejno odpovedati vsem disciplinam. Bode Miller je leta 2005 v dveh tednih dobil štiri različne discipline, takrat so bile slalomske smuči še krajše. Torej mogoče je, a je res zelo težko.

Z 20 medaljami na svetovnih in olimpijskih prvenstvih ste najuspešnejši smučar. Katera medalja vam je najbolj pri srcu?
Bronasta medalja v veleslalomu na olimpijskih igrah 1992. Ta mi je ogromno pomenila. Po prvi vožnji sem bil tretji, vodil je Tomba. Teden prej sem bil na tekmi svetovnega pokala po prvi vožnji drugi, končal pa sem na sedmem mestu. Velikokrat se mi je pripetilo, da sem na tekmi skupaj spravil le eno dobro vožnjo. Na olimpijskih igrah pa mi je končno uspelo sestaviti dve dobri vožnji in ohraniti mesto med prvimi tremi. To je bilo zame izjemno pomembno. Naslednje leto sem na svetovnem prvenstvu v Morioki vodil po prvi vožnji tako v slalomu kot veleslalomu in obakrat obranil prvo mesto. Naučil sem se biti najboljši takrat, ko je bilo najpomembneje.

Kaj je bilo najpomembnejše na štartu?
Zame je bilo najpomembnejše, da sem se sprijaznil s tem, da sem živčen, da sem sprejel to, da je to zame pomembno, nisem se trudil pobegniti čustvom, da me je strah. Vsaka tekma je bila drugačna, vsaka ima svojo zgodbo, trudil sem se, da sem se iz vsake kaj naučil, da bi potem znal pravilno pristopiti na naslednjih tekmah. Če to ni bilo uspešno, sem na naslednji tekmi poskusil spet drugače. Pri uspehu pa je pomemben tudi ubijalski nagon, neke vrste temna plat, ne v slabem smislu. Ne vem, od kod to prihaja, prav gotovo pa to pomaga, vsaj tako je bilo pri meni in Lasseju, očitno pa tudi pri Akslu.

Ali od tod prihaja tudi vaš črni humor, s katerim ste skušali razelektriti ozračje na najbolj nevarnih smukih?
Ja, mogoče. To je vse del tega ubijalskega nagona. To ima vsak človek, če je vaše življenje ogroženo, priplava na površje, takrat se ničesar ne bojiš. Takrat dobiš tako moč, za katero nisi vedel, da je v tebi. Če ti to uspe v športu, lahko narediš neverjetne stvari.

Kako je na vaš razvoj vplivalo to, da ste v mladostih imeli bolj malo mednarodnih tekmovanj. Koliko je to pomagalo?
Živeli smo dokaj revno, imeli smo malo denarja, to nam je precej pomagalo, saj se potem bolj boriš. Nismo imeli veliko treningov v tujini, spali smo v šotorih, bili smo borci. To je bil ključ, to je bila prava motivacija. Danes povem staršem, ne peljite svojih otrok v najboljše hotele, poskusite spati v šotorih. Ni pa res, da nismo tekmovali kot otroci, ta filozofija je prišla šele pozneje. Nismo pa imeli veliko opreme in nismo tekmovali v tujini, to pa je res.

Na začetku ste bili ste majhna ekipa. Že maja ste vedeli, kdo bo februarja nastopil na velikih tekmah, medtem pa Avstrijci tega še januarja niso vedeli. Je bila to za vas prednost?
Če bi bil član avstrijske reprezentance, bi gotovo osvojil manj medalj, saj se na nekatere tekme, kjer sem potem dobil medaljo, sploh ne bi mogel uvrstiti. To je bilo res dobro. Avstrijci so bili na velikih prvenstvih že precej utrujeni, saj so ves čas med seboj tekmovali za prosta mesta. No, res pa je, da so tudi oni vedno osvajali veliko medalj. Na štartu so bili štirje, dva sta šla ven in že si imel možnost za bron (smeh).

Ena od teorij za vaš uspeh so tudi letni časi. Decembra in januarja na Norveškem vsi "spijo", nato pa februarja in marca s soncem oživijo. Vsa velika tekmovanja pa so ravno februarja. Je v tem kaj resnice?
Ja, res je. Pogledal sem svojo kariero. V članski konkurenci imam na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in svetovnem pokalu 30 zmag, le enkrat pa sem zmagal pred božičem. Pa še ta je prišla konec novembra v Sestrieru, kjer pa je bilo zelo toplo, kot da bi bila pomlad.

Kako bi ocenili neverjetno sezono Tine Maze?
To je najboljša sezona v zgodovini alpskega smučanja! Seveda je treba pogledati sezone Ingemarja Stenmarka, ko je morda zbral več zmag, a so nato spremenili točkovni sistem. Le čas bo pokazal, če se bo po številu zmag lahko merila z dosežki Annemarie Moser Pröll ali Lindsey Vonn ali z Anjo Pärson po številu medalj na velikih tekmah. Stara bo 30 let in od nje je odvisno, koliko časa bo še vztrajala. Danes smučarji tekmujejo dlje, kot so včasih. Najboljša leta so od 30 do 35, vsaj pri moških je tako. Če bo ostala zdrava in se ne bo odločila za družino, lahko še marsikaj osvoji. Brez dvoma pa je legenda in bo to tudi ostala. Če pa bo postala najboljša vseh časov, pa bo pokazal čas.

Ste tudi član Fisa. Zimski športi zadnja leta uporabljajo logiko gladiatorskih bojev mož na moža (smučarski kros, skupinski štarti v tekih in biatlonu). To je poskušalo tudi alpsko smučanje (paralelni slalom, ekipna tekma), a se novosti niso najbolj prijele.
Pred nami je brez dvoma izziv. Moramo biti pazljivi, moramo paziti, da bo ta šport še vedno zanimiv za ljudi. To je industrija in temu se moramo prilagoditi. Paralelni slalom je zabaven, a tradicija tekem na uro je zelo vkoreninjena predvsem v Avstriji in Švici. Smuk traja dve minuti, in to je povsem drugačna tekma kot kratka paralelna. Potrebne so druge spretnosti, da si uspešen. Moramo biti previdni, rad bi bil v to vključen in pomagal, da bo vedno ostalo zanimivo, kdo je najhitrejši v smuku. Moramo ustvariti paket, ki bo še vedno zanimiv.