Katja Višnar je letos dvakrat tekla v finalu. Foto: EPA

Če so ob koncu prve izvedbe pred zdaj že 12 leti različni mediji poročali povsem različno, bo tako tudi na prvi ponedeljek v novem letu. Zanimivo je, da tudi znotraj iste dežele v predvsem pisanih medijih, ki imajo več prostora za komentarje kot elektronski, prihaja do povsem različnih pogledov. Tudi v deželi teka na smučeh, Norveški, tej ideji niso naklonjeni vsi. Sploh pa ne temu, da je večji del tekem v prosti tehniki, saj s tem klasični korak, ki ima tako ali tako ogromne težava s pravilno izvedbo, še bolj zgublja veljavo.

Nilssonovi in Klaebu šprinta v Toblachu, Slovenci obtičali v četrtfinalu

Pred dnevi se je v Davosu o tem razgovorila tudi ta čas najboljša Slovenka v seštevku svetovnega pokala in najbolj izkušena v slovenski vrsti Katja Višnar, ki predvsem pogreša več klasičnih sprintov, kot jih namenja leošnji koledar. Blejka, ki je zadnja leta preživela prav na Norveškem, se je z življenskim spremljevalcem Olom Vignom Hattestadom po ne najboljšem nastopu v Pjongčangu odločila, da bo poskusila v smučini ostati še eno leto. Zato je mnogo truda vložila tudi v izboljšanje drsalnega koraka in ji je kar uspelo.

Sobotni izid pod Tremi hribi v Pustriški dolini je ni povsem zadovoljil, je bila pa finalistka pred dvema tednoma v mondenem Davosu. Katja Višnar pa je tudi edina, ki je v tem letu za slovenski tek na smučeh tekla finale šesterice. Najprej marca v klasiki v Drammnu in nato še v omenjenem Davosu.

V koledarju novoletne turneje sta letos dva sprinta. Oba drsalna in tak bo tudi tisti na svetovnem prvenstvu, ki bo februarja blizu nas v Seefeldu v Avstriji. Program novoletne turneje je v vseh dosedanjh 12 izvedbah ponujal veliko novotarij. Tisti, ki skrbijo za smučarski tek, so želeli ujeti ritem, kot ga ponujajo kolesarske dirke. To jim nedvomno ni uspelo, saj jabolk in hrušk praviloma nihče ne daje v isti jerbas. Vsaj tisti, ki se na to spozna, ne.

Nilssonova in Klaebo najhitrejša šprinterja v Toblachu

Uvod so tokrat prvič pripravili v Dobbiacu, in če je kdo razmišljal, da gre pri Tour de Skiju za odmeven in spektakularen uvod, se je zmotil. In tu je vse skupaj znova daleč od uvodnega dne Gira, Toura ali Vuelte. Tudi ob tem, ko govorimo, da so kolesarji slabo plačani za svoje uspehe, bi se ob številkah, ki so najboljšim namenjene v teku na smučeh, večina le začudila. Na prvo žogo se nagradni sklad dobrih milijon evrov sliši kar ugodno. Ko pa se denarni kolač začne deliti, pa bi recimo nekdo, ki bi bil uspešen v vseh treh kategorijah tekaškega Toura, v žep pospravil dobrih 80 evrskih tisočakov. Takega junaka pa doslej še ni bilo.

Dobbiaco je deseto sezono zraven. Deset je tudi postaj, kjer so se tekači v času novega leta ustavili doslej. Zanimivo pri vsem je, da se tekači v svojih načrtih do danes nikdar niso zgledovali po skakalcih, ki bodo v nedeljo odprli že svojo 67. tekmovalno turnejo. Da bi bilo na tekaški tekmi v času preloma let vsaj polovica toliko gledalcev, kot jih je v teh dneh v skakalnih arenah, pa se tudi ne more zgoditi. Tako da ima tekaška turneja povsem svojo in drugačno pot, kot jo ima skakalna. Razlik med obema pa je precej več, kot bi si kdo mislil, čeprav sta obe disciplini izpod dežnika iste panoge ‒ klasičnega smučanja.