"Ari bi rabil še eno uro treninga, da bi spravil žogo v kombi," so se šalili pomočniki slovenskega skakalnega trenerja po končanem kondicijskem treningu, ki ga skakalci tradicionalno končajo z malim nogometom. Finec, ki se je februarja po sporu Vasje Bajca s Primožem Ulago čez noč prelevil iz vodje B-selekcije v prvega trenerja slovenskih orlov, je ob prvem stiku preseneti s sproščenostjo.

Ste se že udomačili v vlogi prvega trenerja slovenske skakalne reprezentance?
Na hitro sem se znašel v tej vlogi in mislim, da sem ji že skoraj popolnoma kos, saj sem nazadnje v tej vlogi že dva meseca.

Kakšen je dogovor za prihodnjo sezono?
Pogodbo imam še za naslednje leto, samo to je še stara pogodba, ki sem jo sklenil ob prihodu v Slovenijo lansko poletje. Trenutno moramo najprej dokončati sezono, ne samo s tekmami, ampak tudi z analizo, nato pa se bomo usedli skupaj z direktorjem Ulago in se dogovorili, kako naprej. Seveda si želim ostati in nadaljevati začeto delo.

V svetovnem pokalu je trenutno veliko finskih trenerjev, ki vodijo najmočnejše reprezentance (Mika Kojokonski Norveško, Hari Lepisto Poljsko, Nikkunen Finsko). Kaj je razlog finskega trenerskega uspeha?
Po moje smo preprosto tehnično boljši, saj smo izpiljenju tehnike posvetili veliko pozornosti v preteklosti. Drugi razlog je tudi tako imenovani "fast power" - trening eksplozivnosti, ki je na Finskem v središču trenažnega procesa. Zdaj to povzemajo tudi preostale skakalne nacije.

Ko pogledate na slovenski sistem, skakalce, kaj je njihova največja pomanjkljivost?
Če primerjam tekmovalce iz Finske in Slovenije, menim, da so Finci bolj trdni, borbeni športniki. Na primer, če Finec na treningu naredi napako, si želi takoj nazaj na zaletišče, da jo popravi. Tukaj si pa mislijo, vem, da znam, in naslednjič bo bolje. Mogoče se Slovenci prehitro zadovoljijo z doseženim in so tudi malce premalo odločni.

In kaj je največja prednost slovenskih orlov?
Predvsem si ti fantje, ki jih imam trenutno, želijo trenirati in se tega ne branijo. Gor doma se včasih pojavi, da tekmovalci izgubijo zanimanje ali motivacijo za sam trening, medtem ko tukaj skakalcem ne manjka želje in so vedno pripravljeni na trening.

Kakšen je bil načrt za zaključni konec tedna svetovnega pokala v Planici?
Želeli smo dati vse od sebe, pri tem nisem pritiskal na fante, temveč smo jih skušali sprostiti, ker tako najlažje dosegajo dobre rezultate. Vesel sem, da smo zimo zaključili z nekaj odmevnimi dosežki, in to pred domačim občinstvom.

Kako kot nekdanji vrhunski skakalec (zmagovalec svetovnega pokala v sezoni 1989/90) primerjate pripravljenost športnikov tedaj in zdaj?
Kot skakalec sem tekmoval tako v klasičnem kot V-slogu, pri tem je prišlo do največje revolucije v skakanju. Tehnika se je popolnoma spremenila, s tem tudi trening in priprave. Pri psihični pripravljenosti ni tako velikih sprememb, saj je tekmovanje še vedno tekmovanje, zdaj ali pred 15 leti. Mogoče, da se zdaj tekmovalec med tekmo lahko lažje skoncentrira na samo izvedbo skoka, saj ni več pešačenja na vrh tako kot včasih. Glede tega smo bili včasih manj razvajeni, brez dvigal in ogrevanih sob na vrhu zaletišča.

Planica?
No, tukaj so še ostanki te stare romantike (smeh).

Kako čutite veliko zanimanje slovenske javnosti in medijev ter kako se to občuti pri vašem delu?
Se mi zdi normalno, saj je Slovenija tako kot Finska skakalna država. Po drugi strani dajem vse od sebe, pa tudi ne delam z mediji ali javnostjo, temveč s fanti. No, razen zdaj.

Še zadnje vprašanje. Kako se počutite kot junak pesmi Zorana Predina Gate na glavo?
Popolnoma v redu (smeh). Sem jo že slišal, pač umetniška svoboda. Drugače sem bil seveda presenečen, samo po drugi strani to ni zame nič novega, saj v pesmih nastopam že doma, pa tudi v Avstriji.

Toni Gruden