Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Tuje dokumentarne oddaje - Arhiv

Francozi v Posočju, dokumentarni feljton

Francozi so ob napadu na Beneško republiko leta 1797 pohod nadaljevali po dolini reke Soče vse do Dunaja. Prve bitke med avstrijskim in francoskim velikanom so potekale tudi na naših tleh - odločilna je bila bitka za trdnjavo Kluže pri Bovcu spomladi 1797. Avstrijske Kluže so padle, čez dobrih 10 let nastanejo Ilirske province. Tedaj se začne rušiti fevdalizem tudi v habsburškem imperiju. Nekaj tega je ostalo tudi v ljudskem spominu Bovčanov. Dokumentarna pripoved je bila ena izmed postaj dolgoletnega televizijskega avtorja Jadrana Sterleta, nastala pa je v produkciji Dokumentarnega programa TV SLO.

V ritmu volovske vprjege, dokumentarni feljton

Globoko v Poljanski dolini, v vasi Suša, sredi raja pod Blegošem, kot s turističnim jezikom opisujejo te kraje, živi družina Ramoveš. Uršula je učiteljica in pevka, ki uglasbuje pesmi svojega moža Janeza. Dokumentarni feljton je vpogled v njuno življenje in svet Poljanske doline. V tisti košček Slovenije, kjer je bil posnet legendarni film Cvetje v jeseni. Po eni stani je vse še tako, kakor je bilo nekoč, po drugi strani pa ni nič več zares. »Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor...Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti. Vital Klabus »Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.« Rajko Muršič

Sledi: Damin gambit - Poslednje poteze Milana Vidmarja

Leta 1885 rojeni Milan Vidmar je bil poznavalec in raziskovalec elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil pa je tudi prvi slovenski in takrat seveda jugoslovanski šahovski velemojster. Tokratne Sledi smo zato naslovili Damin gambit. Ena najstarejših šahovskih otvoritev je bila posebej priljubljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Milan Vidmar ji je posvečal veliko časa in še danes šahisti pravijo, da se še ni rodil večji mojster te uvodne postavitve 32 šahovskih figur.

Sledi: Tobi ni bil samo štedilnik

Čas po drugi svetovni vojni. Vsega je primanjkovalo, a povsod se je gradilo, vse je rastlo. Bilo je veselje in upanje, smeh in zanos. Podjetje Tobi iz Bistrice pri Limbušu je začelo razvijati proizvodnjo gospodinjskih aparatov. Ko Gorenja še ni bilo nikjer, je majhno podjetje v majhnem kraju blizu Maribora iskalo inovativne mlade ljudi, zaposlovalo izobražence tehnične smeri in kot prvo podjetje v takratni državi osvojilo proizvodnjo štedilnikov in hladilnikov. Čeprav so v času svojega delovanja razvili mnoge znane produkte, so ti kasneje pristali v drugih podjetjih, tovarna v Bistrici pri Mariboru pa v stečaju. Kje je bil razlog, da iz okretnega malčka ni zrastla velika tovarna?

Sledi: Tarok - miselna in družabna igra

Ko govorimo o taroku, govorimo o eni najbolj razširjenih iger s kartami na svetu. In tudi o najstarejši igri. Njen razvoj je zelo zanimiv, saj so karte izdelovali najprej v obliki podobic, uporabljali pa so jih za pripovedovanje zgodb. Na Slovenskem se tarok igra vse od 14. stoletja, ko se je z njim srečala Evropa. O izvoru in razvoju te igre še zdaleč ne vemo vsega. A smo po osamosvojitvi tudi tu želeli poiskati svojo identiteto. Naše, slovenske podobe kart, je oblikoval akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt, največ besede pri izbiri motivov pa je imel etnolog Janez Bogataj. Na 54-ih kartah najdemo vse – od zgodovinskih dogodkov in oseb do mitologije in druge raznolike kulturne dediščine.

Sledi: dr. Vladimir Bračič, oče mariborske Univerze

Letos mineva 100 let od rojstva dr. Vladimirja Bračiča, brez katerega Slovenija prav gotovo leta 1975 ne bi dobila svoje druge Univerze. Prva, ki smo jo dobili predvsem in najprej zaradi zgodovinskih okoliščin leta 1919, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja premalo za vse učenja željne mlade Slovence. Evropa in svet sta nas krepko prehitevala pri zagotavljanju pogojev za študij in do politične ustanovitve druge slovenske Univerze je moralo priti. Bilo je samo vprašanje časa. A vseeno velja: če ne bi bilo pogumnih posameznikov, se ne bi premaknilo. Vsaj še ne tako zelo hitro. Dr. Vladimir Bračič, geograf po osnovni izobrazbi, je situacijo razumel bolj kot drugi in bil za idejo pripravljen tudi veliko žrtvovati. Maribor se mu še ni zahvalil. Morda pa je 100 letnica rojstva pravi čas za to.

Sledi: dr. Alojzij Juvan, pozabljeni župan (1886–1960)

Alojzij Juvan je bil mariborski župan pred drugo svetovno vojno. To je bil čas gospodarske krize in naraščajočega nacizma. V obdobju njegovega prvega mandata je Maribor dobil letno kopališče na dravskem otoku, začela se je gradnja socialnih stanovanj in vrstnih hiš. Številni projekti, ki so določili mesto v arhitekturnem in kulturnem pogledu, so se nadaljevali tudi v času njegovega drugega mandata, nekateri so bili realizirani, druge je ustavila vojna. Veljal je za vizionarja in človeka konsenza. Ker pa je pripadal Koroščevemu krčanskemu taboru, je bil po drugi svetovni vojni ob premoženje in ime. Pozabili so ga tudi arhivi.

Sledi: Večni čar lutk

Letos mineva 30 let od nastanka Poletnega lutkovnega pristana. Dogodka ne postavljamo ob bok Borštnikovemu srečanju ali Festivalu Lent. Pa bi ga lahko. Gre namreč za enega največjih mednarodnih lutkarskih festivalov. Lutkarji prihajajo v Maribor zaradi zveste publike, to pa so jo vzgojile generacije lutkam predanih igralcev in režiserjev. In zato, pravijo v Lutkovnem gledališču Maribor, je lutkarstvo ljubezen, ki ne mine.

Dobri stari časi, dokumentarni feljton

V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.

Sledi: Mariborska bolnišnica skozi čas

Zdravstvo ima na Štajerskem dolgo tradicijo, saj je bil mariborski ranocelnik iz prve polovice 13. stoletja znan, tako pravijo zgodovinarji, po vsej Evropi. Mariborska bolnišnica pa je bila ustanovljena leta 1799, se pravi pred 220 leti, ko je okrožni urad izdal okrožnico o ustanovitvi mestnega špitala. Po dobrih 50 letih so bolnišnico preselili z današnjega Slomškovega trga v magdalensko predmestje, kjer je z vsemi oddelki in nazivom Univerzitetni klinični center še danes. Oddaja iz niza Sledi je posvečena bogati in zanimivi zgodovini te za Maribor pomembne ustanove.

Sledi: Nitke življenja - ročna dela lokavških žena

Ko je Penelopa čakala svojega Odiseja, se je izogibala nasilnim snubcem tako, da jim je obljubila, da si bo novega moža izbrala, ko bo stkala prt za Laerta, pravi legenda. Pa najbrž ni tkala, ker bi ponoči tkanje težko razparala. Bolj verjetno je kvačkala ali pletla, smo izvedeli, ko smo obiskali Društvo lokavških žena. Že drugo desetletje se dobivajo ob večerih, ko ob škarjah, šivanki, pletilkah, kvački ali klekljih steče pogovor – o dnevih, ki jih živimo, in časih, ki jih ni več. Vmes pa nastajajo čudoviti izdelki, ki jih je kdaj pa kdaj mogoče videti na razstavi. Če se boš, tihi obiskovalec, zazrl vanje, bodo spregovorili .....

Sledi: Filatelija - še kralj med konjički?

Znamke so že dobrih 150 let predmet organiziranega zbirateljskega konjička. Začetnik v znamkarstvu zbira vse, a kaj hitro ugotovi, da je vsega preveč. Specializacija pa pomeni iskanje in raziskovanje skozi zgodbe. Te so lahko neskončno zanimive, filatelistu pa odpirajo povsem nova obzorja in znanje, ki ga ni najti v nobeni knjigi. Mariborsko filatelistično društvo je najstarejše še delujoče v Sloveniji, predsednik mag. Bojan Bračič pa je tudi tajnik Evropske filatelistične zveze. Obiskali smo jih na enem od srečanj in izvedeli veliko zanimivih zgodb.

Robanov Joža

»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«

Sledi: 100 let SNG Maribor

Skozi drugo polovico 19. stoletja je rast narodne samozavesti temeljila predvsem v kulturi. Uradne institucije v Mariboru so bile do prve svetovne vojne nemške, tudi gledališče, ki je delovalo na lokaciji današnjega SNG. Slovenci pa so iskali možnosti, kako oporekati vsemu nemškemu. V Naskovem dvorcu in kasneje v Narodnem domu je delovalo slovensko gledališče. Vse do konca prve svetovne vojne, ko je Maribor zajela prava evforija. Takrat se je v nekdanji nemški Kazino na Stolnem trgu preselilo slovensko poklicno gledališče. Prvo igro, Levstikovega oz. Jurčičevega Tugomerja, so v režiji Hinka Nučiča uprizorili 27. septembra 1919. Od takrat SNG Maribor raste in se razvija. Po stotih letih delovanja je mestni ponos.

Jazz Cerkno, dokumentarni feljton

Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.

Je praznik dela še praznik vseh delavcev?

Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar

Romski vsakdan, dokumentarni feljton

Dokumentarni feljton nam ponuja vpogled v 24 ur običajnih opravil 10-članske romske družine iz Bele krajine, ki je še eno zimo preživela v mrazu in vlagi sredi gozda, v hišici, brez stranišča, kopalnice, vrat, izolacije... Najmlajši sin ima 6 let, najstarejša hči še nima 19 let, ima pa 2 leti starega sinčka. Starša sta pri svojih 36-ih in 38-ih že dve leti dedek in babica, čakajo pa drugega vnuka...

Zlati teptači, dokumentarni feljton

Za frazo „Prizadevni planiški delavci“ se skriva delo več kot 400 ljudi, ki vsako leto pomagajo izpeljati eno najpomembnejših tekem v smučarskih poletih. Sneg začnejo pripravljati že decembra, led na zaletu nastaja dva meseca. Kljub sodobnemu teptalnemu stroju skakalnico še vedno pripravljajo teptači, ki pred tekmo velikokrat na smučkah preteptajo strmino. Naj pogumnejši med pridnimi so nagrajeni s tem, da se kot zastavonoše spustijo od mize do izteka. Prvi pripravljavci skakalnic so bili rateški lopatarji, na smučkah pa so jim pomagali reprezentanti v alpskih disciplinah. Skakalnico so najprej prehodili v gojzarjih. Mnogi so Planici ostali zvesti 50 in več let. Janko Dernič, dolgoletni vodja teptačev, je bil leta 1936 priča prvemu skoku nad 100 metrov Seppa Bradla. Prenovljeno Bloudkovo velikanko je prvi preizkusil Rudi Finžgar. Smučarski poleti pa so se uveljavili po zaslugi bratov Gorišek, ki sta si zamislila in po letu 1969 posodabljala planiško letalnico. Preizkus skakalnice leta 1969 si je ogledala tudi skupina kovačev iz Krope, ki so postali najbolj cenjeni štamfarji. Tudi v zimah, ko drugod ni bilo snega, jim je uspelo pokriti skakalnico in izpeljati tekmo. Nenadno toplo vreme, ogromne količine na novo zapadlega snega, hudournik ali plaz so planiške junake prisilili v nenavadne rešitve, odločnost pa je bila povezana tudi z nekaterimi nesrečami. V filmu Zlati teptači se pretekle zgodbe prepletajo s sočasnimi dokumentarnimi posnetki, vzporedno pa spremljamo delo teptačev, ki bedijo nad skakalnico tedne pred tekmo, med samo prireditvijo, pa vse do slavnostne podelitve. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Bernard Perme snemalec zvoka: Frane Povirk mojster zvokovne obdelave: Robert Sršen avtor in izvajalec glasbe:Jurij Jenko

Čudežna Johanca, dokumentarni feljton

Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre pripisati tudi razkritju znamenite prevarantke, znane pod imenom Vodiška Johanca, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.

Sledi: Športni klub, ki je bil branik

V drugi polovici 19. stoletja se je slovenski del Maribora bolj kot druga mesta začenjal zavedati nevarnosti potujčenja. Šele danes se v popolnosti zavedamo veličine dejanj A. M. Slomška in Rudofa Maistra in o tem tudi govorimo. Zavest o Mariboru kot braniku slovenstva pa je tlela na številnih področjih. Tudi zato se je leta 1918 lahko spremenila v vojaško silo. Po drugi svetovni vojni je nastalo Športno društvo Branik. Šele takrat je dobilo ime, ki bi ga z vso pravico nosili že njegovi predhodniki. Malokdo namreč ve, da ima Branik svoj začetek leta 1900. V času, ko se je še zdelo, da je Avstro Ogrska večna, so v deželnem središču Gradcu izdali Pravila novega društva v slovenskem jeziku in rodilo se je prvo slovensko športno društvo, v katerega so se vključevali samo Slovenci.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12