Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Predlogi

Odbojka
Hokej
Tenis

Rezultati iskanja

Zaradi testiranja je dodanih umetnih 2 sekunde delaya.

Dokumentarni - Arhiv

Sinji planet II: Velika modrina, britanska dokumentarna serija, 4/7

Oceani prekrivajo kar tri četrtine Zemljine površine, a ostajajo najslabše raziskana področja našega planeta. Sveža in resnično navdihujoča dokumentarna serija Sinji planet II. z znamenitim Davidom Attenboroughom prinaša povsem nov pogled v skrivnostne globine tako polarnih morij kot razigranih modrin atolov. Sinji planet II. sledi še eni svetovni uspešnici, ki je bila zelo lepo sprejeta tudi na naši televiziji – Planetu Zemlja II. 4. del: Velika modrina Velika modrina je največja divjina na svetu, odprto morje daleč od obale, globoko več kilometrov. To je velikanska morska puščava, v kateri je le malo hrane in kjer ni skrivališč. Vendar tam živijo nekatera največja in najveličastnejša bitja na Zemlji. Spoznali bomo, kaj je potrebno za preživetje v tem surovem in neusmiljenem svetu, in našli tisoče kilometrov sledi človeške dejavnosti. Med njimi je tudi plastika, ki jo morske živali zamenjujejo za hrano in se z njo počasi zastrupljajo.

Za pogledom

Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!« V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v enem izmed ljubljanskih domov za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo, pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

Nočemo belega kruha, dokumentarni film

Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.

Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je Triptih Agate Schwarzkobler napisal na novo, kot je po navodilih Dušana Pirjevca hotel s slovensko literaturo narediti Rudi Šeligo? »Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj vsako sleherno jutro ..." je verjetno najbolj prelomno odklepanje pisalne mize v moderni slovenski literaturi, ki ga najdemo v Šeligovem Triptihu Agate Schwarzkobler. Ko je literarni teoretik Dušan Pirjevec ob neki priložnosti šaljivo navrgel, da bi bilo potrebno slovensko literaturo napisati na novo, ga je slišal študent Rudi Šeligo in se lotil Tavčarjeve Visoške kronike. Agata Schwarzkobler je namreč ime Tavčarjeve junakinje, ki ji sodijo kot čarovnici, vendar Šeligova Agata ni več čarovnica, pač pa uradnica s šlemasto frizuro. Visoška kronika se razteza skozi desetletja, Šeligova Agata pa doživi vse v enem poletnem dnevu, kot Joyceov Leopold Bloom v Uliksesu. O tem, kako je bilo nositi "agatasto telo" in "čeveljce Diemme", je spregovorila Nataša Barbara Gračner, ki je Agato igrala v filmu Matjaža Klopčiča, o reizmu se je razgovoril urednik Andraž Gombač, vsestransko osebnost Rudija Šeliga, ki je bil tudi kulturni minister, pa je osvetlil kulturnik Mitja Čander.

Pavla Simčič

93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...

Spopad za Luno: Projekta Gemini in Apollo, francoska dokumentarna serija, 2/2

Spopad za Luno 2. del: Projekta Gemini in Apollo Združene države Amerike niso varčevale prav pri ničemer, saj so hotele izpolniti Kennedyjevo obljubo iz leta 1962, da bodo še pred iztekom desetletja poslale človeka na Luno. Projektu Gemini, s katerim je Nasa prehitela svojega tekmeca, je sledil projekt Apollo. Začel se je z nesrečo Apolla 1, v kateri so na vaji umrli trije astronavti, in dosegel vrhunec z zmagoslavjem posadke Apolla 11. Neil Armstrong je 20. julija 1969 postal prvi človek, ki je hodil po Luni. Njegov dosežek je z odprtimi usti od začudenja spremljal ves svet.

Nevarna Zemlja: Strela, britanska dokumentarna serija, 3/6

Ledene gore v morjih, tornadi, severni in južni sij, strele, vulkani in snežni plazovi – BBC-jeva izobraževalna dokumentarna serija z izjemnimi posnetki in preprostimi studijskimi predstavitvami pojasnjuje naravne pojave, njihov nastanek in posledice, ki jih ti puščajo na pokrajini in ljudeh. Strele, 3. del: Dr. Helen Czerski se tokrat loti najbolj vročega naravnega pojava na Zemlji – strele. Čeprav na Zemljo vsak dan udari tri milijone strel, nam šele zdaj posebne visokohitrostne kamere razkrivajo, kako strela potuje po zraku in da obstajajo različne vrste strel.

Otroci Sredozemlja: Albanija

V tej oddaji svojo življenjsko zgodbo pripovedujeta hotelir Namik Sadiku in fotograf Tristan Sherifi, oba iz Drača. Prvi se je po padcu strogega komunističnega režima v Albaniji z družino za nekaj časa izselil iz države, vendar se je vrnil in izkoristil novo priložnost za zasebno lastnino v Albaniji ter odprl hotel. Tristan Sherifi je premišljeval o tem, da bi se izselil. Njegov brat je tako kot številni Albanci odšel v Italijo, sam pa je rajši ostal in v novih razmerah v Albaniji našel dobro službo na televiziji. Oba, Sadiku in Sherifi govorita o Draču z ljubeznijo in izjavita, da ga ne bi nikoli zapustila.

Žvižgači digitalne dobe, nemški dokumentarni film

Bojevniki digitalne dobe se borijo za preglednost in zasebnost v tehnološkem svetu. Zakaj postavljajo pri tem vse na kocko in zakaj temu lahko rečemo patriotska dolžnost? Kritiki obsojajo njihova dejanja in trdijo, da ogrožajo varnost, drugi jih slavijo kot junake. So žvižgači domoljubi ali izdajalci? Mar skrivnosti, ki jih odkrivajo, škodijo njihovim narodom ali jih osvobajajo? Dokumentarni film je podrobna analiza tega, kaj je v resnici žvižgač. Daniel Ellsberg, ki je postal prvi žvižgač, ko je razkril pravo naravo vietnamske vojne, pravi, da raje tvega demokracijo kot diktaturo. Thomas Drake, nekdanji visoki uslužbenec NSA, je izjavil, da je NSA Stasi na asteroidih. Za nekatere so teroristi borci za svobodo, za druge ne, in tudii mnenja o žvižgačih so različna. Kakšna je vrednost razkritih skrivnosti oziroma škoda, ki jo je državi in žvižgaču povzročilo to odkritje? Je za nas bolje, da poznamo skrivnosti? Kaj lahko ukrenemo, ko so ogrožene naše človekove pravice in zasebnost?

Sirija – zadnji branik dediščine človeštva, francoska dokumentarna oddaja

Še nikoli v zgodovini niso na Bližnjem vzhodu hitreje uničevali kulturne dediščine. In še nikoli se ni toliko ljudi trudilo, da bi zavarovali mojstrovine, ki jim grozi izginotje. Zaradi konfliktov v Siriji, Iraku in v Libiji hitro propada tisočletja stara dediščina. V dokumentarni oddaji srečamo ljudi, ki poskušajo rešiti ali ponovno oživeti zaklade človeštva ter našo kulturo.

Indija z Joanno Lumley, britanska dokumentarna serija, 1/3

Svetovno priznana, zabavna in simpatična igralka in voditeljica Joanna Lumley nas v tridelni dokumentarni seriji popelje po Indiji. Obišče kraje, ki so zaznamovali razvoj Indije in nastanek nacije z neodvisnostjo pred sedmimi desetletji, ter kraje, ki so del voditeljičine osebne in družinske zgodovine – Joanna Lumley se je namreč rodila v Indiji. V prvem delu obišče osupljiv hinduistični tempelj Minakši na jugu Indije in se poda na ogled indijskih slonov med nasadi čaja, nato pa čez Zahodne Gate odpotuje v islamsko mesto Hajderabad, kjer si ogleda filmski studio za vizualne učinke. Zatem obišče nekdanjo prestolnico Kalkuto, kjer nam med drugim predstavi življenje tamkajšnjih transseksualcev in nas pelje na ogled predilnice jute. Prvi del potovanja sklene v budističnem Sikimu ob vznožju Himalaje, kjer je pred 90 leti služboval njen ded.

Ali imajo živali pravice, francoska dokumentarna oddaja

Sodobna znanstvena dognanja dokazujejo, da so živali precej inteligentnejše, komunikativnejše in občutljivejše, kot smo si ljudje dolgo predstavljali. Kako naj se torej človeška družba odzove? Le tako, da izboljša razmere na živalskih farmah, v klavnicah in raziskovalnih laboratorijih ali naj se zavzame za ukinitev vsakršnega pridobitniškega izrabljanja živali in jim prizna pravice kot živim bitjem? Svoja stališča v dokumentarni oddaji podajo raziskovalci – predstavniki živalskega behaviorizma, filozofi, pravniki in politiki, ki osvetlijo tudi ekonomske, pravne, družbene in etične posledice morebitne dodelitve posebnega statusa živalim.

Iskalca, dokumentarni film

Ivan Vurnik je eden iz velike trojice arhitektov, ki so zaznamovali naš čas in prostor. Skupaj z Maksom Fabianijem in Jožetom Plečnikom predstavlja temelj sodobne slovenske arhitekture. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno-igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Morda pa je čar in vrednost filma prav v tem, da vzpodbudi gledalca k razmišljanju o dveh umetnikih, ki sta na poseben način združila moči ustvarjanja.

Danilo Žerjal, športni velikan s Krasa, dokumentarni film

Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.

Televizija

Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.

Jeklene ptice nad Idrijo

Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.

Edvard Kocbek: Strah in pogum

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal strah, ki je le druga plat poguma, kot pravi Edvard Kocbek v delu Strah in pogum? Dolga leta je bilo Strah in pogum najmanj znano, pa hkrati najbolj razvpito Kocbekovo delo. Izšlo je leta 1951 in kmalu po izidu priklicalo nase organizirano publiciteto, ki jo je v en glas razglasila za diverzijo zoper vrednote NOB. Kot predstavnik krščanskih socialistov je bil Kocbek v vodstvu OF, po vojni minister v zvezni vladi, po izidu dela Strah in pogum pa je moral odstopiti z vseh funkcij in živel je kot strogo nadzorovani književnik. Nadzorovalo ge je 69 agentov tajne službe, med katerimi so bili tudi njegovi zaupniki ter prijatelji. Strah in pogum je zbirka novel, kjer je v ospredju etično razmišljanje o razliki med človekovim zgodovinskim poslanstvom in njegovo človečnostjo. Urednik Jaroslav Skrušny nam pove, kako je bila knjiga v svoji literarnozgodovinski vrednosti popolnoma zastrta zaradi političnozgodovinske kritike, režiser Sebastjan Horvat nam pojasni, da ne zmoremo "aktivnega Slovenstva", za katerega se je zavzemal Kocbek. Kako pa je v resničnem življenju s tistimi, ki se soočijo z izsiljenimi izbirami med lojalnostjo in osebno etiko, za konec osvetli vojaški psiholog Gregor Jazbec.

Dušan Hren

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Robanov Joža

»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«

Codelli

CODELLI je pripoved o manj znanem filmskem projektu znamenitega slovenskega izumitelja barona Antona Codellija, ki je med letoma 1910 in 1915 v afriškem Togu za nemško telekomunikacijsko podjetje Telefunken zgradil radiotelegrafsko postajo, s katero je nato prvi na svetu vzpostavil brezžično povezavo med nemško kolonialno Afriko in Berlinom. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novonastajajoče filmske industrije je Codelli s Schomburgkom sklenil produkcijsko pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je nato v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli - baronova mati. Zgodba v filmu govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk ter slovenskega igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju. Scenarist in režiser filma Codelli je Miha Čelar.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...