Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
Akademski slikar Herman Gvardjančič občuti svet okoli sebe tragično. Boli ga občutenje sprememb, ki se dogajajo nenehno in uničujejo svet njegovega otroštva. Že kot otrok je vedel, da bo svoje življenje zapisal umetnosti. V ateljeju je tako združil glasbo s slikarstvom. S slikami pa pogosto izraža svojo bolečino nad drvečim propadanjem narave. Sorško polje je tako tisti prostor, kjer je doživel svoja prva lepa soočanja z naravo in hkrati prostor, kjer je občutil njen propad v najmočnejši podobi.
Leta 1950 se je mariborskemu profesorju in velikemu planincu ter markacistu Ivanu Šumljaku utrnila zamisel o prvi vezni poti, ki bi povezala visokogorski svet s sredogorskim in nižinskim. Tri leta pozneje je njegova ideja zaživela tudi s strani slovenske Planinska zveze in nastala je Slovenska planinska pot – prva takšna transverzala v Sloveniji in Evropi. Leta 1956 so jo razširili in dobila je današnjo podobo. Slovenska planinska pot se prične na SV Slovenije – v Mariboru in konča na JZ države, v obmorskem Ankaranu. Celotna pot je dolga 599 kilometrov in ima 75 kontrolnih točk. Pot predstavlja različne izzive mnogim posameznikom, mi pa smo sledili enemu naših najboljših gorskih tekačev - Klemenu Trilerju, ki jo je pretekel v samo 7 dneh 11 urah in 25 minutah.
»Bistvo mojega življenja je poštenost in iskrenost do samega sebe. Hribi mi nudijo možnost, da sebe preizkusim. Tam ni pretvarjanja. Si ali pa nisi. Ni drobnega tiska.« M. Prezelj Marko Prezelj, eden najboljših alpinistov na svetu. Brezkompromisnost, iskrenost do sebe in drugih, teženje k popolnosti so zahteve človeka, ki stremi najvišje. Bistvo tiči tudi v vrhu, še bolj pa v razlogu, zakaj stremeti tja, kamor stremi. In odgovor je zagotovo v tem, da vse, kar naredi, doseže, izvira iz lastnega vzgiba in notranje želje. Najvišje nagrade, ki jih je za svoje dosežke prejel, so zanj gotovo manjšega pomena od tega, kar je ob tem sam doživel. Čisto zadovoljstvo.
Preteklost je v ljudskem izročilu ljudi s Krasa le vidik, odsev krajine. V njej je prepleten oddaljen mitski čas, kot bližnja preteklost, ki je nekoč zaznamovala življenjski potek tedanjih prebivalcev, danes pa ostaja močna korenina navezanosti na svoj izvor. Kraška vas Rodik je s svojo okolico nekakšna knjiga različnih mitskih, mitoloških izročil. Od strašnega kačona lintverna, ki počiva na vrhu gore Čuk nad Rodikom in čuva zaklad starodavnih Ajdov do vhoda v drug svet preko kraških jam – Cikove in Šlavrove. Potem so tu še hudičev stol, ostanki zaviranja hudičeve kočije in strašljiv kraj – Križen drev. O samem izvoru izročila pa je bil raziskovalcem tega bogatega mitskega izročila v veliko pomoč tudi arheološko najdišče Ajdovščina. Starejši Rodičani se še danes dobro spominjajo pripovedovanja svojih prednikov in lastnega občutenja strahu in radovednosti otroških let.
Optimizem je vodilo njegovega življenja. Spominjati se lepih stvari, slabe pozabiti. Doživel je vojno, odrekanja po njej, a znotraj tega sledil svojim sanjam – priti na najvišje vrhove, ki so ga obdajali. Gore so mu privzgojile trdno voljo in odločnost, da si je zastavljal in osvajal tudi druge cilje v življenju. Pot Rada Kočevarja so najvišji vrhovi in stene naših gora. Najljubša pa sta mu še vedno Krim in Jalovec.
Vlado Poredoš je seveda širši množici Slovencev dobro poznan predvsem kot pevec skupine Orleki. Znotraj tega pa se skriva zgodba posameznika, ki je svoje korenine pognal najprej v Prekmurju, jih kot študent prenesel na Gorenjsko in v Ljubljano, ljubezen pa mu jih je najbolj utrdila v Zagorju. Vse postaje so v njem puščale določen pečat, ki se odraža tudi v glasbi. Če mu je melodičnost, kot pravi sam, v zibelko položilo Prekmurje, mu je pogled na življenjsko resnico odprlo Zagorje. Če v pesem daš to, v kar verjameš, v kar si prepričan in če je pesem medij, ki to odraža, potem so Orleki zagotovo pravo potrdilo, da uspeh temelji na resnici. Številni uspehi širom po svetu pa so zgolj potrdilo tega. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Rastko Radenkovič
MEPI je mednaroden program, namenjen ne tekmovalnemu preizkušanju na številnih področjih. Vanj se lahko vključujejo mladi med 14. in 25. letom. Njegovo bistvo tiči precej globje od samih rezultatov pri določenih izzivih. Vzpodbujal naj bi predvsem osebno rast, samozavest, spoštovanje sebe in okolice. Čeprav je program, ki ga izvajajo že v 130 državah, zasnovan tudi tekmovalno, pa je edina tekma, ki jo posameznik bije, tekma s samim seboj. V ospredje pa ob tem pogosto privrejo prave prvine prijateljstva in tovarištva. V program MEPI je že nekaj let vključena tudi Gimnazija Kranj. Naša ekipa se jim je pridružila na eni izmed glavnih preizkušenj – na več dnevni odpravi. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Stojan Femec, montažer: Milan Miloševič
Človek se je rodil bos. Z nogami svet občutimo na način, kot ga je občutil človek v davnini. Čevelj pa je to v veliki meri zanemaril. Bosa noga je drušvo, ki opozarja na pozitivne plati hoje z bosimi nogami – tako fiziološke kot psihološke narave. Bi si upali bosi se povzpeti na Triglav?
Ta oddaja predstavi delo in življenje oskrbnice koče na Kriški gori, eni najbolj množično obiskanih planinskih destinacij pri nas, čemur je botrovala prav njena predanost delu. Za dobrega oskrbnika planinske koče je namreč poleg dobre volje potrebnega še marsikaj. Tonka Zadnikar je zaključila svojo dolgoletno pot oskrbnice planinskih koč prav v času našega snemanja.
Januarski pohod po poti Cankarjevega bataljona je ena najmočnejših slovenskih tradicij, namenjenih obujanju dogodkov med drugo svetovno vojno. Vsako leto se ga udeleži veliko število pohodnikov. Na eni strani gre še vedno v prvi vrsti za poklon tragediji, ki je zajela te kraje, na drugi pa tudi za družaben, športen dogodek.
V oddaji spoznamo slovenskega pisatelja, novinarja, scenarista, urednika, v zadnjih letih pa predvsem potopisca Željka Kozinca. Nekoč si je zadal cilj, da bo obiskal prav vsako slovensko vas. Čeprav je ta cilj nedosegljiv, vendarle v slovenske domove že nekaj let vodi tudi poti do najbolj skritih kotičkov naše dežele in s tem kot na dlani ponudi možnost izleta v lepem sončnem dnevu.
Neveljaven email naslov
