Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako vznemirjeno sta Jezusa povprašala učenca iz evangelija tokratne nedelje: »Gospod, kje stanuješ?« Hrepeneča po življenju sta v njem zaznala Življenje samo. In v božji bližini – v njegovi nežnosti, kot bi rekel papež Frančišek, sta želela najti domovanje svoji duši. – V božji prisotnosti tisti mir, tisto notranjo okrepitev, ki je opora našemu bivanju.
V berilu iz prve Mojzesove knjige poslušamo Abrahama, ki mu Bog zagotavlja, naj se ne boji, ker je Bog njegov ščit in bo njegovo plačilo zelo veliko. Toda Abraham gre že proti devetdesetim letom in preizkušnja njegove vere postaja vedno hujša in njegov ugovor zveni trdo in grenko: Kaj mi boš dal, Gospod, ko pa mi ne daš potomstva? Toda Gospod ga pomiri: Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti. Tako bo s tvojim potomstvom!
Čudežno spočetje Sina Božjega je bilo že davno napovedano po preroku Izaiju, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.«. Vedelo se je, da bo Maziljenec rojen iz Davidovega, to je iz Judovega rodu. Ni pa bil znan čas in ni se vedelo za kraj, pa tudi za ime mladenke ni vedel nihče. Samo izvoljeno ljudstvo je dolga stoletja vztrajno in zvesto ohranjalo vero v Božjo obljubo in upanje v Božje učlovečenje.
Prostor in čas sta osnovni kategoriji, s katerima ljudje doživljamo in nato tudi posegamo v svet. Spoznavamo, da je »naš« čas omejen – zato je pomembno, kako ga preživimo. Ritem nihaja na stenski uri se ne spreminja, pesek v peščeni uri enakomerno odteka. Kaj vse pa se dogodi med enim nihajem – to pa je moje življenje.
Največja privlačnost našega Boga pa je v tem, da rad prebiva pri ljudeh in da je njegovo veselje biti pri človeških otrocih. Obenem pa je tudi skrajno vljuden in obziren in nikamor ne vstopa brez vabila. Ne brez vabila in ne po kakršni koli poti, noče priti kot vsiljivec in noče priti v razbojniško jamo. Hoče, da ga pričakujemo, in hoče, da mu pridemo naproti.
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kak samooklicani prerok, ki kar na lepem – na vodi, morda – začuti, da se približuje konec sveta. In je ni jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, pa namesto tega ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu časov!
Prevajanje poteka na treh ravneh: telesni, značajski in kulturni: najprej užitek šviganja sinaps in pretakanja jasnih misli. Potem oblikovanje značaja: učitelj je vedno med učenci, ki vedo manj, zato zlahka postane nadut in poučen ? (preveč šolski), prevajalca pa, obratno, vedno obkrožajo strokovnjaki, ki so na posameznem področju boljši od njega, torej ostane zdravo ponižen in spoštljiv do znanja ter se kar naprej uči.
»Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize ...« Vedno znova nove rodove pokvari pohlep po bogastvu in vedno znova jih mora spet opomniti nov goreč učitelj in spreminjevalec. Eden največjih je bil Frančišek, oznanjevalec revščine, preprostosti in ljubezni. Za tega mistika vera ni bila teorija, temveč strastna ljubezenska zgodba; ljubil je vsako ptico, vsakega redovnega brata, svojo duhovno sestro Klaro, vsakega posvetnega človeka, tudi bogataše in vladarje, in sploh vse človeštvo.
V vsakem izmed nas živi ne le ovčka, pač pa tudi volk, pojasnjuje socialni psiholog Erich Fromm. V svojem osebnem izkustvu vedno znova doživljam razpetost med dobro in hudo, zato moram upoštevati, predvsem pa poosebiti meje spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako v osebnem kot v medosebnem in družbenem življenju. Samo če upoštevamo v medsebojnih odnosih potrebna pravila, je lahko naše sobivanje varno, prijazno, ustvarjalno.
Čuječnost je drža ozaveščenega človeka, ki mu je mar za sebe in tudi za drugega. Čuječnost je najprej stvar vzgoje, ki jo prejmemo v družini in kasneje lahko tudi v šoli. Ko odrastemo, pa nam daje vsakodnevno življenje veliko priložnosti za razmislek o čuječnosti. Seveda, če smo odprti in dovzetni za to. Čuječnost je lahko vsakodnevna vaja ali naloga v iskanju Boga v našem življenju. Kako lahko najdemo Boga v našem življenju?
Toleranca, strpnost, medsebojna pomoč... so vrednote, ki so potrebne za preživetje. Prag strpnosti hitro pade, če se počutimo ogrožene, tako v materialnem, kot v duhovnem pogledu. Težko si predstavljamo zadovoljnega človeka, ki nima na primer socialne varnosti ali je preobremenjen s tem, kako bo preživel. Nad tem se moramo vsi skupaj ki sooblikujemo ta naš prostor, zamisliti. Marsikaj je lahko drugače, če ljudje prisluhnemu drug drugemu in če se lahko zanesemo drug na drugega. Brez prepira, brez prepirljivosti...
Mistika je bila in je spremljevalka vseh velikih religij – judaizma, krščanstva, islama, hinduizma in budizma. Je element vsake religije in vsake molitve. Kjer tega izkustva ni, gre le za učni sistem ali šolo, in ne za religijo. Izkušnja Božjega kot takega je mistika, in zato mistike ni mogoče ločiti od teologije.
Bog je v svetu Sočutnost, zato vstopa v dno naših bolečin, da bi v njih ne bili notranje sami. V zaznavi njegove ljubezni se dogodi tisto, kar vedno znova doživi jokajoči otrok v naročju starševske sprejetosti: bolečina se umirja, krepijo se moči duha in srca. Bog ni teorija, On je predvsem odrešujoče izkustvo
Neveljaven email naslov