Uporabno

Nasveti za pomoč slepim in slabovidnim

Biti slep ne pomeni biti nebogljen

Objavljeno: 24. 11. 2014 ob 13:29
Ljubljana - MMC RTV SLO
Na prehodu za pešce slep moški pritiska na gumb za semafor, nekoliko v ozadju ga nek drug pešec opazuje. Foto: ZDSSS
Na prehodu za pešce slep moški pritiska na gumb za semafor, nekoliko v ozadju ga nek drug pešec opazuje. Foto: ZDSSS

Vid je čut, s katerim ljudje najceloviteje dojemajo okolje. Z vidom človek zajame 83 % vseh informacij, s sluhom 11 %, preostalih 6 % pa z drugimi čutili. Pri vključevanju v okolje lahko slepi in slabovidni potrebujejo pomoč, vendar jim te ne smemo vsiliti, temveč jo moramo pravilno ponuditi. Nasvete za prijaznejše druženje s slepimi in slabovidnimi je že pred štirimi desetletji nekoliko humorno zapisal Herman van Dyck v knjižici Ne tako, ampak tako. 

Čeprav se je v družbi v odnosu do slepih marsikaj spremenilo, njegovi nasveti še vedno pomagajo pri izhodu iz vsakdanjih zadreg. Bistvo knjižice lahko strnemo v tri načela:

Če želite pomagati, vprašajte, ali oseba potrebuje pomoč.

Slepi sami odločajo o sebi.

Biti slep ne pomeni biti nebogljen.

Pomoč v prometu

Prečkanje ceste, vstopanje v javna prevozna sredstva in izstopanje iz njih, hoja po stopnicah navzdol ali navzgor, hoja po pločniku, na katerem so ovire – pri udeleževanju v prometu slepi pogosto potrebujejo pomoč. Pri hoji slepemu najbolj pomagate, če se vas prime za roko in ga počasi vodite, kamor želi. Pri vstopanju na avtobus ali vlak slepemu položite roko na oprijemalo ali ograjo in ga opozorite na stopnico. Nikakor pa ga ne vlecite za seboj ali potiskajte, šaljivo zapiše Herman van Dyck. Pri hoji ga tudi opozarjajte na robnike, stopnice ali druge ovire. Pri tem se morate natančno izražati: slepemu besedi »tu« in »tam« ne povesta dovolj; biti morate natančnejši in položaj ovire jasno opredeliti.

V vsakdanjih okoliščinah

Vsakdanja opravila, denimo nakupovanje ali obiskovanje javnih lokalov, so za slepega lahko težava, če ne dobi ustrezne pomoči. Če spremljate slepega v trgovino, mu natančno opišite predmete, ki jih želi, in mu jih dajte v roke, da jih lahko tudi otipa. V kavarni ali restavraciji slepemu povejte, kje je njegov krožnik, kje je kaj na njem in kje sta njegov kozarec in pribor. Če mu vzamete plašč, mu povejte, kam ste ga odložili, ali pustite, da za to poskrbi sam. Če mora uporabiti sanitarije v javnem prostoru, ga, če želi pomoč, pospremite in mu povejte, kje je stranišče in kje so papir, umivalnik in milo. Če ste na obisku pri slepi osebi, dajte vsako stvar nazaj tja, kjer je bila. Za seboj ne puščajte odprtih vrat in ne odlagajte stvari na tla. Predvsem pa, svetuje Herman van Dyck, spoštujte njegov red in njegove potrebe.

Pri druženju

Slepega ogovorite z njegovim imenom in se mu tudi sami predstavite. Nikar ne pričakujte, da vas mora spoznati po glasu. Telesna govorica, kimanje, odkimavanje in podobno v pogovoru s slepimi niso smiselni; svoje misli in občutke izrazite z besedami. Mnogi si tudi ne upajo uporabljati besed videti, opazovati, slepota. To je povsem nepotrebno. Slepega prav tako ni treba nenehno zasipavati z opisi, temveč opišite tisto, kar ga zanima, oziroma mu povejte tiste informacije, ki jih potrebuje.

Najpomembnejše vodilo za prijaznejše druženje s slepimi in slabovidnimi pa je v besedah Antoina de Saint-Exupéryja: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. x

Veronika Rot