Gospodarstvo

Poudarki

  • Kuntarič delavcem obljubil skrb za socialno varnost
  • Dogajanje skrbi tudi ministra Lahovnika
  • Vodilni niso mogli v tovarno
  • Murin sindikalist ostal pred vrati
  • "Uprli smo se zaradi obupa in majhnih plač"
  • Delavci sledili velenjskemu zgledu
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 42 glasov Ocenite to novico!
Mura
Delavci bi morali delati le še tri dni. Foto: MMC RTV SLO
Mura
Dela kmalu ne bo več za vse. Foto: MMC RTV SLO
SOD
SOD je obljubil poroštvo za hčerinsko družbo Mure. Foto: MMC RTV SLO
VIDEO
Delavski upor zdaj še v Muri

Dodaj v

Kuntarič delavcem Mure: Pomagajte pri ohranitvi družbe!

Delavci: Odstopita naj uprava in sindikalisti
21. september 2009 ob 08:09,
zadnji poseg: 21. september 2009 ob 18:54
Lahovnik in Kuntarić zaskrbljena nad dogajanjem - MMC RTV SLO, STA

Pomagajte pri ohranitvi proizvodnje, je delavce Mure, ki s protestom zahtevajo odstop vodstva in nadzornega sveta družbe, po sestanku zaprosil direktor Soda Tomaž Kuntarič.

Kot jim je dejal, bo - če Muro zapusti še zadnji partner, na katerega stavijo v tem trenutku - od družbe res ostalo samo še pogorišče. "Ko govorimo o tem, da pustimo novo upanje z zagonom in ohranitvijo proizvodnje v Muri in partnerji, v postavitvi te nove družbe in v zagotavljanju nadzora v tej družbi, smo že predvidevali vaše sodelovanje," jim je položil na srce vodja Soda, ki je več kot 12-odstotni lastnik Mure.

Kuntarič delavcem obljubil skrb za socialno varnost
Po njegovih besedah naj bi Mura kot Družba Mura in partnerji z novo družbeno pogodbo, ki naj bi bila sklenjena v teh dneh, dobila nov nadzorni svet s tremi člani - dvema iz Soda in enim predstavnikom delavcev. Pri tem je delavcem Mure obljubil, da si bodo prizadevali za njihovo socialno varnost. V tem kontekstu bodo poskušali kar najbolj pospešiti postopke insolventnosti, torej stečaj za večino družb v skupini Mura, saj naj bi bili delavci na tak način lahko v kratkem času deležni nadomestil prek zavoda za zaposlovanje.

"Odstopita naj uprava in sindikalisti"
Murini delavci, ki so se zjutraj protestno zbrali pred tovarno v Murski Soboti, sicer nezaupnice niso izrekli le vodstvu in nadzornikom podjetja, temveč tudi izvršilnemu organu sindikata v Muri ter predsednikoma sindikata tekstila in Zveze svobodnih sindikatov. Kot so sporočili, ne bodo nadaljevali dela, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnjene. Zaradi kriznega stanja predlagajo, da naj do preklica upravljanje in vodenje Mure prevzame minister, zahtevajo pa tudi ustanovitev novega nadzornega sveta in uprave.

Predstavniki upornih delavcev so dejali še, da so se uprli spontano zaradi nakopičenega obupa in plače, ki je manjša od minimalne. Zahtevajo tudi, da se znova vzpostavi soupravljanje pri delu.

Vodilni niso mogli v tovarno
Stavkajo predvsem Murini delavci, ki bi morali delati za nemškega partnerja Hugo Boss, pridružili pa so se jim tudi delavci Muralista ter tisti, ki so že dalj časa na čakanju. Vodilnim uslužbencem so zjutraj preprečili vstop v tovarno.

Delo bi sicer morali začeti ob 6.10, a so namesto tega ostali pred vrati tovarne, dopoldne pa so se jim pridružili tudi kolegi v ljutomerski tovarni. Trenutno potekajo pogajanja o nadaljevanju dela. Vodja proizvodnje oblačil za Boss naj bi jih skušal pregovoriti, naj predvideno delo vendarle dokončajo. Delavci pa zahtevajo, da prednje stopi prokurist podjetja Zdenko Podlesnik.

Ob 9.30 je nekaj predstavnikov zaposlenih in sekretar pomurske območne organizacije ZSSS-ja Jože Türkl odšlo v tovarno, da bi sestavili stavkovne zahteve.

Predstavniki Murinega sindikata z Dragom Forjanom na čelu in generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Anton Rozman pa so naleteli na zaprta vrata tovarne, saj so delavci že začeli zbirati podpise za nezaupnico.

V skladu z načrtom naj bi Murini delavci v Murski Soboti sicer delali le še tri dni.

Dogajanje skrbi tudi ministra Lahovnika
Dogajanje v nekdanjem prekmurskem velikanu je že komentiral minister za gospodarstvo Matej Lahovnik. "Bojim se, da bi daljša prekinitev proizvodnje lahko pomenila nevarnost odpovedi tistih poslov, ki jih Sod poskuša rešiti," poudarja minister. Razmere se mu zdijo skrb vzbujajoče tudi zato, ker izražajo stisko in negotovost zaposlenih v družbi.

Oktobra delo le še za dobrih tisoč ljudi
Pred kratkim so sicer predstavniki vlade, lastnikov Mure, zaposlenih in sindikata sporočili, da se stečaju družbe ne bo mogoče izogniti. Že oktobra namreč ne bo več denarja za izplačilo plač. Proizvodnja se bo ohranila le v hčerinskem podjetju Mura in partnerji, kjer naj bi delo dobilo od 1.000 do 1.100 ljudi, ohranitev proizvodnje pa bo s poroštvi Soda pomagala izpeljati tudi država.

Okoli 150 delavcev naj bi se prezaposlilo v Ljutomeru, kjer bi izdelovali prevleke za avtomobilske sedeže za švicarsko družbo Boxmark.

Delavci sledili velenjskemu zgledu
Kot je znano, se je podobno zgodilo prejšnji teden v Gorenju, ko so delavci spontano in brez napovedi stavke ustavili stroje. Razjezili so jih izpiski o plačah, iz katerih je bilo razvidno, da so prejeli plačilo le za 32-urni namesto za 36-urni delovni teden.

E. S., M. N.
Prijavi napako
Komentarji
Kluzo
# 22.09.2009 ob 12:25
Mura ne more preživeti. Na daljši rok niti dvesto delovnih mest tam ne more obstati.

A vse kar je prav. Dajte delavcem plače ali pa odpravnine po zakonu, ki je bil v veljavi pred to vlado. Vsi direktorji, od naših rdečih, do naših črnih pa naj na sodišču pojasnijo svoje svinjarije, ki so jih počeli že pred več kot dvajsetimi leti. Ustrezno naj se jih kaznuje.
Zapre!
ufojani
# 22.09.2009 ob 11:01
Fabriko delavcem
provokatorr
# 22.09.2009 ob 03:04
Delavci naj poskušajo rešiti proizvodnjo....

Saj jo rešuejo že desetletja s tem, da delajo za minimalca.
Poleg tega podjetje Boxmark že ima proizvodnjo v Sloveniji in sicer v Kidričevem.
Tam delajo ženske v nemogočih pogojih, plače pa so manjše kot sedaj v Muri.
GG2
# 21.09.2009 ob 22:43
#80 komsomolec
Sorrry stari sam v SFRJ je bila stavka nezakonita! Takrat so bile le prekinitve dela!
Pa lep pozdrav!
komsomolec
# 21.09.2009 ob 22:10
kaj pa lažeš!
Stavke so bile tudi prej v SFRJ, sindikati pa morajo biti in to rdeči, v črne se delavci ne včlanjujejo!
meri.m
# 21.09.2009 ob 22:00
Sedaj je priložnost, da se znebimo teh zajedavcev RDEČIH SINKATOV. V času ko so ti nastali je bila stavka prepovedana – saj je bil sistem samoupravljanja
lonc
# 21.09.2009 ob 21:14
kapitalisti v sloveniji so se razvili iz komunistov ki so diplomirali iz marxa in engelsa
bud00
# 21.09.2009 ob 21:09
To nam je prinesla svetla prihodnost v EU.

Premier Anton Rop pa je v uvodu v posvet izpostavil, da je uspešno dokončanje širitve EU ena od prednostnih nalog ne le slovenske, temveč tudi evropske diplomacije. Ob vstopu Slovenije v EU se bodo za slovensko gospodarstvo odprle številne možnosti, pa tudi tveganja. Po eni strani bo prišlo do zapiranja proizvodnih zmogljivosti, po drugi pa se bodo odpirale nove možnosti, ki jih bo bistveno več, je poudaril premier Anton Rop. Ob tem je spomnil na Tobačno tovarno Ljubljana, lastnik katere je ravno na dan, ko je slovenski parlament ratificiral pristopno pogodbo z EU, napovedal zaprtje tovarne. Zaprtje Tobačne tovarne po mnenju Ropa ni povezano z vstopom Slovenije v EU, ampak gre za to, da je dobiček tovarne za delodajalce prenizek.

Vir

V Muri pa ni bil problem še ene 5 let nategovat folk za mizerne plače pa minus ob garanciji vlade pokrivat. Čista beda, da so tako dolgo nategovali podjetje. Sigurno za obresti kreditov plačujejo več kot imajo prihodkov.
Variatio delecta
# 21.09.2009 ob 20:44
Smiselno je podpirati ta upor delavcev, a če ga kdo razume kot Matjaž M (11.) in še nekateri drugi, je stvar nesmiselna. Ti bi še kar naprej in od začetka telovadili po principu "kralj je mrtev, živel kralj". Pri teh rečeh prepevati internacionalo je prvorazredna neumnost. Gre ravno za upor proti temu, proti totalitaristični zlorabi delavcev, ki se vleče še v današnji čas. "Internacionala" je ravno prignala delavce v katastrofalno stanje. Kjer v svetu tega rdečega sh.ita ni bilo, se je v desetletjih odnos delojemalec - delodajalec toliko uredil, da so danes možni normalni pogovori, normalni štrajki, skratka nekaj, kar ne diktirajo bande iz ozadja, ki želijo le teater, medtem ko je že vse odločeno.

Sicer se ponavljam, vendar naj zopet zapišem: Tranzicija je bila nujno zlo, potem ko so totalitarci deformirali družbo. Tranzicija bi morala težiti k čimprejšnji in čim optimalnejši restavraciji klasične družbe. To bi moral biti ideal v tej izprijeni družbi. Jasno je, da bi/so morali nastati novi delodajalci in novi delojemalci. Ni pa pravilno, da so se po pravilu prelevili v delodajalce komajda podjetniško sposobni mandeljci, ki so bili vrhuška po tedanjih "podjetjih" v t.i samoupravnem socializmu. Tu bi morala tedanja oblast obvezno vse odžagati in za vodenje postaviti čimbolj neodvisne in izobražene menedžerje, tudi če bi jih začasno nabrala po demokratični tujini. Zaradi te norosti tedanje države imamo danes med najbolj bogatimi nekdanje najlojalnejše vernike "socializma" z rdečimi knjižicami. In s takimi človeškimi izprijenci (najprej deklarirani nasprotnik privatne lastnine, zdaj bogataš) naj bi se nenkrat začeli pogajati tisti preostali, pravi delojemalci. Ali ni jasno, da gre za abnormalno in absurdno situacijo? Zato so bila vse skupaj ves čas le fingirana pogajanja, ki jih zmore kak Semolić s pajdaši, ki je pač glumil nekakšnega predstavnika delojemalcev in hoče to še kar naprej. Kot da se resnim ljudem-delojemalcem v teh razmerih, ali kadarkoli, še vedno da iti teater! Stvari so pač takšne, da je k sreči potegnilo tudi mnogim naivnim, v nekakšno samoupravljanje verujočim delavcem. Ko bi se to dogajalo pred 20 leti, bi bilo danes stanje čisto drugačno. Delojemalci bi tudi v teh težkih razmerah imeli realnejše možnosti.
ThEPaNdAIcE
# 21.09.2009 ob 20:44
ojej kosmosolec.... sej marx je zakon, ampak tole pa ni za na forum, ker so tukaj taki ljudje za katere je marx v miselnosti 100 let pred njimi pa čeprav je živel več kot 100 pred njimi.
galoper
# 21.09.2009 ob 20:35
Pokazali so se prvi znaki možnosti nadaljevanja poslov in delavci stavkajo, torej nekaj še mora biti narobe. Sindikalist je bil v zadnjih nastopih le vesel nastopa pred kamero in je lahko povedal, da nima kaj povedati.
Prekmurje je bilo do konca prve SV povsem ločeno od matičnega naroda, le v cerkvah so ohranjali slovenski jezik. Na prvih volitvah po drugi SV se je pokazal apatični odnos med matičnim narodom in Prekmurci. Prišli so različni politični delegati, ki so vodili politično in gospodarsko dogajanje. Rezultat lahko razberemo iz izjav stavkajočih.
komsomolec
# 21.09.2009 ob 20:11
Karl Marx in Friedrich Engels
Komunistični manifest

I
Buržuji in proletarci
Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.

Svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka, zatiralec in zatiranec sta si bila v večnem nasprotju drug proti drugemu, bojevala sta nepretrgan, zdaj prikrit, zdaj odkrit boj, boj, ki se je vselej končal z revolucionarno preobrazbo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov.

V prejšnjih zgodovinskih dobah nahajamo skoraj povsod popolno razčlenjenost družbe v različne stanove, celo lestvico družbenih položajev. V starem Rimu imamo patricije, viteze, plebejce, sužnje; v srednjem veku fevdalne gospode, vazale, cehovske mojstre, pomočnike, tlačane in poleg tega skoraj v vsakem od teh razredov še posebno razvrstitev po stopnjah.

Moderna boržuazna družba, ki je izšla iz propada fevdalne družbe, ni odpravila razrednih nasprotij. Postavila je le nove razrede, nove pogoje za zatiranje, nove oblike boja namesto starih.

Našo dobo, dobo buržoazije pa označuje to, da je poenostavila razredna nasprotja. Vsa družba se čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.

Iz srednjeveških tlačanov se je razvilo svobodno meščanstvo prvih mest; iz tega svobodnega meščanstva so se razvili prvi elementi buržoazije.

Odkritje Amerike in odkritje morske poti okrog Afrike sta ustvarili nastajajoči buržoaziji novo področje. Vzhodno indijski in kitajski trg, kolonizacija Amerike, menjava blaga s kolonijami, pomnožitev menjalnih sredstev in blaga nasploh so povzročile polet trgovine, plovbe in industrije, kakršnega svet še ni videl, in s tem nagel razvoj revolucionarnega elementa v razpadajoči fevdalni družbi.

Dosedanji fevdalni ali cehovski način dela v industrijski proizvodnji ni več zadoščal potrebam, ki so naraščale z novimi trgi. Manufaktura je stopila na njegovo mesto. Cehovske mojstre je spodrinil industrijski srednji stan; delitev dela med različnimi korporacijami je izginila pred delitvijo dela v posamezni delavnici sami.

Trgi pa so nenehoma naraščali, neprenehoma so naraščale potrebe. Tudi manufaktura ni več zadoščala. Tedaj so para in stroji zrevolucionirali industrujsko proizvodnjo. Na mesto manufakture je stopila moderna velika industrija, na mesto industrijskega srednjega stanu so stopili industrijski milijonarji, šefi celih industrijskih armad - moderni buržuji.

Velika industrija je ustvarila svetovni trg, ki ga je pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg je povzročil neizmeren razvoj trgovine, plovbe, prometnih sredstev na kopnem. Ta razvoj pa je s svoje strani vplival na razširjenje industrije v isti meri, v kateri so se širile industrija, trgovina, plovba, železnice, v isti meri se je razvijala buržoazija, je množila svoje kapitale in potiskala v ozadje vse razrede, ki jih je podedovala po srednjem veku.

Vidimo torej, kako je moderna buržoazija sama proizvod dolgega razvojnega procesa, cele vrste prevratov v načinu proizvodnje in prometa.

Vsako od teh razvojnih stopenj buržoazije je spremljal ustrezen politični napredek (tega razreda). Buržoazija, ki je bila zatirani stan pod gospostvom fevdalne gospode, oborožena in samostojno upravljajoča se asociacija v komuni, tu ni neodvisna mestna republika ( Kakor v Italiji in Nemčiji ), tam tretji, davke plačujoči stan v monarhiji (kakor v Franciji), potem v manufakturni dobi protiutež plemstvu v stanovski ali absolutni monarhiji, glavni temelj velikih monarhij sploh - si je po ustvaritvi velike industrije in svetovnega trga končno priborila v moderni predstavniški državi izključno politično gospostvo. Moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupne posle vsega boržuaznega razreda.

Buržoazija je imela v zgodovini nadvse revolucionarno vlogo.

Kjer je buržoazija prišla na oblast, je uničila vse fevdalne, patriarhalne, idilične odnose. Neusmiljeno je raztrgala pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na "naravnega predstojnika", in ni pustila med človekom in človekom nobene druge vezi razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini". Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledenomrzli vodi egoističnega računarstva. Osebno dostojanstvo je pretopila v menjalno vrednost in na mesto naštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka na mesto izkoriščanja, prikritega z religioznimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, neposredno, golo izkoriščanje.

Buržoazija je snela svetniško gloriolo vsem doslej častivrednim opravilom, na katera je človek deslej gledal s svetim strahom. Zdravnika, jurista, popa, poeta, znanstvenika je pretvorila v svoje plačane mezdne delavce.

Buržoazija je strgala z družinskega odnosa njegovo ganljivo-sentimentalno tančico in ga reducirala na gol denarni odnos.

Buržoazija je razkrila, kako je našlo manifestiranje surove sile, ki jo reakcija na srednjem veku tako zelo občuduje, ustrezno dopolnilo v najlenobnejšem poležavanju. Šele buržoazija je dokazala, kaj zmore človeška dejavnost. Ustvarila je vse drugačna čuda, kakor so egiptovske piramide, rimski vodovodi in gotske katedrale, izvedla je vse drugačne pohode, kakor so bila preseljevanja narodov in križarske vojne.

Buržoazija ne more živeti, ne da bi nenehno revolucionirala proizvajalna orodja, torej proizvodne odnose, torej vse družbene odnose. Nasprotno, pa je bila nespremenjena ohranitev starega načina proizvodnje prvi pogoj za obstoj vseh poprejšnjih industrijskih razredov. Nenehno revolucioniranje proizvodnje, nepretrgani pretresi vseh družbenih odnosov, večna negotovost in večno gibanje označujejo boržuazno dobo pred vsemi drugimi. Vsi trdni, zarjaveli odnosi s priveskom starih častitljivih idej in nazorov razpadajo, vsi novi zakoni ostare, še preden lahko okostene; vse, kar je stanovsko in stalno, izpuhteva, vse sveto se oskrunja in ljudje so končno prisiljeni, gledati s treznimi očmi na svoj življenski položaj in svoje medsebojne odnose.

Potreba po čedalje razsežnejših trgih za prodajo njenih proizvodov podi buržoazijo po vsej zemljski obli. Povsod se mora vgnezditi, povsod naseliti, povsod uspostaviti zveze.

Buržoazija je s svojo eksplotacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolotično. Na veliko žalost reakcionarjev je spodmaknila industriji nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še dan za dnem uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvedba postaja za vse civilizirane narode življensko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine najbolj oddaljenih pokrajin, in katerih izdelke ne trošijo le doma, temveč hkrati v vseh delih sveta. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali domači izdelki, stopajo nove potrebe, ki zahtevajo za svojo zadovoljitev proizvode najbolj oddaljenih dežel in podnebij. Na mesto starega lokalnega in nacionalnega zadovoljevanja svojih potreb s svojimi silami in zaprtosti vase stopa vsestranski promet, vsestranska odvisnost narodov drug od drugega. In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje. Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata čedalje bolj nemogoči in iz mnogih nacionalnih in krajevnih literatur nastaja svetovna literatura.

Z naglim izboljševanjem vseh proizvajalnih orodij, z neizmerno olajšanimi komunikacijami priteguje buržoazija v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Nizke cene njenega blaga so težka artiljerija, s katero ruši vse kitajske zidove, s katero prisiljuje h kapitulaciji najtrdovratnjejše sovraštvo barbarov do tujcev. Buržoazija sili vse narode, da si prisvoje njen način proizvodnje, če nočejo propasti; sili jih, da uvedejo v svoji deželi tako imenovano civilizacijo, to je da postanejo buržuji. Skratka buržoazija si ustvarja svet po svoji podobi.

Buržoazija je podvrgla deželo gospostvu mesta, število mestnega prebivalstva je v primeri z kmečkim povečala povečala v veliki meri in s tem iztrgala znaten del prebivalstva idiotizmu kmetiškega življenja. Kakor je napravila podeželje odvisno od mesta, tako je napravila barbarske in polbarbarske dežele odvisne od civiliziranih, kmečke narode odvisne od boržuaznih narodov, Vzhod odvisen od Zahoda.

Buržoazija odpravlja čedalje bolj razdrobljenost proizvajalnih sredstev, lastnine in prebivalstva. Nakopičila je prebivalstvo, centralizirala proizvajalna sredstva in koncentrirala lastnino v nekaj rokah. Nujna posledica tega je bila politična centralizacija. Neodvisne, skorajda le z zavezniškimi vezmi povezane pokrajine z različnimi interesi, zakoni, vladami in carinami so bile strnjene v eno nacijo, eno vlado, en zakon, en nacionalni razredni interes, eno carinsko mejo.

Buržoazija je v pičlih sto letih svojega razrednega gospostva ustvarila številnejše in ogromnejše proizvajalne sile kakor vsa prejšnja pokolenja skupaj. Podjarmljenje prirodnih sil, stroji, uporaba kemije v industriji in kmetijstvu, paroplovba, električni telegraf, krčenje celih delov sveta, omogočanje plovbe po rekah, cela ljudstva izgnetena iz tal - katero izmed prejšnjih stoletij je slutilo, da se skrivajo v krilu družbenega dela take proizvajalne sile.

Videli smo torej: Proizvajalna in prometna sredstva, na katerih osnovi se je porajala buržoazija, so nastala v fevdalni družbi. Na določeni razvojni stopnji teh proizvajalnih in prometnih sredstev niso odnosi, v katerih je fevdalna družba proizvajala in menjavala, fevdalna organizacija kmetijstva in manufakture, skratka, fevdalni odnosi nič več ustrezali že razvitim proizvajalnim silam. Zavirali so proizvodnjo, namesto da bi jo pospeševali. Pretvorile so se v njene verige. Treba jih je bilo razbit, in razbili so jih.

Na njihovo mesto je stopila svobodna konkurenca z njej ustrezajočim družbenim in političnim redom, z ekonomskim in političnim gospostvom boržuaznega razreda.

Pred našimi očmi poteka podobno gibanje. Buržuazni proizvodni in prometni odnosi, buržuazni lastninski odnosi, moderna boržuazna družba, ki je pričarala tako silna proizvajalna in prometna sredstva, je podobna čarovniku, ki ne more več obvladovati podzemljskih sil, ki jih je sam proklical. Že desetletja je zgodovina industrije in trgovine le zgodovina upora modernih proizvajalnih sil proti modernim proizvodnim odnosom, proti lastninskim odnosom, ki so življenski pogoj buržoazije in njenega gospostva. Zadostuje, da omenimo trgovske krize, ki s svojim periodičnim ponavljanjem čedalje bolj preteče ogrožajo obstoj vse buržoazne družbe. Ob trgovinskih krizah se redno uničuje velik del ne le izdelanih proizvodov, temveč tudi že ustvarjenih proizvajalnih sil. Ob krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim dobam zdela nesmiselna - epidemija hiperprodukcije. Družba zdrkne nenadno nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta ji lakota in splošna uničevalna vojna spodrezali vsa življenska sredstva; zdi se, kakor da sta industrija in trgovina uničeni, in zakaj? Zato ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. Proizvajalne sile s katerimi razpolaga, ne pospešujejo več razvoja buržoaznih lastninskih odnosov; nasprotno, postale so presilne za te odnose, ti odnosi zavirajo njihov razvoj; in kakor hitro premagajo proizvajalne sile to oviro, spravijo v nered vso buržuazno družbo, ogrožajo obstoj buržoazne lastnine. Buržoazni odnosi so postali pretesni, da bi lahko dosegli bogastvo, ki so ga ustvarili. - S čim premaguje buržoazija krize? Na eni strani s prisilnim uničevanjem ogromne množine proizvajalnih sil, na drugi strani z osvajanjem novih in s temeljitejšim izkoriščanjem starih trgov. S čim torej? S tem, da pripravlja še bolj vsestranske in silnejše krize ter zmanjšuje sredstva za preprečevanje teh kriz.

Orožje, s katerim je buržoazija zrušila fevdalizem, se zdaj obrača proti njej sami.

Buržoazija pa je skovala ne le orožje, ki ji prinaša smrt, rodila je tudi ljudi, ki bodo to orožje uporabljali - moderne delavce, PROLETARCE.

V isti meri, kakor se razvija buržoazija, to je kapital, v isti meri se razvija proletariat, razred modernih delavcev, ki živijo le tako dolgo, dokler dobivajo delo, in ki dobivajo delo le tako dolgo, dokler množi njihovo delo kapital. ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kakor vsak drug trgovski predmet in torej prav tako podvrženi vsem slučajnostim konkurence, vsem nihanjem trga.

Delo proletarcev je s čedalje širšo uporabo strojev in z delitvijo dela izgubilo vsak samostojni značaj in s tem vsako mikavnost za delavca. Delavec postaja zgolj pritiklina stroja, od katerega se zahteva le najenostavnejša, najenoličnejša ročnost, ki se je je najlažje naučiti. Stroški, ki jih povzroča delavec, se omejujejo zato skoraj le na življenske potrebščine, ki jih delavec potrebuje za svoje prehranjevanje in razmnoževanje svojega rodu. Cena blaga, torej tudi dela, pa je enaka njegovim proizvajalnim stroškom. V isti meri, v kateri se veča zoprnost dela, se torej manjša mezda. Še več, v isti meri, v kateri se množe stroji in delitev dela, v isti meri se veča tudi množina dela - bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s povečanjem dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itd.

Moderna industrija je spremenila malo delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. V tovarni nakopičene delavske množice so po vojaško organizirane. Kot prostaki industrijske armade so pod nadzorstvom popolne hierarhije podčastnikov in častnikov. Te množice niso le hlapci buržoaznega razreda, buržoazne države - vsak dan in vsako uro jih zasužnjujejo stroj, paznik, predvsem pa posamezni fabrikant - buržuj sam. Ta despotija je tem bolj malenkostna, mrzka in toliko bolj izziva ogorčenje, čim bolj razglaša za svoj cilj pridobivanje.

Čim manjšo spretnost in porabo moči zahteva ročno delo, to se pravi, čim bolj se razvija moderna industrija, tem bolj se z delom žena in otrok spodriva delo moških. Spolne in starostne razlike nimajo za delavski razred nobene družbene veljave več. Obstoje le še delovna orodja, ki povzročajo ustrezno spolu in starosti različne stroške.

Ko se neha izkoriščanje delavca po tovarnarju v toliko, da prejme mezdo izplačano v gotovini, planejo po njem drugi deli buržoazije: hišni lastnik, kramar, oderuški upnik itd.

Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi polze v vrste proletariata, delno zato, ker njihov kapital ne zadošča za obratovanje velike industrije in podlega v konkurenci z večjimi kapitalisti, delno zato, ker izgublja njihova spretnost zaradi novih proizvajalnih načinov svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

Proletariat prehaja različne razvojne stopnje. Njegov boj proti buržoaziji se začenja z njegovim rojstvom.

Sprva se borijo posamezni delavci, potem delavci ene tovarne, nato delavci ene panoge v enem kraju proti posameznemu buržuju, ki jih neposredno izkorišča. Svojih napadov ne usmerjajo le proti boržuaznim proizvodnim odnosom, usmerjajo jih proti proizvajalnim orodjem samim; uničujejo tuje konkurenčno blago, razbijajo stroje, zažigajo tovarne, skušajo si znova priboriti izgubljeni položaj srednjeveškega delavca.

Na tej stopnji so delavci po vsej deželi raztresena in zaradi konkurence razkropljena množica. množična povezanost delavcev še ni posledica njihovega lastnega združevanja, temveč je posledica združevanja buržoazije, ki mora - da bi dosegla svoje politične smotre - spraviti v gibanje ves proletariat, in to za sedaj še lahko napravi. Na tej stopnji se torej proletarci ne bore proti svojim sovražnikom, temveč proti sovražnikom svojih sovražnikov, proti ostankom absolutne monarhije, zemljiškim lastnikom, neindustrijskim buržujem, mali buržoaziji. Vse zgodovinsko gibanje se tako združuje v rokah buržoazije; vsaka na ta način priborjena zmaga je zmaga buržoazije. v Z razvojem industrije pa se proletariat ne le pomnožuje; kopiči se v večje množice, njegova moč raste in čedalje bolj jo čuti. Interesi, življenske razmere v proletarskih vrstah se čedalje bolj izenačujejo, ker stroji čedalje bolj odpravljajo razlike v delu in potiskajo mezdo skoraj povsod na enako nizko raven. Zaradi naraščajoče konkurenčne borbe med buržuji in iz tega izvirajočih trgovskih kriz postaja delavčeva mezda čedalje bolj nestalna; zaradi čedalje hitreje razvijajočega se, nenehnega izboljševanja strojev postaja ves življenski polažaj delavcev čedalje bolj negotov; spopadi med posameznim delavcem in posameznim buržujem dobivajo čedalje bolj značaj spopadov med dvema razredoma. Delavci pričenjajo tako, da ustvarjajo koalicije proti buržujem; združujejo se, da bi ohranili svojo mezdo. Ustanavljajo celo trajne asociacije, da bi se založili z živili za morebitne upore. Mestoma preide boj v vstajo.

Od časa do časa delavci zmagajo, toda le začasno. Pravi rezultat njihovega boja ni neposreden uspeh, temveč združevanje delavcev, ki se čedalje bolj širi. To združevanje pospešujejo naraščajoča komunikacijska sredstva, ki jih ustvarja velika industrija in ki povezujejo delavce različnih krajev med seboj. Potrebna pa je samo zveza, da se številni krajevni boji, ki so povsod enakega značaja, centralizirajo v narodni, v razredni boj. Vsak razredni boj pa je političen boj. In združitev, za katero so rabili srednjeveški meščani s svojimi vicinalnimi potmi stoletja, dosežejo moderni proletarci z železnicami v nekaj letih.

To organizacijo proletarcev v razred in s tem v politično stranko razbija vsak hip spet konkurenca med delavci samimi. Toda ta organizacija nastaja vedno znova, močnejša, trdnejša, mogočnejša. Ta organizacija izsili priznanje posameznih delavskih interesov v obliki zakonov s tem, da izkorišča razkol med buržoazijo samo. Tako je bilo z zakonom o deseturnem delavniku v Angliji.

Spopadi stare družbe vobče v mnogočem pospešujejo razvojni proces proletariata. Buržoazija je v večnem boju: sprva proti aristokraciji, pozneje proti tistim delom buržoazije same, katerih interesi prihajajo v protislovje z napredkom industrije; vedno proti buržoaziji vseh tujih dežel. V vseh teh bojih je buržoazija prisiljena, da apelira na proletariat, da uporablja njegovo moč in da ga tako priteguje v politično življenje. Buržoazija torej sama dovaja proletariatu elemente svoje lastne izobrazbe, to je orožje proti sami sebi.

Nadalje, kakor smo videli, peha razvoj industrije cele vrste vladajočega razreda v vrste proletariata ali pa vsaj ogroža njihove življenske pogoje. Tudi te skupine dovajajo proletariatu veliko množino elementov izobrazbe.

V časih pa, ko se razredni boj približuje odločitvi, dobi proces razkrajanja v vrstah vladajočega razreda, v vsej stari družbi, tako buren, tako oster značaj, da se majhen del vladajočega razreda odreče svojemu razredu in se pridruži revolucionarnemu razredu, razredu, ki nosi v svojih rokah bodočnost. Kakor je torej poprej del plemstva prešel k buržoaziji, tako prehaja sedaj del buržoazije k proletariatu in predvsem del buržuaznih ideologov, ki so se dokopali do teoretičnega razumevanja vsega zgodovinskega gibanja.

Od razredov, ki stoje danes buržoaziji nasproti, je edino proletariat resnično revolucionaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo, proletariat je njen lastni proizvod.

Srednji stanovi, mali industrialec, mali trgovec, rokodelec, kmet - vsi se bore proti buržoaziji, da bi si kot srednji stan rešili svoj obstoj pred propadom. Srednji stanovi torej niso revolucionarni, temveč konservativni. Še več, reakcionarni so, kolo zgodovine skušajo zavrteti nazaj. Če pa so revolucionarni, so le zato, ker jih čaka prehod v vrste proletariata, torej ne branijo svojih sedanjih, temveč bodoče interese, zapuščajo svoje stališče, da bi se postavili na stališče proletariata.

Lumpenproletariat, to pasivno gnilobo najnižjih plasti stare družbe, potisne proletarska revolucija tu in tam v gibanje, toda po vsem svojem življenskem položaju je prej pripravljen, da se prodaja za reakcionarne spletke.

Življenski pogoji stare družbe so že uničeni v življenskih pogojih proletariata. Proletarec nima lastnine, njegov odnos do žene in otrok nima več nič sorodnega z buržoaznim družinskim odnosom; moderno industrijsko delo, moderno podjarmljenje kapitalu, ki je enako v Angliji kakor v Franciji, v Ameriki kakor v Nemčiji, mu je odvzelo ves narodni značaj. Zakoni, morala, religija - so zanj le buržuazni predsodki, za katerimi se skrivajo buržuazni interesi.

Vsi poprejšnji razredi, ki so si osvojili gospostvo, so si skušali obvarovati svoj že pridobljeni življenski položaj s tem, da so podvrgli vso družbo pogojem svojega pridobivanja. Proletarci si lahko osvoje družbene proizvajalne sile le, če odpravijo svoj dosedanji način prisvajanja in s tem ves dosedanji način prisvajanja. Proletarci nimajo nič svojega, kar naj bi si zavarovali, uničiti morajo vse, kar je doslej zagotavljalo in varovalo privatno lastnino.

Vsa dosedanja gibanja so bila gibanja manjšin ali v interesu manjšin. Proletarsko gibanje je samostojno gibanje ogromne večine v interesu ogromne večine. Proletariat, najnižja plast sedanje družbe, se ne more dvigniti, se ne more zravnati, ne da bi pognal v zrak vso vrhnjo stavbo plasi, ki tvorijo oficialno družbo.

Čeprav ne po vsebini, pa je po obliki boj proletariata proti buržoaziji sprva nacionalni boj. Proletariat slehrne dežele mora seveda najprej napraviti konec svoji lastni buržoaziji.

S tem, da smo orisali najsplošnejše razvojne faze proletariata, smo spremljali bolj ali manj prikrito državljansko vojno v krilu sedanje družbe do točke, ko preide ta vojna v odkrito revolucijo in si proletariat z nasilnim strmoglavljenjem buržoazije ustanovi svoje gospostvo.

Vsa dosedanja družba je temeljila - kakor smo videli - na nasprotju med zatirajočimi in zatiranimi razredi. Da pa je mogoče neki razred zatirati, mu je treba zagotoviti pogoje, v katerih lahko životari vsaj po suženjsko. Tlačan se je v tlačanstvu dokopal do članstva v komuni, prav tako kakor se je malomeščan pod jarmom fevdalističnega absolutizma dokopal do buržuja. Nasprotno pa se moderni delavec pogreza čedalje globje pod življenske pogoje lastnega razreda, namesto da bi se z napredovanjem industrije dvigal. Delavec postane pavper in pavperizem se razvija še hitreje kakor prebivalstvo in bogastvo. S tem se jasno očituje, da buržoazija ni sposobna, da bi še dalje ostala vladajoči razred družbe in vsiljevala družbi za regulirajoči zakon življenske pogoje svojega razreda. Buržoazija ni sposobna vladati, ker ni sposobna zagotoviti svojemu sužnju obstoja niti v mejah njegovega suženjstva, ker je primorana dopustiti, da zdrkne v tak položaj, ko ga mora buržoazija preživljati, namesto da bi jo on preživljal. Družba ne more več živeti pod njo, to je njenega življenja ni več mogoče spraviti v sklad z družbo.

Bistveni pogoj za obstoj in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, formiranje in pomnoževanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na medsebojni konkurenci delavcev. Napredek industrije, katerega nosilec je buržoazija, ne da bi to hotela in ne da bi se mu upirala, postavlja na mesto izoliranja delavcev s konkurenco njihovo revolucionarno združevanje z asociacijo. Z razvojem velike industrije se torej buržoaziji spodmika sam temelj, na katerem proizvaja in si prisvaja proizvode. Buržoazija proizvaja predvsem lastnega grobarja. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna.
komsomolec
# 21.09.2009 ob 20:09
Dol z divjo buržoazijo!

Kjer je buržoazija prišla na oblast, je uničila vse fevdalne, patriarhalne, idilične odnose. Neusmiljeno je raztrgala pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na "naravnega predstojnika", in ni pustila med človekom in človekom nobene druge vezi razen golega interesa, brezčutnega "plačila v gotovini". Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledenomrzli vodi egoističnega računarstva. Osebno dostojanstvo je pretopila v menjalno vrednost in na mesto naštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Skratka na mesto izkoriščanja, prikritega z religioznimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, neposredno, golo izkoriščanje.
demon
# 21.09.2009 ob 20:08
Štakor ljubljanski; misli da bodo delavci kar pokleknili, čim pride en pametnjakovič iz Ljubljane. A zdaj bo pa na delavce prenašal odgovornost za obsoj Mure? Kje je bil pa zadnja leta ko je država in vsa vodstva sistematično uničevala Muro?
lonc
# 21.09.2009 ob 19:57
vrh sindikatov v sloveniji je drgnil iste klopi v kumrovcu kot novonastali kapitalisti
Tomaz12
# 21.09.2009 ob 19:33
Bravo delavci in delavke čestitam za vaš pogum, da ste se končno postavili zase. Vendar ste vsaj 5 let prepozni, to pa zaradi zelo "sposobnega" vodstva, ki so vam nalagali vse mogoče rešitve samo, da boste tiho in da bodo lahko nemoteno kradli naprej.!!!!!!
krosnjar
# 21.09.2009 ob 19:24
Zahtevati minimalno plačo 700 evrov neto! To je dve tretjini manj od od obljubljenega pred letom dni. Le vkup, le vkup uboga gmajna!
gta
# 21.09.2009 ob 19:16
držimo z delavci - absolutno. če bo pa sila - že čistimo puše!
krosnjar
# 21.09.2009 ob 19:16
Marsel - podpišem. Kriv je tudi Semoličev sindikat, ki podpira vlado za vsako ceno in delavcem ne dovoli organiziranega protesta. Če tega ne bo, se nam piše kaos in neredi. Kako bo reagirala policija, če se v Ljubljano vsuje kup neorganiziranih, razžaljenih delavcev? Blokirala mesto pred "drhaljo", kot jo salonska vlada imenuje v neformalnih pogovorih med seboj? Za Kresalovo in Golobiča so ti ljudje manj vredni kot akvarijske ribice!
Marsel
# 21.09.2009 ob 18:36
To kar se sedaj dogaja v Muri je bilo za pričakovati, vendar prepozno.Jasno je, da bo Mura propadla, ker so pogoji, ki jih postavljajo delavci Mure, čeprav upravičeno, nerealni in prepozni.Dejstvo je, da odstop prokurista in nadzornega sveta Mure ne bi rešil ker, ni pogojev, da se Mura reši.Valantu pa je potrebno zaseči premoženje in odvzeti lastništvo Mure, ter lopovu preprečiti nadaljno pohabljanje slovenskega gospodarstva.Upam samo, da bo država to krizo rešila na miren način, ker se bojim, da ne bi prišlo do nasilja, če bo do le tega prišlo, z posredovanjem policije, se bojim najhujšega.Delavci kolikor sem seznanjen niso pripravljeni popustiti niti za centimeter in ne bodo spustili v muro nikogar od vodilnih.Mura je kup sena, ki čaka na iskro, dejstvo pa je, da so delavci Gorenja bili začetek, Mura pa je lahko, konec te vlade in še kaj drugega.Moj predlog je, če bi bil na mestu vlade, razlastiti Valanta, odstaviti nadzorni svet in sedanjega sedanjega prokurista ter po hitrem postopku postaviti novega in kar je najbolj pomembno Muro v stečaj.Dejstvo je in to je vsem jasno, da Mura že dolgo ne obstaja več, vse ostalo je samo umiranje na obroke.
krosnjar
# 21.09.2009 ob 17:50
65. - S podobnimi zgodbicami jih hranijo že desetletja. In s to demagogijo iz delavcev delajo sužnje, iz sebe pa sužnjelastnike. Plača pod 500 evrov je suženjsko delo. Zadošča le za hrano in oblačila. Za položnice pa že zmanjka. Torej imajo toliko kot sužnji, s to razliko, da so imeli sužnji streho nad glavo zagotovljeno. Ob osamosvojitvi smo sanjali Skandinavijo in Švico, dobili pa Rusijo. Poleg oligarhov, imamo skupen še KGB. . .le da se je v RF preimenoval v FSP.
ThEPaNdAIcE
# 21.09.2009 ob 17:38
teh delavcev ne razumem. vem da je težko živeti s malo plačo, vendar pa ce zdaj stavkaš boš lahko ob vse... ta stavek pove vse - če boss oddide ne bo več kaj reševati.... groza
komsomolec
# 21.09.2009 ob 17:19
Zahtevajo tudi, da se znova vzpostavi soupravljanje pri delu.

Tako je treba, zahteve so upravičene, soupravljanje pomeni samoupravljanje!
andreas
# 21.09.2009 ob 14:46
Kdor je spremljal transformacijo ZSSS iz priveska Partije v sedanji sindikat, mu je jasno, da je bila ta transformacija le navidezna.

Mnenja sem, da je edina rešitev popolna obnova VSEH sindikatov po načelu volitev v panogah...
Zaza
# 21.09.2009 ob 14:11
Croze a delavci ali si se mogoče zmotil. V Murino krsto so zadnji žebelj že zdavnaj zabili nesposobni direktorji in nekateri politiki, ki so hodili v Muro po zastonj obleke.
croze
# 21.09.2009 ob 14:04
delavci so zabili še zadnji žebelj v murino krsto
ty
# 21.09.2009 ob 13:36
Jurček.

a veš kva je fora. Da ma en tankšteler v avstriji še zmerej dvakrat večjo plač kot na petrolu, pa je gorivo cenejše tam kot pri nas. A to pomen, da un tankštelar v avstriji tud ustvar višjo dodano vrednost kot pr nas?
demon
# 21.09.2009 ob 13:29
In kaj naj počne ena delavka ali delavec po 30 letih šivanja v Muri? Crkne zato ker pri šivanju ni velike dodane vrednosti ali kaj? Sama nakladancija vas je.
Jurček
# 21.09.2009 ob 13:21
63. boris

Predpogoj za to, da ima delavc evropsko plačo, je:

Cenejša država - (na delavca, kot v Evropi)
Večja dodana vrednost na enega delavca - (prav gotovo ne šivanje)
Poznejše upokojevanje - (kot v Evropi)
Pa še marsikaj ...
demon
# 21.09.2009 ob 13:14
Pravilno, ampak to bi morali storiti že veliko prej! Že takrat, ko so firmo kradli Meh, Huber, Kumperščak in drugi. Za kapitalističnega podanika Semoliča pa je itak tudi že dolgo čas, da se spoka z dobro plačanega sindikalnega stolčka, saj je nič drugega kot lakaj kapitalistov. Isto velja za Forjana in vse druge 'sindikaliste', ker jih je večina zanič!

In če bo Podlesek stopil pred delavce , naj jim še pove, zakaj Huberju še zdaj plačuje 5000 evrov mesečno za nekakšno svetovanje. Kakšno svetovanje? O tem, kako čimbolj zapravit firmo in pokrasti delavce?
kreator
# 21.09.2009 ob 13:14
Raje združimo svoje moči in dajmo podpret vse delavne ljudi, ki se borijo za izboljšanje svojega življenja. Pustimo nevoščljivost, ljubosumnost, sovražbost in ostale banalne vzroke za nestrinjanja. Združimo se skupaj proti vsem politikom in ostalim izkoriščevalcem poštenih in delovnih ljudi.
boris30
# 21.09.2009 ob 13:13
tako je kreator tudi delovc naj ima pravico do evropske plače !! če jo lahko imajo ostali no pa tud cene v trgovini in vse ostalo je evropsko !! samo za delavca ni €€€ ni evrope
kreator
# 21.09.2009 ob 13:10
Prosim ostale komentatorje, da se ne prepirajo kdo iz katere politične opcije je odgovoren za situacijo v državi. To je nesmiselno. Odgovorni so vsi. Od prvega do zadnjega.
Jurček
# 21.09.2009 ob 13:10
Gorenje je povsem druga zgodba, kot Mura. Gorenje, ob normalnih razmerah na trgu lahko posluje in tudi izplačuje dokaj normalne plače. Ima blagovno znamko in produkte, ki jih je mogoče prodati.

Mura, tega niti slučajno ne zmore ... 3000 ljudi od izdelave tekstila ne more preživeti. Ogromen uspeh bo, če bo komu uspelo najti delo in zaslužek za kakšnih 800.

Seveda so za to kriva dosedanja vodstva in v veliki meri tudi politiki, ki tega niso upali narediti že prej.
kreator
# 21.09.2009 ob 13:09
Čeprav vas podpiram ste na žalost 15 let prepozni. Je pa odlično, da se prebuja delavstvo. Končno so ugotovili, da na sindikate ne morejo računati, ampak se morajo sami organizirati in se boriti za svoj delež. Močno upam, da se bo zanos borbe za delavca iz Gorenja in Mure prenesel še na ostale delavce v gospodarstvu in, da bodo z generalnim štrajkom zahtevali dvig svojega statusa na evropski nivo. Če ga zahtevajo vsi ostali in ga večina izven gospodarstva ima, imajo tudi delavci vso pravico do istega položaja v družbi.
mala riba
# 21.09.2009 ob 13:02
me zanima kdo ni talal denarja ko ga je bilo ohoho...
chicago
# 21.09.2009 ob 12:58
57. Jethros
hahahahahahahaha, svašta rodi majka
Jethros
# 21.09.2009 ob 12:57
chicago:
Pa saj ti gre v nos, da se javlja pred kamere...kaj nisi ravno to najbolj kritiziral ,da mora vse komentirat?
chicago
# 21.09.2009 ob 12:55
55. Jethros
Je pa res, da ne vem če sem kje zasledil, da je marioneta Pahor sploh komentiral delavsko stisko v Gorenju!
Jethros
# 21.09.2009 ob 12:48
stanislavko:
Če si se zbudil včeraj, te razumem...drugače pa...po katerem prepričanju je Pahor odgovoren za nastalo situacijo? A je on lastnik Mure? A je on lastnik Gorenja? A je on lastnik IUV in še mnogo drugih podjetij? Če je odgovor DA, potem se pridružim k tebi in gremo vsi skupaj vpiti dol z vlado, dol s Pahorjem...če je odgovor NE...pa se udari z glavo v zid, da prideš k sebi ;)
TINČEK MALEK
# 21.09.2009 ob 12:13
Tovarne delavcem!!!!
boris30
# 21.09.2009 ob 12:05
pravilno !! vsi ki zaslužijo 400-500€€€ bi mogli to naredit v svojih službah !! BRAVO DELOVCI
Jethros
# 21.09.2009 ob 12:01
Kaj da ti rečem...boljše bi bilo, da bi ostalo kot je bilo...bi se firme vsaj kontroliralo, sedaj pa...vlada vlada vlada...samo to tulijo...kaj pa naj naredi vlada? Vrže milijone Valantu v naročje, da bo firma laufala dalje in, da se oni s tem denarjem okoristijo? Saj se strinjam s tabo, popolnoma...pa vendar bi moral obstajati mehanizem, ko bi država prevzela vajeti...in razlastninila ljudi, ki nimajo interesa reševati zaposlene! Če lahko razlastninijo navadnega smrtnika ozemlja, kjer država zaradi potreb po razvoju z gradnjo avtoceste...bi lahko tudi te kapitaliste, da rešijo zaposlene in s tem njihova življenja in državno blagajno. Saj vem ,da se verjetno nikakor ne da kaj takega narediti, pa vendar bi se sistem moral enačit. Navaden državljan nima izbire, če ugovarja ga razlastninijo...naj tudi Valanta in njemu podobne, če nimajo denarja za rešiti Muro, katero so dobili za 1€!
RON-FAT2
# 21.09.2009 ob 12:01
Sindikaliste, vse bivše uprave in ostale mrhovinarje prklent na ograjo in naj skozlajo denar ki so ga pokradli.Tovarne pa delavcem v roke in kakšnega sposobnega mladega menadžerja na vrh.Ne pa roparsko drhal, ki je dobesedno pokradla, vse kar se je dalo.
chicago
# 21.09.2009 ob 11:59
47. fajhtnmostiscar
TOČNO TO!
fajhtnmostiscar
# 21.09.2009 ob 11:57
Bravo Mura. Sindikaliste, ki so "rihtali ozimnico" in bili "oženjeni" z upravami bi moral odstrant delavci že pred 20 leti, pa bi blo mal več reda.
Jethros
# 21.09.2009 ob 11:42
vsesevrača:
Saj se strinjam...očitno imajo zvezane roke...v takem primeru bi morala ostati država večinski lastnik, da lahko ukrepa v primerih kot smo jim priča. O Valantu pa itak nimam komentarja....človek se resnično dela norca in je lahko srečen, da ne živi v kaki Franciji ali Grčiji, kjer bi mu že bajto s celo ulico požgali!
Jethros
# 21.09.2009 ob 11:34
Tjunin:
Se pridružujem tvojemu komentarju, očitno je za nekatere res ta vlada tako "sposobna", da je v 10 mesecih uničila Slovenijo, ki se je gradila 18 let. Ni kaj, vsa čast Pahorju potemtakem, ker je kriv on, ne pa recesija in dolga agonija firme, ki je tiktakala pod levodesnimi lopovi iz uprav!
Ker pa ne mislim iskati krivcev v zgodovini, kot to počne SDS, bom kritiziral sedanjo koalicijo, ki ni dovolj posegla po plačah raznih direktorjev, managerjev, upravah, ministrih in vseh poslancih...če bi tej eliti odrezali plače na pol, s katerimi bi vsi še vedno "preživeli", bi v mošnjičku ostalo denarja tako za socialo, kot reševanje podjetij, ki so na robu propada ali že na polni poti falimetna! Iščejo dodatne vire z raznimi ekonomskimi izračuni pri davkih, dohodninah, plačah javnega sektorja...še najbolj učinkovit prihodek so trošarine bencina in kazni za vinjete!

Torej, vladi bi resnično predlagal, da oblikuje zakon, ki v časih krize pobere prispevke od tistih, ki si v 1 letu laho stanovanje v kešu kupi! Takemu res ne bo slabo, če bo prejel pol manj in stanovanje kupil v 2 ali 3 letih, namesto kar po enem letu dela!
Podpiram vse delavce, ki se upirajo tem požrešnim tovarnam, čeprav bo to le signal tako upravam kot vladi...za Muro se bojim, da je prepozno, upor je moral biti že v začetku leta, če ne pred leti!
vsesevrača
# 21.09.2009 ob 11:33
ja kakšni pa so desni sindikalisti? hmhmh
DEMOKRACIJA 2004
# 21.09.2009 ob 11:33
verjetno boss ne bo zaposlil tistih, ki so danes stavkali.
Kazalo