Retorika strahu, ki jo je v Pariz dvakrat prinesel terorizem, se (in pred tem si nima smisla zapirati oči in ušes) krepi z vsako novo skupino prebežnikov na evropskih mejah. Evropska unija se je po terorističnih napadih, grožnjah z razpadom evrskega območja ob reševanju Grčije ter dvomih o obstoju schengenskega območja soočila s svojimi najhujšimi strahovi. Da je neučinkovita in ne nujno večna. Marsikdo bo zdaj vzkliknil, točno to vam že ves čas poudarjam, a stvari so bistveno bolj zapletene kot vztrajanje pri tem, da gre za zablodeli projekt političnih elit, ki ne zna odgovoriti na izzive sedanjosti.

Projekt sam je že dober. Tisti, ki si zmorejo v spomin priklicati čase pred slovenskim vstopom v EU in NATO, pred uvedbo evra, se morda spomnite zanosa, s katerim se je govorilo o evropski prihodnosti. Svetovna gospodarska velesila, potencial, ki ga prinaša prosto gibanje ljudi, študentov, dijakov. Danes imamo od EU-ja veliko že v precej osnovnem, temeljnem bivanjskem smislu. Je pa res, da mir kot osrednjo civilizacijsko pridobitev evropskega povojnega povezovanja radi zanemarimo kot nekaj samoumevnega. Če temu dodamo še gospodarsko uspešnost, ki bi seveda lahko bila tudi boljša, a vseeno ... Jaz ne padam na ocene, da je EU v krizi. Če kdo, so v krizi tisti, ki jo upravljajo, pa še to ne vsi.

A ta voditeljska kriza je tudi kriza pričakovanj. Spomnimo se, s kakšnimi obljubami danes politiki hodijo na oblast. Boljše življenje, konec varčevanja, varnost zagotovljena, pa čeprav z ograjo. Nihče vam ne reče, da boste morali varčevati, delati več ali bolj učinkovito. Ne povedo vam, da je tudi zdravila na recept na neki način treba plačati. Skličemo novinarsko konferenco in vam povemo, kaj vse pripravljamo in kako bo to vplivalo. Ko je treba pokazati rezultate, so krivi ... drugi. Navadno brezsrčni tujci ali pa birokratski Bruselj. Sicer pa, kako boste dokazali ali pokazali boljše življenje?

Ameriški predsednik Reagan je pred skoraj tremi desetletji sovjetskega voditelja Gorbačova pozival, naj že zruši ta zid. Danes očitno ni nikogar, ki bi evropskim voditeljem jasno dejal, da so zidovi nekaj preživetega in naj jih zrušijo. V bistvu je stvarnost drugačna. Danes obstaja veliko političnih voditeljev ali pa politikov, ki bi to radi postali, ki v ograjah in vnovičnih uvedbah trdnih meja vidijo svoj politično-retorični bazenček. Navkljub vsem civilizacijskim in ekonomskim pridobitvam, ki jih je prineslo evropsko povezovanje in odpiranje meja, se kot večna nadloga pojavljajo rešitve, s katerimi bi šli v času nazaj. Iskanje novih rešitev je sicer vse kaj drugega.

To ne pomeni zavreči vsega, kar je (tako dobrega kot slabega), temveč graditi na tistem, kar je dobro, in slabo izboljšati. Strah ima dvojni namen. Po eni strani ga populisti podpihujejo za okrepitev razprav, ki jim ustrezajo, po drugi strani ga ravno s tako razpravo ustvarjajo. Strah je s tem državljane, strah je priseljence, strah je sredinske politike, ki posegajo po skrajnih ukrepih in s tem utemeljujejo podlago za krepitev skrajnih populistov.

Če nadaljujem o varnosti, a z manjšim odklonom od siceršnje teme. Glede na podatke Indeksa o boljšem življenju, ki jih zbira OECD, se Slovenci počutimo varno. Prav ta indikator je tisti, ki mu ljudje namenjajo najvišjo oceno. Varnost je torej za nas pomembna in smo z njo načeloma zelo zadovoljni. Pravo nasprotje sta indeksa glede zadovoljstva v življenju in še bolj zadovoljstvo glede prihodkov. Vse skupaj Slovenijo postavlja med države z nižjim indeksom dobrega življenja. Resnična slika ali zgolj previsoka pričakovanja?

EU ni v slabi kondiciji, če vemo, kam gledati oziroma če vemo, kaj želimo videti. Že zgoraj omenjam mobilnost med mladimi, interes za učenje in znanje tujih jezikov, potovanja, izmenjave, gospodarske priložnosti, izvoz znanja. To je tisto, kar Evropsko unijo dela močno.
Pot naprej za EU ne bi smela biti postavljena pod vprašaj. Alternative so slabše, čeprav se morda komu med vami zdi, da ni tako. Res pa je, da je ne krepijo politiki, ki iščejo luknje v delovanju v evropskega projekta brez namena, da bi te luknje pokrpali, temveč zgolj za to, da bi jih izkoristili. Danes je za del evropske politike gradnja ograje nekaj, kar se dogaja znotraj postavk zmernosti in normalnosti. In to bi moralo biti zastrašujoče.