Če ste eden tistih, ki znajo gledati, potem poznate razliko med uspešno in neuspešno reprezentativno sliko. Ne glede na to, kaj slika prikazuje, je prisotnost globinske strukture ali globinskih struktur tisto, kar takšno sliko določi za uspešno. Če takšnih struktur ni, je slika samo ilustracija. Ko rečem globinsko, ne mislim nujno na spodnje slikovne nivoje ali podslikave. V vsakem primeru pa gre za interferenco posamičnih stanj motiva.

Bolj intenzivna ko je slika, bolj po noževi konici se premika in obratno.

Uspešna slika sproži gibanje pogleda med notranjostjo in zunanjostjo. Razlika med uspešno in neuspešno sliko je kot razlika med enosmernim in izmeničnim tokom: Edison, ilustrator, Tesla, slikar.

Z abstraktnim slikarstvom ni nič drugače. Razlika med uspešno in neuspešno abstraktno sliko je v tem, da uspešna odpre nabor ali polje mogočih branj. To polje ali nabor je povezano s prisotnostjo jasne/ih struktur(e) v ozadju slike. Poudarjam; gre za ozadje, notranjost slikovnega polja. Strukture so prisotne seveda tudi na Malevičevih slikah ali pri Newmanu. Le da so pri delih neuspešnih abstraktnih slikarjih, kakršna sta Pollock ali Mondrian, strukture povsem v ospredju. Dela teh slikarjev v resnici nimajo nikakršne notranjosti. Govorimo o dekoraciji.

Nekaj drugega so pozni Rothko, ali domača Prančič in Šušnik.

Rothko je nasploh dober primer, kjer si te stvari lahko ogledamo izpeljane v praksi. Velik del njegove poznejše produkcije so samo lepo naslikani pravokotniki. V nekaterih primerih pa pravokotniki preidejo v interferenco s spodaj ležečo strukturo. Funkcija teh spodaj ležečih struktur je funkcija nosilca (subjektila?). Nosilca, ki omogoči, da se del vrhnjih struktur odlepi od osnove in zalebdi v prostoru pred sliko. Gledamo svetlobo različnih frekvenc, Rothko s pomočjo barv naslika svetlobo. Barva in svetloba nista eno in isto, včasih je barva samo barva. Rothku pa uspe z vzpostavljanjem spodnjih slikovni struktur doseči stanje izžarevanja: barva seva svetlobo. Svetloba postane barvni abstrakt.

Drugo vprašanje je, koliko je to sploh pomembno ali potrebno. V Ljubljani imamo zdaj svetlobno gverilo, kjer se vse ves čas sveti na vse mogoče načine. Rothko, kaj se mučiš, pojdi spat.

Hm…

Ko sem pred časom znano slovensko skladateljico vprašal, zakaj resni skladatelji še vedno pišejo muziko za akustične instrumente, je zamrmrala, "human touch."

Mogoče gre pri umetnosti za vprašanje, kaj lahko izmenjamo drug z drugim – kot inteligentna in čuteča bitja.