Titanik (Titanic, 1997) Jamesa Camerona je začel nov val filmov katastrofe in od takrat smo na udaru potresov, ognjenikov, cunamijev, meteorjev in nove ledene dobe. Sam Titanik je bil film katastrofe stare šole, ki je zares zaživel, ko je nesrečna ladja trčila ob ledeno goro. Cameron je ustvaril celo panoramo človeškega vedenja pod pritiskom: od junaške požrtvovalnosti prek perfidnosti do brezglavega strahu in panike; zadnje kulminira v begu potnikov po skoraj navpični palubi ladje, ki tone.

Večina novejših filmov je ambicioznejših. Ne gre za potop ladje, ampak za uničenje celih mest, pa tudi vsega sveta. Nekateri obdržijo človeško dimenzijo. Film Nemogoče (The Impossible, 2012, J. A. Bayona) se na primer intenzivno ukvarja s fizičnim in mentalnim trpljenjem glavnega lika, angleške turistke na Tajskem, igra jo Naomi Watts, ki poskuša rešiti sebe in sina po cunamiju leta 2004. Film Zadnji udarec (Deep Impact, 1998, Mimi Lederer), v kateri Zemlji grozi meteorit, postavlja moralno vprašanje: če lahko rešimo le stotinko prebivalstva, kako in koga bomo izbrali?

Bolj značilna je Prelomnica Svetega Andreja (San Andreas, 2015, Brad Peyton). Potresi zrušijo Kalifornijo od Los Angelesa do San Francisca. Glavni junak je reševalec v Los Angelesu, ločen oče, čigar najstniška hči je v San Franciscu. Skupaj z nekdanjo ženo potujeta s helikopterjem, avtom, letalom in čolnom iz Los Angelesa v San Francisco po svojega otroka, medtem ko se okoli njiju ruši svet in milijoni ljudi umirajo.

Napetosti ni. Nekdanji rokoborec Dwayne Johnson igra očeta tipa Liama Neesona v seriji filmov Ugrabljena, tako da vemo, da bo nekdanji specialec uspešen, še posebej, ker izvemo, da je junak že rešil kakih šeststo ljudi med vojno in v miru. "Samo opravljam svoje delo," pove novinarki. "Grem tja, kamor me pošljejo." Ali zares dvomimo, da bo rešil svojo hčer? Zlasti ko so dialogi polni izjav, kot so: "Po hčer bova šla.", "Ostani močna, ljubica, prideva pote.", "Pojdiva po hčer.", "Grem ponjo." "Vrnil se bom. Obljubim." in tako naprej. Množično umiranje državljanov Kalifornije je le ozadje za to zgodbo o zatrjevanju patriarhalne odgovornosti in avtoritete.

Film katastrofe skozi desetletja
Filmi katastrofe so vedno obstajali. Prvi so bili posneti v času nemega filma, ko si je občinstvo lahko ogledalo uničenje Pompejev v filmu Zadnji dnevi Pompejev (Gli ultimi giorni di Pompeii, Arturo Ambrosio, Luigi Maggi) že leta 1908. V tridesetih letih so gledalci lahko videli, kako potres in cunami uničita New York v filmu Deluge ali Potop (1933, Felix E. Feist). Od leta 1912 do zdaj je bilo posnetih najmanj deset filmov o potopu Titanica.

Vsako desetletje je imelo svoje filme katastrofe, ampak žanr je zares dobil krila na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi je verjetno Letališče (Airport, 1970, George Seaton), ampak film, ki je zares omogočil prodor žanra, je bil Pozejdonova pustolovščina (The Poseidon Adventure, 1973) režiserja Ronalda Neama in producenta Irwina Allena, čigar ime je postalo sinonim za to vrsto filma. Na neki način je to še vedno najpopolnejši film katastrofe, saj katastrofa povzroči, da se naše življenje prevrne na glavo: do pred nekaj minut znan in prijazen svet naenkrat postane neznan in sovražen. V Pozejdonovi pustolovščini ogromen val prevrne potniško ladjo na odprtem morju. Preživeli se morajo povzpeti do dna ladje v upanju, da jih bo kdo rešil.

Naslednje leto sta sledila Peklenska stolpnica (The Towering Inferno, 1974, John Guillermin), Potres (Earthquake, 1974, Mark Robson) in Letališče 1975 (Airport 1975, 1974, Jack Smight), ki je takoj postal kultna (nenamerna) komedija zaradi absurdne zgodbe in malo verjetne sestave potnikov pokvarjenega letala, med katerimi je tudi pojoča nuna. To zagotovo niso veliki filmi. Dialogi so plitvi, liki pa šablonski. Delali so jih režiserji, ki so bili tehnokrati; režiserji, ki so vedeli, kam postaviti kamero, kako bolj ali manj učinkovito povedati zgodbo, brez kakšnega osebnega sloga, ki bi zmotil populistično privlačnost filmov.

V nespoštljivih zgodnjih sedemdesetih, po popolnem propadu leve politične alternative in pod senco Watergata in Vietnama, so bili ti filmi temnejši kot novi val. Zakonske težave Charltona Hestona in Ave Gardner so našle odmev v potresu, ki da filmu njegov naslov in poruši Los Angeles. Samega Hestona in Avo pa poplava odnese v smrt. Bilo je značilno za vzdušje razočaranja in nespoštljivosti tega časa, da sta legendi zlate dobe ameriškega filma končali v kanalizaciji pod Hollywoodom.
Strah pred smrtjo
Kritičarka revije The New Yorker Pauline Kael je v svoji recenziji Peklenske stolpnice zapisala, da je "vsak prizor, v katerem nekdo grozljivo zgori, predstavljen kot mojstrovina za naš užitek. Film se dejansko ustavi, da bi mi lahko rekli: 'Hej, to je bilo dobro.'" In je res, da je ta večmilijonski filmski raženj vseboval močno noto sadizma. Nič takega je ne bi motilo v večini novejših filmov katastrofe, v katerih človeško trpljenje in smrt igrata sekundarno ali celo terciarno vlogo.

Tisto, kar je najbolj utrujajoče v Prelomnici Svetega Andreja, je sterilnost uničenja. Kljub obveznim kadrom prestrašenih množic film nikoli ne ustvari občutka človeške izgube. V nekem prizoru junak manevrira helikopter pod nebotičnikom, ki se ruši. V zadnjem hipu se mu uspe izogniti objektu, ki se sesuje. Namen je, da navijamo za junaka, ki je rešil sebe in nekdanjo ženo, ki je z njim v helikopterju. Film pa ne spodbudi premisleka o nekaj tisoč ljudeh, ki so bili v nebotičniku. Podoben prizor se najde tudi v Maščevalcih: Ultronova doba (The Avengers: Age of Ultron, 2015, Joss Whedon), v katerem Iron Man reši neko simpatično vzhodnoevropsko družino, tik preden se njihov blok zruši. Kaj je z drugimi, verjetno prav tako simpatičnimi družinami v bloku, pa ne izvemo.

Ker je z računalniško animacijo vse mogoče, se človeška dimenzija izgubi med vse bolj spektakularnimi posebnimi učinki. V filmu 2012 (2009, Roland Emmerich) tektonski premiki uničijo ves svet in ubijejo milijarde ljudi, ampak to ne povzroči prav nikakršnega čustvenega odziva. Ko se v Prelomnici Svetega Andreja junaki znajdejo v čolnu na vodi, ki je poplavila mesto, na gladini plavajo razne razbitine, avtomobili, letala, ampak niti eno truplo. Kot da se ustvarjalci bojijo, da bi to odvrnilo gledalce, kajti v nasprotju z digitalno animacijo, ki nas le osupne, bi nas mrtveci v vodi preveč spomnili na našo lastno smrtnost. In kdo razen sodobnega Hollywooda bi realistično in dramatično uprizoril smrt nekega lika samo zato, da bi isti lik pozneje dobesedno spet zaživel.

La Condition humaine
V bolj realističnih sedemdesetih letih so nam takšni filmi ponujali širšo panoramo človeškega vedenja v krizi, pa tudi gledalci so se bili bolj pripravljeni soočiti s smrtjo na velikem platnu. V Pozejdonovi pustolovščini preživijo le tisti, ki so dočakali novo leto v plesni dvorani. Eden izmed junakov s svojim smokingom prekrije obraz mrtve ženske, katere široko odprte oči gledajo v prazno. Umirajoči strežaj ponavlja »prosim, pojdite k reševalnim čolnom«. Trditve, da pomoč prihaja, delujejo absurdno.

Nastane prepir. Gene Hackman, ki igra malce ničejanskega duhovnika, vztraja, da bi se morali vzpeti do dna prevrnjene ladje. Večina želi ostati v plesni dvorani in počakati na pomoč. Hackman in majhna skupina moških in žensk uporabi novoletno jelko, da bi se vzpeli do balkona in začeli svojo pot. Naenkrat nastane eksplozija. Voda poplavi dvorano. Množica vpije in brezglavo drvi k jelki. Drug drugega vlečejo dol, da bi se lahko vzpeli. To je strah, ki ne dopušča dostojanstva; hip, v katerem izgine razlika med človekom in prestrašeno živaljo. Drevo se zruši. Ljudje tonejo. Slišimo, kako se ubogo vpitje na pomoč neke ženske spremeni v jok. Hackman vse to gleda z balkona z izrazom nepopisne groze na obrazu. Obrne se in pogleda majhno skupino, ki je z njim zbežala. Oni ga gledajo brez besed. Potem nadaljujejo svojo pot.
V tem prizoru Pozejdonova pustolovščina zazna človeško ceno katastrofe. Zazna človeško stanje v najbolj obupnih okoliščinah. To je tisto najboljše, kar se lahko pričakuje od filma katastrofe in je močnejše od najspektakularnejših posebnih učinkov.