Barni, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ovohaval študente. Foto: Meta Trampuš
Barni, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ovohaval študente. Foto: Meta Trampuš
Dela študentov, ki jih je Barni ovohal, sta Milica Tomić in Roza El Hassan vključili v razstavo v galeriji ŠKUC. Odločitev, da kuriranje razstave prepustita kužku, izhaja iz zgodbe Braca Dimitrijevića. Foto: Meta Trampuš

Barni je nekatere študente ovohal, druge pač ne. Dela ovohanih študentov so se znašla na razstavi v ŠKUC-u.
Akcija obeh umetnic je ilustracija znane zgodbe konceptualnega umetnika Braca Dimitrijevića.
Bistvo zgodbe je pa táko: bil je kralj, ki je imel psa. Nekega dne je šel kralj s psom na sprehod. Tam nekje sta bila ateljeja dveh umetnikov. Pes je zašel v enega izmed obeh ateljejev. Za psom je prišel še kralj. Umetnika iz ateljeja je kralj vzel s seboj. Ta umetnik bo postal znan kot Leonardo Da Vinci. Za drugega umetnika nihče nikoli ne bo slišal.
Zgodba je seveda fiktivna. Zgodba je specifičen 'programatski sklop' umetniških avantgard. Postavlja dve trditvi: prva je, da je umetnost (samo) kontekst. Druga je, da so umetniki 'v kontekst dani ali priklicani' - naključno. Zgodba izgovarja tisto, kar sem v 'igrah' iz prejšnjih kolumn imenoval antiteza, druga guna … Spomnimo se: avantgarde ugotovijo, da gre pri umetnosti samo za kontekst. Mona Liza je brez zveze. Kontekst (Louvre, kustosi, tisk …) je tisto, kar tebe kot konzumenta umetnosti prepriča, da je Mona Liza velika umetnina.
Dimitrijević implicitno trdi, da je tako od nekdaj. Dimitrijević se moti.
Poskusimo popraviti zgodbo, da bo logična: Da Vinci, ki je ždel v ateljeju, je moral že imeti naslikanega kaj takega, kar je pritegnilo kralja, recimo Mono Lizo. Mona Liza je bila slika takšne intenzitete, da se je kralj zamislil. Sam ni znal tako slikati, ljudje okoli njega pa tudi ne. Tako se je odločil, da bo sliki in umetniku postavil kontekst (Louvre, kustosi, tisk …).
Zgodba, kot jo zapiše Dimitrijević, se dejansko nanaša na funkcioniranje umetnostnega sistema sodobnosti. Kustosi za 'sodobno umetnost' hodijo okoli in bolj ali manj naključno izbirajo umetnike in izdelke. Kustosi nekoga in nekaj 'opomenijo'. Opremijo s kon-tekstom. V skladu s programom Dimitrijevića kakovost umetniških del v absolutnem smislu ni dejavnik.
In seveda tole spomni na delovanje industrije popularne glasbe. Tudi producenti hodijo okoli in bolj ali manj naključno izbirajo glasbenike in njihovo glasbo. Glasbeni producenti nekoga 'sproducirajo'. Si predstavljate Rihanno brez produkcijskega make-upa? No, predstavljajte si še dobitnika nagrade Hugo Boss 2012 brez kon-teksta. Nagrajenec Danh Vo je sicer Vietnamec, ki živi na Danskem. Barni je izbral.